Piše: Gašper Blažič
Kot kaže, se globoka država spet sooča s porazom, ki za zdaj sicer nima nobenih pravnih posledic. Predsednica Nataša Pirc Musar je namreč zaradi medijskega vrtanja v njeno zgodbo z rusko prijateljico vidno potolčena.
Očitno je namreč, da je bila akcija, ki jo je sprožil Miha Brejc, dokaj slab poskus nadzora škode. Obrambni mehanizem globoke države ta trenutek želi načeti predvsem Zorana Stevanovića, ki je dobil nekakšno vlogo strelovoda. Upajo namreč, da če bodo omajali »najšibkejši člen«, ki niti ni član koalicije, bo to vendarle sprožilo tako želene predčasne volitve. A iz tega ne bo nič.
Kako je peticija postala farsa
Nekaj je namreč jasno: peticija, s katero je v začetku tedna Miha Brejc kot uradni iniciator začel boj proti predsedniku DZ, se je hitro izrodila v farso. Medtem ko so mainstream mediji pompozno poročali, da je število podpisnikov preseglo število glasov stranke Resni.ca na zadnjih volitvah, so vlogo, ki gre tem medijem, tokrat odigrali kar nekateri kritični državljani. Ti so prek omrežja X dali jasno vedeti, da je ta peticija velika farsa, saj je platforma preveč enostavna in omogoča podpisovanje raznim »trolom«, ki so se podpisovali med drugim kot Vladimir Putin, Miki Miška in podobno. To je seveda sprožilo salve smeha v javnosti, saj smo podobne igre denimo že videli pri nakazovanju opranega iranskega denarja na račune Mikijev Mišk, Jakov Racmanov in podobno. Nato pa je Brejc podpisovanje domnevno ustavil, češ da se je med podpisniki znašlo precej kibernetskih napadalcev z območja Indije in Izraela – seveda spet z namenom, da bi se javnost odzvala zaradi primera Black Cube. Vendar neuspešno. Ne glede na to, da Brejc sicer velja za strokovnjaka s področja informatike, so mnogi prepoznali predvsem njegov resentiment do Janeza Janše. Brejc je bil namreč leta 2004 izvoljen za evropskega poslanca na prvih evropskih volitvah, na katerih je sodelovala tudi Slovenija, vendar je bila lista SDS, katere nosilec je bil, takrat šele tretja. Druga je bila tedaj vladajoča LDS, prva pa presenetljivo NSi. Vse tri liste so dobile po dva poslanca (takrat jih je bilo iz Slovenije skupaj sedem). Kot vedo povedati poznavalci, je takrat Peterle kot nosilec liste NSi pobral precej volilne baze SDS, Brejc pa je imel zaradi starorežimskega družinskega ozadja manj karizme in s tem tudi javnomnenjske privlačnosti. V SDS je sicer vstopil leta 1994, torej v letu Depale vasi, potem ko je prenehal opravljati vlogo direktorja Varnostno-informativne službe, ki je bila nato preoblikovana v sedanjo Sovo. Izstopil pa je leta 2012, kar sovpada z nastankom Državljanske liste Gregorja Viranta, sicer njegovega zeta. V času Golobove vlade se praktično ni pojavljal v javnosti, dokler ni prišlo do sprememb letos spomladi.
Očitno gre za vohunjenje
Zanimivo je sicer, kako se je Brejc v začetku prejšnjega tedna znašel v Dnevniku kot tisti, ki je pokomentiral vlogo Romana Jegliča, za katerega smo domnevali, da je morda spremenil identiteto ter »izginil« v Rusiji, vendar se je izkazalo, da že kar nekaj časa spet živi v Sloveniji. Jeglič je bil njegov ne preveč zaželeni namestnik v VIS, vendar naj bi mu ga bojda vsilil Igor Bavčar, medtem ko je poznavalec udbovskih arhivov Igor Omerza v to javno podvomil, češ da je bil Jegličev boter zagotovo kdo drug. Toda Jeglič zdaj ni več pomemben v tej zgodbi, saj smo na povezanost vrha globoke države s Putinovo Rusijo dejansko opozorili že v prejšnji številki Demokracije. Prejšnji teden smo na spletni strani Demokracije objavili tudi precej dolg članek, v katerem je dr. Peter Jambrek razkril še določene druge povezave med Natašo Pirc Musar, Viktorijo Krivolucko in Putinovim krogom. Čeprav so se začeli pojavljati celo namigi o tem, da naj bi bili Pirc Musarjeva in njena ruska prijateljica tudi intimno povezani, pa je bistvo zgodbe predvsem v tem, da je Slovenija očitno »raj« za rusko vohunjenje.
Že v prejšnji številki Demokracije smo namignili na vlogo ruskega vohunskega para, ki je celo pred lastnimi otroki hlinil argentinsko poreklo, nato pa ga je Vladimir Putin ob izmenjavi sprejel z vsemi častmi. Navsezadnje velja spomniti tudi na vlogo Janeza Škrabca, ki ima dobre zveze tako z Rusijo kot z Belorusijo.
Dimne zavese iz opozicije
Iz vsega tega hitro postane jasno, da so bile vse te peticije in celo referendumske pobude, da odstavijo Stevanovića, pravzaprav le dimna zavesa. Stevanovića je namreč pravno-formalno nemogoče odstaviti. Celo ustavno sodišče nima te moči, pač pa le poslanci sami – če bi večina glasovala za takšen predlog. Tranzicijska levica se zdaj skuša oprijeti nove rešilne bilke, in sicer posvetovalnega referenduma o Stevanovićevi usodi, a to je pravzaprav samo še ena v vrsti fars, saj bi lahko na isti podlagi razpisali tudi referendum o Pirc Musarjevi. Za zdaj pa skušajo čim več pozornosti usmeriti tako k Stevanoviću kot Mijiću. Tako imenovani Glas ljudstva celo vabi na nekakšne demonstracije proti »Mijićevi koaliciji«. Vse to v resnici le kaže na nemoč sedanje opozicije, ki verjetno trpi, ko mora poslušati, kakšno stanje je pustila za seboj na ministrstvih (obstaja primer, ko so samo dan pred izvolitvijo sedanje vlade sprožili razpis). Zato skušajo pozornost preusmeriti tudi na namero ministra za vzgojo in izobraževanje dr. Darja Felda, da se prvošolcem in dijakom prvega letnika brezplačno razdelijo izvodi Ustave RS – reakcije spominjajo na dekret ministra za šolstvo Lovra Šturma iz leta 2000 o uvajanju dviga zastave in petja slovenske himne v šolah. Bržkone pa se na levici najbolj bojijo predvsem nameravanih sprememb zakona o RTV Slovenija. Slednja namreč ostaja trdnjava pristranskega poročanja, hkrati pa je celo zakonodajno-pravna služba DZ prikimala stališčem, da je RTV-prispevek nujen in morda celo ustavna kategorija. Toda gre za »blef«, kajti ustava nikjer ne omenja nujnosti RTV-prispevka. Ukinitev obveznega prispevka ali prehod na prostovoljno oziroma proračunsko financiranje sta ustavnopravno povsem mogoča. Pod pogojem, da država hkrati zagotovi drug, ustavno skladen in stabilen vir sredstev, ki bo omogočal nemoteno opravljanje javne službe. Tu velja spomniti, da so v zmoti tisti, ki mislijo, da po sedanjem zakonu o RTVS, ki ga je ustavno sodišče nedavno podprlo, vlada lahko takoj zamenja vodstvo te hiše. To ne drži, saj so se s sedanjim zakonom dejansko zaščitili in »zaklenili« pred morebitno menjavo na vrhu vlade.
Bo vskočil Aleksander Čeferin?
Zdaj se postavlja vprašanje, kako bo vrh globoke države reagiral na najnovejše zaplete. Zoran Janković, za katerega vsi vedo, da je pravzaprav veliki šef Roberta Goloba, velja tudi za nosilca Putinovega odlikovanja, vendar očitno tudi on izgublja vpliv. Kot je opozoril dr. Boštjan M. Turk v kolumni na Požareportu, mu je Dnevnik, ki je prejšnji teden prvi povzel pisanje Avstrijcev o Krivolucki in Jegliču, odrekel podporo. Za Jankovića, ki mu je Štepanjsko naselje začelo odrekati podporo, zmaga na letošnjih lokalnih volitvah ni več samoumevna. Predvsem pa je problematično, da je Ljubljana konec stare in zastarele avtobusne postaje dočakala šele tako rekoč ob dvajseti obletnici njegovega županovanja. Prihodnje leto pa se bo na predsedniških volitvah odločalo, ali bo Pirc Musarjeva dobila še en mandat. Še pred dvema mesecema se je zdelo, da o tem ni dvoma, a zdaj je položaj povsem obrnjen. Bo torej za to funkcijo morda kandidiral Aleksander Čeferin, ki je sicer povezan z Jankovićem kot njegov nekdanji hišni odvetnik? Kot je znano, se Čeferin za funkcijo šefa Fife ne bo potegoval, prav tako bi verjetno lahko prihodnje leto zapustil Uefo, kar je sicer napovedal že leta 2024. Njegova kandidatura – bodisi za predsednika države bodisi za premierja – je že lep čas del »mokrih sanj« globoke države. Čeferin je sicer nedavno povabil tako Jankovića kot Goloba na športni dogodek v Split, s čimer je očitno dokazal, da je prav on »pravi šef«. Medtem pa njegov brat predseduje ustavnemu sodišču, ki je bilo večinoma imenovano prav z asistenco Pirc Musarjeve in prejšnje koalicije. Mimogrede, Aleksander Čeferin in Nataša Pirc Musar sta sošolca s pravne fakultete, po odvetniški plati pa konkurenta. Zanimivo je, da je odvetniška družba Čeferin zastopala RTVS v času, ko je Pirc Musarjeva ostala brez mesta generalne direktorice in takrat iztožila bajno odškodnino. Zdaj, ko je ruska afera Pirc Musarjeve eskalirala, bo to s seboj potegnilo tudi vse tiste zgodbe, na katere smo opozarjali že pred predsedniškimi volitvami leta 2022. Zato postaja jasno, da bo sedanji predsedniški mandat Pirc Musarjeve tudi njen edini.
