Piše: dr. Metod Berlec
Vlada pod vodstvom Roberta Goloba se je prejšnji teden sešla na »popočitniški« seji. Pomenljivo pri tem je bilo, da spet ni imela tiskovne konference po seji vlade. Verjetno zato, ker vsebinsko nima česa pokazati, saj v prvi polovici svojega mandata ni bila sposobna izvesti niti ene omembe vredne reforme. Samo izničevala je dosežke prejšnje vlade in nespametno dvigovala davke.
Posledično se je pod njeno vladavino znižal indeks ekonomske svobode, ki ga objavlja ameriška agencija Heritage Foundation, in s tem konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Zato je kar nekaj pozornosti zbudila anketa Mediane za POP TV, ki je namerila hud padec podpore Golobu. Najbolj (?) priljubljen politik oziroma političarka naj bi bila po tej anketi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Na drugem mestu naj bi bil evropski poslanec Vladimir Prebilič, na tretjem minister za gospodarstvo in predsednik SD Matjaž Han. Premier Golob naj bi bil po tej anketi šele na 19. mestu, prvak SDS Janez Janša pa na 10. Če bi bile volitve minulo nedeljo, bi SDS volilo 23,6 odstotka vprašanih, Gibanje Svoboda 17,7, SD 6,8 ter NSi in Vesno 4,2 odstotka anketiranih. Levica bi dobila 3,8-odstotno podporo, preostale stranke precej manj. Hkrati naj bi se povečal delež neopredeljenih …
V reviji Demokracija smo že večkrat opozorili, da javnomnenjske agencije pri nas, ne samo da merijo javno mnenje, ampak ga tudi umetno ustvarjajo. To se dogaja že ves čas slovenske tranzicije. Mojster za tovrstne podvige je bil dolga leta Kučanov tesni sodelavec sociolog Niko Toš s svojim Centrom za raziskovanje javnega mnenja. Nekaj podobnega velja za Nikolo Damjanića in njegovo agencijo Ninamedia. Samo spomnimo se, kako je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zadnji šef partije in takratni predsednik republike Milan Kučan s pomočjo režimskih medijev in nato spretno usmerjenih anket discipliniral takratnega premierja Janez Drnovška, če je bil svojeglav, če je preveč zašel z njegove linije oziroma če je skušal delati v nasprotju z interesi tranzicijske levice. Hitro je bil deležen medijskega stampeda in nato anket, ki so pokazale, da mu je podpora med volivci krepko upadla. Drnovšek se je v takih primerih skoraj vedno »potegnil nazaj«. Nekaj podobnega, a v precej bolj medijsko prijazni različici se dogaja v zadnjem času tudi Robertu Golobu, ki se bolj kot z vladanjem ukvarja s svojo partnerko Tino Gaber. Pri tem je Golob v nekoliko boljšem položaju, saj s pomočjo dela medijev (predvsem v lasti medijskega tajkuna Martina Odlazka) skrbi za svojo promocijo in z asistenco razvpite Vesne Vuković obračunava s predsednico republike Natašo Pirc Musar, njenim tajkunskim možem Alešem Musarjem in drugimi, ki mu niso politično ali kako drugače pogodu. Golob je pri tem tako zavarovan sam vase, da je bolj malo dovzeten za sugestije, ki prihajajo iz različnih krogov, tudi iz tistega v Murglah.
Zato ne preseneča, da so za njegovo discipliniranje znova angažirali Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). Prejšnji četrtek so namreč iz KPK sporočili, da je Senat KPK »na sredini dopisni seji sprejel sklep, da se nadaljuje postopek preiskave, ki jo zaradi sumov kršitve integritete v povezavi s prijavo o domnevnem nedovoljenem izvajanju pritiskov na nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar vodi zoper premierja Roberta Goloba«. Tu so še vesti z Balkana, ki kažejo, da potekajo preiskave in sodni postopki proti nekaterim Golobovim poslovnim partnerjem oziroma pajdašem iz časa, ko je vodil GEN-I. Zaradi tega niti ne preseneča, da se predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič (GS) na vse pretege (nezakonito) trudi preprečiti ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije, ki so jo predlagali poslanci SDS in NSi in bi ugotavljala morebitno politično odgovornost »nosilcev javnih funkcij zaradi suma vplivanja na domnevno negospodarne ali protipravne odločitve organov vodenja in nadzora energetskih podjetij, ki so posredno ali neposredno v državni lasti«. Golob se namreč kot hudič križa boji parlamentarne preiskovalne komisije, ki bi se v kakršni koli obliki ukvarjala z njegovimi preteklimi rabotami. Se pa očitno manj boji Kučana, čigar zakulisna moč slabi, saj ima podporo razvpitega ljubljanskega župana Zorana Jankovića.
A čeprav ta čas znotraj vladajoče levice opažamo trenja, je nekaj jasno. Še vedno vse skupaj veže popkovina s prejšnjim totalitarnim režimom, na kar kaže tudi to, da so zadnjega predsednika Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije Dušana Šinigoja v petek povsem neupravičeno pokopali z vojaškimi častmi …
