Piše: Andrej Sekulović
20. stoletje je bilo stoletje velikih sprememb. Poleg tehnoloških novosti smo bili v desetletjih po drugi svetovni vojni priča tudi mnogim družbenim spremembam. Te spremembe so bile predvsem posledica levičarske kulturne hegemonije, ki se je dokončno utrdila v zahodnih družbah v tem obdobju. V skladu s tem se je nova levica, ki se je namesto delavskim pravicam in razrednim neenakostim raje posvečala pravicam marginalnih skupin, kamor spadajo razne etnične in spolne manjšine, začela ukvarjati z redefinicijo splošno sprejetih izrazov in konceptov, ter kasneje z izmišljevanjem novih skovank, ki so odgovarjale njenim ideološkim potrebam.
Bela krivda kot levičarska strategija
Tako so se začeli pojavljati izrazi kot so ksenofobija in kasneje tudi islamofobija. Ti izrazi imajo slabšalni pomen, levica pa jih po potrebi uporablja v kulturnem boju proti svojim ideološkim nasprotnikom. Ker je levica vzpostavila kulturno hegemonijo je lahko te izraze vključila v javni diskurz, tako da so postali splošno sprejeti in se danes uporabljajo v osrednjih medijih, političnih govorih in na univerzah. Kdor pa je označen s kakšno izmed omenjenih »fobij« pa ima lahko zaradi tega težave v poslovnem in javnem življenju. To pa je tudi namen teh izrazov; diskreditirati argumente svojih nasprotnikov. Fobija je vrsta motnje, ki povzroča velikokrat neutemeljen strah. Tako sodobni levičarji s pomočjo teh izrazov trdijo, da so ljudje, ki nasprotujejo odprtim mejam pravzaprav neuravnovešene osebe, ki čutijo do muslimanskih migrantov neutemeljen strah in se preprosto bojijo družbenih sprememb. Vsi njihovi argumenti naj bi zato izhajali iz tega iracionalnega strahu. To seveda ne drži, saj te argumente podpirajo demografske in kriminalne statistike. Kljub temu danes kulturni marksisti nadzirajo osrednje medije in izobraževalne ustanove, kjer prepričujejo ljudi, da gre le za nerazumen strah pred spremembami. Poleg tega izkoriščajo svoje pozicije v medijih in na univerzah, da širijo tudi prepričanje o tem, da se morajo beli Evropejci sramovati svoje preteklosti in domnevnih grehov svojih prednikov, ki naj bi zagrešili celo vrsto zločinov nad drugimi ljudstvi tega planeta. Tako kot so se v vrstah levice razvili novi izrazi, se je v desnih krogih za to vsiljevanje kolektivnega občutka krivde vsem belcem, začel uporabljati izraz »bela krivda«. Gre za izraz, ki predstavlja splošen občutek krivde belega človeka zaradi suženjstva, kolonializma, rasne diskriminacije in raznoraznih zločinov, ki naj bi jih Evropejci zagrešili nad preostalim prebivalstvom sveta. Izraz ima med vsemi, ki so imuni na politično korektnost seveda negativen prizvok, saj poleg dane definicije označuje strategijo s katero želijo liberalne elite prepričati belce, da je nemoralno, da se povezujejo in združujejo na podlagi svoje rase, torej kot beli Evropejci, ali pa da delujejo v prid svojih kolektivnih rasnih interesov. Zaradi vsega gorja, ki naj bi ga povzročili, morajo danes belci kot potomci zločincev mirno prepustiti svoje dežele migrantom, ki naj bi bili potomci žrtev evropskega imperializma. Bela krivda se je tako najprej začela načrtno širiti med bivšimi kolonialnimi narodi. Danes pa ta koncept zajema vse bele narode, vključno s tistimi, ki nikoli niso imeli kolonij, temveč so bili tudi sami velikokrat podrejeni močnejšim imperijem in državam.
Dvoličnost sodobne levice
Da gre za strategijo katere namen je ščitenje interesov mednarodnih liberalnih elit in levičarskih demagogov, pa je razvidno predvsem iz njihovega enostranskega in varljivega razlaganja zgodovine. Vsa domorodna ljudstva na območjih, ki so jih kasneje zavzeli belci, naj bi živela v harmoničnih družbah, dokler se niso pojavili Evropejci, ki so jih najprej oropali, zatem pa krvavo pobili. Nikoli pa ne slišimo o krvavih pokolih in genocidih, ki so jih indijanska plemena izvajala eno nad drugim ali o brutalnih razmerah med maorskimi plemeni na Novi Zelandiji, ki so postale tako neznosne, da so Maori v 19. stoletju večinoma prostovoljno in mirno sprejeli nadvlado Britancev. Afričani so se med seboj zverinsko klali in zasužnjevali veliko pred prihodom belih kolonialistov. Takoj, ko se je doba evropskega kolonializma končala, pa je bila črna celina znova pahnjena v kaos, državljanske vojne in etnična čiščenja. V 20. stoletju naj bi bilo v genocidih v centralni Afriki pobitih 10 milijonov ljudi, nikogar izmed njih pa ni ubil belec. V Ruandskem genocidu leta 1994 so Hutujci pobili 800.000 Tutsijev v samo stotih dneh. Vendar pa levičarji neradi govorijo o teh stvareh, saj se ne skladajo z njihovim videnjem sveta v katerem so predvsem Evropejci zmožni pokolov in drugih brutalnih dejanj, ostala ljudstva pa nastopajo predvsem v vlogah nedolžnih žrtev ali opazovalcev. Dejstvo je, da so vse rase tega sveta v določenih obdobjih prakticirale suženjstvo, da so vsa ljudstva imela apetit po vojni in osvajanju in da so vsa ljudstva zmožna krvavih dejanj. Vendar pa kulturni marksisti glede tega izkrivljajo sliko, ko se osredotočajo samo na krivice, ki naj bi jih povzročili Evropejci. Obenem pa molčijo o vseh dosežkih Evropejcev, ki so obogatili celotno človeštvo. Še en primer, da gre pri nenehnemu opozarjanju na pretekle domnevne zločine belcev za določeno agendo, pa je tudi dvoličnost, ko je govora o suženjstvu. Levica trdi, da si potomci sužnjev zaslužijo reparacije, ne glede na vse prednosti, ki jih imajo temnopolti v ZDA, zahvaljujoč t.i. »pozitivni diskriminaciji«. Prav tako so levičarji prepričani, da morajo vse bivše kolonialne države plačevati odškodnino afriškim državam zaradi zasužnjevanja. Kar pa vam ne povedo, pa je to, da so trgovci s sužnji, ki so bili velikokrat Arabci in Judje, kupovali črne sužnje od Afričanov samih, ki so jim prodajali vojne ujetnike iz rivalskih plemen, ter so jih zatem preprodajali Evropejcem. Danes se redko omenja vloga arabskih in judovskih trgovcev pri prodaji sužnjev. Levičarji nam raje rišejo sliko zlobnih belcev, ki so po Afriki ugrabljali miroljubne črnce. Kljub temu, da so Evropejci sužnje skoraj izključno kupovali od arabskih, judovskih ali črnih trgovcev. Še eno dejstvo, ki ga redko slišimo v osrednjih levičarskih medijih je, da so ravno Evropejci prvi prepovedali suženjstvo v 18. in 19, stoletju, medtem ko ga v drugih delih sveta lahko najdemo še danes. Prav tako nihče od levičarjev nikoli ne zahteva, da mora Turčija plačati odškodnino za vse Slovane in druge Evropejce, ki so bili kot sužnji odpeljani v Otomansko cesarstvo.
Etnomazohizem kot posledica
Posledica bele krivde pa je etnomazohizem. Ta izraz je populariziral francoski identitarni mislec Guillaume Faye, ki je v svoji knjigi »Zakaj se borimo« ( Why We Fight, Arktos 2011) zapisal, da je etnomazohizem posledica samosovraštva in sramote, da gre za rasizem usmerjen proti lastni rasi in za tendenco okrivljanja in pomanjševanja lastnega ljudstva. Žal je danes, zahvaljujoč kulturnim marksistom, etnomazohizem globoko prisoten med belci. Razlog za to je nepoznavanje lastne zgodovine in kulture, pomanjkanje občutka nacionalne pripadnosti in domoljubja, ter nenehna indoktrinacija v medijih in izobraževalnih ustanovah, ki so danes v rokah tistih, ki si želijo pokoriti in uničiti evropske narode. Najboljša obramba pred etnomazohizmom pa je v izobraževanju o lastni kulturi in zgodovini svojega ljudstva, v zmožnosti kritičnega in neodvisnega razmišljanja in v zvestobi resnici, ne glede na to, če le ta odgovarja trenutnim politično korektnim trendom.
