18.9 C
Ljubljana
nedelja, 14 aprila, 2024

(DOSJE 1991) Skrivnost brionske deklaracije ali kako je Slovenija dobila vstopnico za mednarodno priznanje

Piše: Gašper Blažič

Bila je nedelja, 7. julij, teden dni po tisti vroči nedelji, zaradi katere smo dopoldne trepetali pred letalskim napadom (o tem smo pred kratkim pisali tudi na spletu). In spet je bila to napeta nedelja, a tokrat iz drugih razlogov. Tisti dan se je namreč slovenska delegacija pogajala na Brionih že od zgodnjih jutranjih ur. Vse skupaj je trajalo debelih 16 ur in to za tesno zaprtimi vrati, tako da Slovenija praktično vse do ponedeljka, 8. julija 1991 zgodaj zjutraj, ni imela nobenih informacij o tem, kaj se je dogajalo na Brionih.

V »Titovem kraljestvu«, ki je danes tudi eden od nacionalnih parkov Hrvaške, se je sicer že 25 let pred brionsko deklaracijo dogajala velika drama, ki je zanimala cel svet. Dogajalo se je prav tako julija, le da leta 1966. Vodilna garnitura, zbrana okoli Josipa Broza Tita, je njegovega namestnika in vodjo varnostnih služb komunistične Jugoslavije Aleksandra Rankovića obtožilo zarote in na senzacionalen način odstavilo. Moral je oditi v neprostovoljno izolacijo, njegova smrt leta 1983 pa je na pogreb privabila zelo velike množice Srbov. Odstavitev Rankovića je v poznih šestdesetih letih hkrati pomenila zmaga federalizma in ponovno vrnitev Edvarda Kardelja »med žive«, prišlo je tudi do vzpona liberalnih in nacionalno usmerjenih komunistov, vendar je leta 1972 Tito obračunal tudi z njimi. Dve leti kasneje je bila sprejeta nova federalna ustava, ki je bila hkrati zadnja jugoslovanska ustava. Kardelj ni bil povsem prepričan v njeno kakovost, Tito pa je sploh ni hotel podpisati. Že leta 1988, osem let po Titovi smrti, so beograjski krogi že načrtovali povratek k večjemu centralizmu, slovenska republiška skupščina je te namere sprva »požegnala«, kasneje pa so morali stvari popravljati. Ko je v letih 1990 in 1991 prihajalo do pogajanj o prihodnosti Jugoslavije, je Slovenija ponujala konfederacijo, srbski »veliki brat« Slobodan Milošević pa je že mislil na to, da rahljanje Jugoslavije v okviru avnojskih meja ne pride v poštev – razen če iz Jugoslavije izpusti Hrvaško brez srbskih občin, tako kot so to načrtovali že konec tridesetih let, dokler tega ni preprečil sporazum Cvetković-Maček…

Tankovski komunizem šokiral svet

Ko je JLA z agresijo udarila po samostojni Sloveniji, je to hitro vzbudilo pozornost mednarodne javnosti. Televizijski posnetki, ki so spominjali na tankovski komunizem v Pragi leta 1968, so mnoge evropske politike in tudi v ZDA spravili v zadrego. Uvideli so, da je Slovenija trmasta, razlog pa je bil en sam: plebiscit. Od odločitve, sprejete na plebiscitu 23. decembra 1990, ni smela odstopiti. Sedaj je zvezna komunistična vojska teptala ljudsko voljo, izraženo na plebiscitu, grozila je eskalacija nasilja v Evropi. Kljub še naprej zadržanim odzivom, ki jim je ton dajal tudi glasnik sovjetskega zunanjega ministrstva Vitalij Čurkin, češ da se ne more Evropa spet vračati v dezintegracijske tokove 19. stoletja, je postajalo jasno, da bo potrebno nekaj ukreniti. Evropska skupnost (ES, danes EU, takrat je imela 12 članic) ter Evropska konferenca za varnost in sodelovanje (KEVS, danes OVSE) je sklenila, da poseže v krizo v Jugoslaviji, ki je imela obglavljeno predsedstvo, njena vojska pa je ogrožala tudi Avstrijo in Italijo. Evropska trojka zunanjih ministrov Jacques Poos (Luksemburg), Hans van den Broek (Nizozemska) ter Gianni de Michelis (Italija) je v petek, 28. junija 1991 pozno zvečer pripotovala v Beograd, kjer se je pogovarjala najprej s predstavniki jugoslovanskih in srbskih oblasti, nato pa ponoči še v Zagreb, kjer so se srečali s hrvaškim voditeljem Franjem Tuđmanom, predsednikom slovenskega predsedstva Milanom Kučanom in zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom. Zaradi neuspeha so morali obisk ponoviti 48 ur kasneje v istem vrstnem redu. Takrat je predsedovanje v ES že prevzela Nizozemska, Van den Broek je med točkami, ki jih je ES ponudila, omenil zamrznitev izvrševanja samostojnosti za obdobje treh mesecev. Ena od točk – izvolitev Stipeta Mesića za predsednika predsedstva SFRJ – je bila takrat že uresničena, vendar je tudi predsedstvo SFRJ (in ne samo vojska) začelo na Slovenijo naslavljati ultimate. Po drugem obisku trojke je agresija JLA eskalirala in dosegla vrhunec 2. julija 1991, vendar se je tehtnica že prevesila na slovensko stran. Dva dni kasneje se je JLA že začela počasi umikati, predsedstvo SFRJ je začelo nekoliko blažiti tone, ES pa je sprte strani povabila za pogajalsko mizo na Brionih, kjer je v trojki namesto de Michelisa že sodeloval portugalski zunanji minister Joao de Deus de Pinheiro.

Pripadniki policije spremljajo kolono JLA v bližini Dravograda.(foto: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)

Vojna ali mir

Srečanje na Brionih v nedeljo, 7. julija 1991, je bilo tako tretje srečanje slovenske delegacije – tokrat je bila bolj obširna, saj sta jo poleg Kučana in Rupla sestavljali še član predsedstva SFRJ Janez Drnovšek, predsednik republiške skupščine France Bučar in predsednik vlade Lojze Peterle – z evropsko trojko. Tokrat je bil predlog evropske trojke že bolj obširen in konkreten, vendar slovenski strani ni pustil veliko manevrskega prostora. Šlo je za »misijo dobre volje«, ki je sicer potrdila, da se je slovenska vojna internacionalizirala, vendar so tvorci teh predlogov delovali po načelu »vzemi ali pusti«. Prostora za pogajanja je bilo zelo malo, trimesečna zamrznitev osamosvojitvenih potez je bila že tako rekoč zagotovljena, naše pogajalce pa je skrbelo, koliko korakov nazaj bo temu sledilo. V minulih desetih dneh agresije se je namreč večkrat pokazalo, da je TO skupaj s policisti dosegla pomembno premoč na terenu, premirje pa je vedno prekinilo delovanje naših sil takrat, ko so bile najbolj uspešne. Vendar velja pravilo, da se vsaka vojna prej ali slej prenese za diplomatsko mizo, torej k pogajanjem. Slovenija je bila torej v precepu, saj bi izid plebiscita težko spravila skozi majhno režo pri odločanju o vojni in miru. Pogajanja so potekala v brionskem hotelu Neptun, informacije o pogajanjih pa so bile tisti dan silno skope, saj novinarji skoraj niso mogli dobiti nobene tehtne informacije, dokler niso bila pogajanja v noči s 7. na 8. julij končana in so se že vrstile prve izjave za medije. Presenetljivo je bila udeležba Hrvaške zelo šibka (prišel je zgolj predsednik Tuđman), medtem ko je bila zvezna delegacija precej številna, saj so bili v njej številni člani predsedstva, pa tudi predsednik zvezne vlade Ante Marković, namestnik zveznega sekretarja za ljudsko obrambo admiral Stane Brovet, pa zvezni sekretar za notranje zadeve general Petar Gračanin, jugoslovanski zunanji minister Budimir Lončar… Ob tem ni odveč omeniti različna pričevanja slovenskih udeležencev. Po nekaterih ocenah je bil vodja pogajanj, nizozemski zunanji minister Hans van den Broek skoraj sovražno razpoložen do Slovenije, medtem ko se je Drnovšek spominjal, da je odlično vodil pogajanja. No, morda tudi zato, ker je na realna tla postavil tudi že skoraj pretirano vsiljivega Markovića.

Predstavniki evropske trojke so sicer razumeli, da le jugoslovanski narodi lahko  odločajo o prihodnosti svoje države, podpisniki deklaracije pa so se zavezali, da se do prvega avgusta 1991 začnejo pogajanja o prihodnosti države. s pogajanji je treba začeti takoj, najpozneje pa 1. avgusta 1991, in to o vseh vidikih prihodnosti Jugoslavije, brez kakršnihkoli pogojev in na podlagi načel iz sklepnega dokumenta iz Helsinkov in pariške listine o novi Evropi (to se nanaša predvsem na človekove pravice, vključno s pravico naroda do samoodločbe v skladu z listino ZN in ustreznimi normami mednarodnega prava, torej tudi tistimi, ki se nanašajo na ozemeljsko celovitost države). Evropska delegacija naj bi zgolj ponudila pomoč za lažji potek pogajanj, za nadzor nad uresničevanjem zavez, itd. Deklaracija je predvidevala, da bi že dva dni po njenem podpisu v razpadajočo Jugoslavijo prišla pripravljalna misija, čeprav je slovenski parlament po burni razpravi šele dan potem ratificiral deklaracijo. Pri tem je imela vidno vlogo tudi KEVS, ki je pred tem zasedala v Pragi – v Slovenijo in Hrvaško naj bi tako prispela ekipa uslužbencev, ki naj bi nadzorovali premirje. Tako smo v Sloveniji dobili belo oblečeno ekipo »sladoledarjev«, kot so jih klicali nekateri, z oznakami Evropske skupnosti.

Suspendirani osamosvojitveni procesi

Kaj pa konkretne rešitve za Slovenijo? Deklaracija je določala, da meje nadzira slovenska policija, tako kot je bilo to že pred 25. junijem 1991, vojska naj bi ostala le na mejnih stražnicah. Začasno, kajti deklaracija je predvidevala varovanje meje po evropskih standardih, kar je pomenilo dolgoročen umik vojske tudi z obmejnih objektov. Za Slovenijo je bil to pomemben dosežek, saj so ob začetku agresije mejne prehode zasedle enote zvezne milice. Glede carin je brionska deklaracija potrdila sporazum, ki ga je malo pred osamosvojitvijo po enomesečni carinski vojni slovenska vlada dosegla z Beogradom. Carinske preglede naj bi opravljali slovenski cariniki, vendar carine ostajajo zvezni prihodek z vplačevanjem na skupen račun, ki ga bodo nadzorovali zvezni in republiški finančni ministri skupaj z enim ali dvema zunanjima kontrolorjema. Nadzor zračnega prometa je ostal še naprej pod zveznim nadzorom (mimogrede, za Slovenijo je bil zračni prostor še naprej zaprt in je začel delovati šele jeseni).

Drnovšek in Jović sta se na Brionih tiho dogovorila za glasovanje predsedstva o umiku JLA. (foto: Tanjug)

In status JLA? Deklaracija je Sloveniji naložila nekaj zelo neprijetnih obveznosti: deblokado vseh enot in objektov JLA, slednja naj bi svoje enote vrnila v vojašnice (enako TO), medtem ko je bilo treba s cest odstraniti vse blokade. Še najbolj neprijetna obveza je bila vrnitev vseh zaseženih sredstev in opreme v roke JLA. Prav tako je deklaracija nalagala tudi vrnitev vojnih ujetnikov, ki so jih v roke JLA vrnili tako rekoč tik pred zdajci, saj je bil tisti dan jugoslovanski obrambni minister general Veljko Kadijević ves divji in ga je po telefonu iz Brionov miril njegov namestnik Stane Brovet. Letalstvo JLA je bilo v tistem času spet v polni bojni pripravljenosti, seveda pa tudi beograjski generalštab ni imel veliko informacij o dogajanju na Brionih – razen kolikor jim je to sporočal admiral Brovet, pa morda tudi srbski član predsedstva Borisav Jović, ki je pogajanja zapustil predčasno in ob glasnem godrnjanju, češ kaj se ti ljudje tu sploh pogajajo o nečem, kar je stvar Beograda. No, Jović je velikokrat znal svojo nejevoljo tudi zaigrati, saj se je le malo pred tem na štiri oči pogovoril z Drnovškom – slednji mu je predlagal umik JLA iz Slovenije, če bi Srbija prispevala svoje glasove v predsedstvu. Kar pomeni, da je prosrbska opcija (Velika Srbija) že zmagala nad projugoslovansko in je temu popustil tudi Kadijević. Slobodan Milošević je tu pokazal, da ima avtoriteto tudi nad generali, očitno je bil pripravljen na to, da Slovenijo izpusti iz svojih načrtov, vendar pa je že na enem od zagrebških srečanj De Michelis Ruplu namignil, da Slovenija ni več problem, več dela bo s Hrvaško. Za slednjo se je namreč prava agresija JLA, ki je že do tedaj opravljala vlogo varuha srbskih upornikov v t. i. Krajini, z brionsko deklaracijo šele dobro začela in ob izteku moratorija v začetku oktobra 1991 dosegla svoj vrh z bombardiranjem zagrebških Banskih dvorov – prav tam, kjer so tri mesece prej predstavniki evropske trojke začeli z mirovno misijo. Banske dvore so po tem napadu obnovili šele leta 1995.

Prevladal je zdrav razum

Kot že rečeno, je slovenska skupščina tri dni po koncu brionskih pogajanj potrdila deklaracijo, čeprav ob kar vroči razpravi. Vendar je prevladala zdravorazumska ocena, da Slovenija ni zapravila svoje samostojnosti. Tedanji finančni minister Dušan Šešok, ki je tri tedne pred osamosvojitvijo kot sveže imenovani minister razgalil dokaj slabo pripravljena področja ločevanja od SFRJ, se spominja, da je bila trimesečna zamrznitev osamosvojitvenih dejanj pravzaprav še blagoslov, saj smo se lahko v miru pripravili na to, kar je sledilo po 7. oktobru 1991, to je monetarna osamosvojitev. Dobili smo svojo valuto, vendar sprva z vnaprej pripravljenimi boni, ki so bili slabo zaščiteni pred ponarejanjem. S podporo deklaraciji je Slovenija izkazala voljo, da krizo razrešuje na evropski način, s tem pa je bila že precej bližje mednarodnemu priznanju.

A najpomembneje je bilo, da je že 18. julija 1991 jugoslovansko predsedstvo odločalo o umiku JLA iz Slovenije ter o odpustu slovenskih vojakov iz omenjene vojske, kar se je tudi zgodilo. Ob tem velja tudi spomniti, da je hrvaški predstavnik in tedaj predsednik zveznega predsedstva Stipe Mesić glasoval proti. Je pa prav ta odločitev nevtralizirala eno od točk brionske deklaracije: JLA ni bilo treba več vračati opreme. Še več, s spretnimi pogajanji, ki jih je vodil Miran Bogataj, je slovenska stran dobila precej novega »vojnega plena«, JLA pa se je po nekaj zapletih dokončno umaknila štiri mesece po osamosvojitvi. No, vsaj uradno…

Če potegnemo črto, lahko ugotovimo, da je slovenski pristanek na sicer trde pogoje iz Evrope obrodil dolgoročne sadove, kljub negotovosti. Po sprejetju brionske deklaracije v Sloveniji ni bilo več vojaških spopadov, enote JLA so se umaknile na izhodiščne položaje (seveda pa sprehod z gosenicami ni bil več stvarna opcija, zato so tanke raje pripeljali kar s tovornjaki nazaj, seveda ob spremstvu civilne policije). Bilo pa je tudi jasno, da povratka v stanje pred 25. junij 1991 de facto ni več mogoče. Celo Milan Kučan je dan po brionskih pogajanjih v pogovoru za TVS – pogovor je pripravila Ljerka Bizilj – dejal, da si ne predstavlja, da bi se denimo v Gornji Radgoni vse odvijalo tako kot pred 25. junijem. Sklep predsedstva SFRJ o umiku vojske pa je končal ugibanja, ki so se vrstila pred osamosvojitvijo, da bi se JLA iz Slovenije umaknila nekje do sredine leta 1993…

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine