Piše: Žiga Korsika (nova24tv.si)
Vlada Roberta Goloba se je na poletne počitnice odpravila z vrsto odprtih front. Med najbolj vidnimi so premierjevi spori z zdravništvom, kmeti in delodajalci. Politični analitik, lobist in strokovnjak za javno komuniciranje Miloš Čirić meni, da je vlada sicer trda, saj ima še vedno podporo parlamenta, a da je prav ta trdnost tista, ki škodi državi. Na kratko smo spregovorili tudi o razmerah v zdravstvu in o ozadju enega prvih Golobovih PR podvigov, ko si je skušal pripisati zasluge za investicijo Sandoza v Prekmurju.
Čirića uvodoma vprašamo, kateri izmed treh velikih sporov je za vlado in državo najnevarnejši, na kar odgovarja, da je to prav gotovo spor med vlado in gospodarstvom. “Lep primer so težave, s katerimi se sooča Krka. V Krškem želi povečati zmogljivosti, odpreti nadpovprečno plačana delovna mesta, a se na žalost sooča z birokratskimi ovirami. To je nekaj, si čimer bi se ves čas morali ukvarjati ali pa vsaj bdeti nad napredkom projektov. Potrebujemo delovno silo in denar, ki ga ti prinašajo. Če želiš karkoli financirati, moraš ta denar najprej nekje vzeti. Zato menim, da je najnevarnejši konflikt ravno v gospodarstvu. Če bo to padlo v resne težave, jih bo imela tudi vlada in mi vsi,” pojasni Miloš Čirić.
Sogovornika spomnimo, da se je predsednik vlade v začetku letošnjega leta podal na piarovsko ofenzivo, ko je postalo jasno, da bo Sandoz v Prekmurju investiral v proizvodni obrat. Pred časom smo o zaslugah za največjo enkratno investicijo v zgodovini Slovenije. Da je bil premierjev obhod po medijih neupravičen, saj je imel ta bore malo pri tem, nam je prvotno potrdil nekdanji poslanec SDS in lendavski župan Janez Magyar. Kot je pojasnil, je šlo za odločitev na korporativni in ne politični ravni. Kdo si lahko dejansko pripiše največje zasluge za investicijo, pa je v pogovoru z nami razkril Čirić. “Morda, da je predsednik vlade kaj doprinesel, ampak to v osnovi ni zmaga premierja ali njegove vlade. Po mojem mnenju ima največje zasluge Raul Intriago Lombeida, član uprave Leka, zadolžen za logistiko. Gre za človeka, ki je študiral v Sloveniji, izvorno je sicer iz Ekvadorja. Tukaj si je ustvaril družino in je v največji meri doprinesel k temu, da je Novartis v Sloveniji tako uspešen. On je primer tega, kaj pomeni, če imamo tukaj študente iz tujine in koliko lahko pridobimo, če so to pravi ljudje,” razloži.
“Marsikaj bi se lahko naučili od Avstrijcev”
S političnim analitikom in lobistom spregovorimo še o eni pereči temi. Kmalu po sestavi vladne koalicije je postalo jasno, da bo ta napovedala vojno t. i. dvoživkam. Gre za slabšalni izraz, ki označuje zdravnike, ki delajo hkrati v državnem zdravstvu in v zasebnih ambulantah. Vojno je napovedala tudi koncesionarjem. Medtem ko so ti v razvitih državah z dobro delujočim zdravstvom del javnega zdravstvenega sistema, jih slovenska levica vidi kot vir težav v zdravstvu. A vojna proti zasebni pobudi je trenutno brez generala. Danijel Bešič Loredan je bil prisiljen v odstop, njegovo mesto pa je začasno prevzel predsednik vlade. Zanimanje za funkcijo je praktično enako nič. Ker bo Slovenija zdravstvenega ministra zagotovo dobila, Čirića vprašamo, kakšne lastnostni bo moral ta sploh imeti: “Če bo javna razprava tekla na način, kot je tekla doslej, v kateri se vsi vmešavajo v ministrovo delo, predvsem pa mu Levica določa, kako in kaj mora delati, v tem primeru je povsem vseeno, kdo bo ta minister. Če bo minister služil zgolj izvajanju Golobovih navodil, potem je to za vse slaba popotnica.”
Miloš Čirić (Foto: posnetek zaslona)
V javnosti so se pred kratkim pojavila vsaj tri imena, ki naj bi bila trenutno “na preizkušnji”. O imenih ni hotel ugibati, meni pa, da bi bilo škoda, da bi funkcijo zasedel zdravnik. Teh je namreč premalo, pa tudi sicer slovenski zdravstveni sistem nima težav s kadri, ki so strokovnjaki za zdravljenje ljudi, temveč organizacijske težave in ekspertiza prihodnjega ministra za zdravje bi morala biti ravno v tem.
Problematična stabilnost vlade
Čirić meni, da je Golobova vlada trenutno še precej trdna. Ta je namreč odvisna od podpore v Državnem zboru, ki pa jo še vedno ima. A ravno to ga vodi do paradoksalnega zaključka: “Bojim se, da ravno zato, ker je preveč trdna, kakor se to nenavadno sliši, da je to škodljivo za njo in za državo.”
O dolgoživosti trenutne vlade ne želi ugibati. “Težko je napovedovati prihodnost. Zaenkrat kaže, da ni verjetnosti, da bi prišlo do večjih sprememb vse do zadnjega leta volitev. Takrat bo mnogo večja verjetnost, da bi se kaj takega lahko zgodilo,” zaključi.
