Piše: Kavarna Hayek
Čeprav smo se že pred tridesetimi leti (vsaj na deklarativni ravni) odrekli življenju v enopartijskem komunističnim sistemu, smo še vedno ujetniki socialistične mentalitete. Pol stoletja življenja v enoumju je očitno pustilo strašljive posledice, koliko časa bo še trajalo okrevanje, da se bo Slovenija otresla te miselne ječe, je težko reči. Ob osamosvojitvi so nekateri dejali, da vsaj toliko časa, kolikor je trajal socializem ali bodo še živi tisti, ki so v njem živeli. A bojim se, da bo tudi to premalo, ker zahodni svet, po kateri svobodi smo nekoč hrepeneli, drvi natančno tja, kjer mi nekoč nismo želeli biti – v socializem.
Eden tipičnih ostankov socializma je zloraba besede ´solidarnost´. Starejši se boste spomnili, kakšno solidarnost smo po nareku komunistične partije poznali: delavsko solidarnost, socialistično solidarnost, družbeno solidarnost, samoupravno solidarnost. Karkoli si je izmislila prosvetljena partijska elita, je bilo zavito v pojem solidarnosti.
Solidarnost je izvorno prostovoljna dejavnost ali podpora. Ljudje, brez da bi jim kdo ukazal ali naročil, pomagajo drug drugemu. Torej, gre za materialno ali moralno podporo brez prisile. Ne zato, ker država ali kdorkoli na oblasti želi in ukaže, da moramo biti solidarni, ampak zato, ker smo se sami tako odločili, da pomagamo nekomu. Nedavne poplave so pokazale, da med Slovenci še vedno obstaja prava solidarnost. Ljudje so brez prisili pomagali sosedu, prijateljem ali so se odpeljali k tujcem v povsem neznane kraje in pomagali pri odpravljali posledic naravne nesreče. Dneva solidarnosti, ki ga je zaukazala vlada, torej ne potrebujemo. Ne samo, da ga ne potrebujemo, je škodljiv, saj kaže na ošabnost in avtoritarnost Golobove vlade, da si lahko kadarkoli spomnijo in ljudem naložijo, da imajo prost ´solidarnostni´ dan. In to, ne da bi kogarkoli vprašali, še najmanj gospodarstvenike ….
Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.
