Piše: Gašper Blažič
Kdor je včeraj spremljal televizijski intervju, ki ga je dr. Jože Možina pripravil z gradbenim inženirjem, zdravnikom in teologom Francetom Cukjatijem, sicer nekdanjim predsednikom državnega zbora in sedanjim predsednikom Zbora za republiko, ni mogel preslišati pošastne resnice o tem, kaj se je med drugo svetovno vojno zgodilo blizu Vranskega.
France Cukjati se je namreč v vlogi predsednika DZ namreč udeležil žalne komemoracije v občini Vransko v spomin na 174 partizanov, ki so jih konec leta 1944 pobili Nemci. Šlo naj bi za neoborožene mobilizirance, ki so jih skupaj nabrali partizanski funkcionarji, vendar so zelo hitro zašli v past: naproti so jim prišli nemški vojaki, partizansko vodstvo se je umaknilo na varno, mobilizirance pa so čisto po hamasovsko prepustili besu okupatorja. Kot je še povedal, se je podobno zgodilo tudi z njegovim očetom, ki je padel kot partizan, ko je bil France star šele eno leto.
O tem dogodku je na spletu zapisano zelo malo. Nekaj je sicer napisanega o spomeniku na Gorici, postavljenemu v spomin ujetim partizanom, ki so se decembra 1944 v bližini Vranskega predali Nemcem, ker so se zanašali na obljubljeno amnestijo. Ti pa so jih nato 23. decembra 1944 v globeli za Gorico (Žegnani studenec) postrelili. Tem žrtvam so do novega leta sledile še druge. V petih grobovih na Gorici je bilo zakopanih 174 žrtev. Leta 1955 so iz vseh petih grobov pobrali trupla borcev in jih pokopali v skupno grobišče na vrhu Gorice, kjer so postavili spomenik. (vir: Franci Golavšek: NOB na Vranskem in okolici, Vransko in njegova šola, 1974)
Ob tem velja spomniti, da so se tudi slovenski komunisti velikokrat poslužili lažne obljube amnestije. Takšen primer se je denimo zgodil na Turjaku leta 1943, da so lahko s prevaro dosegli predajo obkoljenih vaških stražarjev, ki so jih obstreljevali z italijanskim (!) topništvom. Kot je znano, so komunisti tam zagrešili velik pokol, pobijali so tudi ranjence. Podobno se je zgodilo pri Grčaricah, kjer so na podobno zahrbten način in ob pomoči italijanskih okupatorjev napadli pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini.
Tragično pa je predvsem, da v primeru poboja partizanov pri Vranskem vedno zamolčijo, da je šlo za neoboroženo skupino, ki jo je vodstvo pustilo na cedilu in se umaknilo v smer Menine planine, neizkušeni mobiliziranci pa so nato prišli v roke krvnikom. Kot je še dejal Cukjati, bi o tem kaj več vedel povedati Franc Sever-Franta. Če bi bil seveda še živ.
Intervju je na voljo tukaj:
https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/175025522?s=tv
