Piše: dr. Tomaž Kladnik; Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Revija Obramba
V sredo, 26. junija 1991, je bil v okviru slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote TO. Enoto so sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov.
Poveljujoči častnik na slovesnosti je bil podpolkovnik Anton Krkovič, ki je na dan razglasitve samostojnosti Republike Slovenije prvič v zgodovini samostojne države in njene vojske s častno sabljo poročal predsedniku Predsedstva Republike Slovenije Milanu Kučanu.
Slovesnost s prvimi znaki zaostritve
Novo državno zastavo so na drog na trgu dvignili častniki TO: Bojan Šuligoj, Andrej Kocbek, Uroš Krek, Goran Vidrih in Stojan Ledinek. Hkrati so začeli slovenske mejne prehode zavzemati pripadniki JLA in zvezne milice, letalo jugoslovanskega vojaškega letalstva je v nizkem letu preletelo prizorišče proslave ob razglasitvi slovenske državnosti in padli so prvi streli pripadnika JLA v Divači, kar je pomenilo začetek načrtovanega, usklajenega in enotno vodenega napada JLA na slovensko suverenost. Začelo se je, ko so iz vojašnice tankovske brigade na Vrhniki prodrli tanki, in s kolono oklepnih bojnih vozil, ki je pripeljala iz Hrvaške in je bila najprej ustavljena v Pogancih. Kot odgovor na bojno delovanje JLA je načelnik RŠTO polkovnik Janez Slapar izdal ukaz o bojnem delovanju TO oziroma da »se z odločnim bojnim delovanjem, s težiščem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike zagotovi realizacija načrtovanih nalog, da se z uporabo razpoložljivih borbenih sredstev zagotovi varovanje objektov, meje in komunikacij ter preprečijo manevri enotam JLA«.
Enote JLA proti enotam TO RS
Agresijo na Slovenijo začnejo enote in poveljstva JLA izvajati 26. in 27. junija 1991 z naslednjih korpusnih območij, ki so bila podrejena 5. vojaškemu območju v Zagrebu: 13. korpus, poveljstvo na Reki, 14. korpus, poveljstvo v Ljubljani, 31. korpus, poveljstvo v Mariboru, 32. korpus, poveljstvo v Varaždinu, 10. korpus, poveljstvo v Zagrebu ter 5. korpus vojaškega letalstva in protizračne obrambe, poveljstvo v Zagrebu. Tako je imela JLA v Sloveniji dvajset do petindvajset tisoč vojakov, približno 250 tankov stalne sestave in približno 100 tankov, ki so v Slovenijo prišli iz Hrvaške, ter okoli 300 oklepnih vozil različne namenskosti (transporterji, protiletalski topovi, poveljniška vozila, izvidniška vozila idr.). Na štirih letališčih z betonskimi vzletno-pristajalnimi stezami (Cerklje, Maribor, Brnik in Portorož) pa je bilo na začetku spopadov približno 90 letal in 50 helikopterjev.
Slovenski TO je poveljeval RŠTO. Sestavljali so jo zaščitna brigada in sedem pokrajinskih štabov, ki so bili razdeljeni na 26 območnih štabov. Že prvi dan spopadov je bilo angažiranih 15.000 mož, v celoti pa 35.100 mož. V slovenski TO je bilo 500 profesionalcev, med katere so sodili tako delavci na starešinskih dolžnostih kot administrativno-tehnično osebje. Njeni pripadniki so bili oboroženi s pehotnim orožjem, z orožjem za podporo (minometi, topovi itd.), z orožjem za protioklepni boj in z lažjim topniškim orožjem za protiletalsko obrambo (rakete Strela 2 M). Prav tako se je v njeno oborožitev umeščalo zaplenjeno orožje JLA, ki je omogočalo oblikovanje novih enot, kot so bile tankovske čete, baterije za protiletalsko obrambo itd. Slovenske policijske enote, ki so v spopadih odigrale izjemno pomembno, pogosto ključno vlogo, so štele 7.100 ljudi (vključno z informacijskim sistemom in s pomožnimi službami). V segmentu priprav na agresijo in vodenje odpora je v vojnih operacijah oborožene sile podpiral sistem civilne obrambe, ki je s svojimi aktivnostmi bistveno pripomogel k zmagi v osamosvojitveni vojni. V okviru bojnih operacij in zunaj njih so pripadniki civilne obrambe pod vodstvom Francija Žnidaršiča organizirano in sistematično izvajali oviranje, odklope elektrike, vode, plina, prevoze in blokade ter preskrbo obrambnih sil.
Frontalni napad JLA na Slovenijo
JLA naj bi operacijo na Slovenijo izvedla razmeroma hitro in brez prevelikih zapletov. Njen napad ni povzročil posebnega presenečenja, saj se je ves čas pričakoval. Mogoče je bilo presenečenje med taktičnim in operativnim, ker se ni točno vedelo, kdaj in kje bo izvršena agresija. Ukrepi v Sloveniji pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti so bili takšni, da so bile slovenske obrambne sile že praktično oblikovane, zato so lahko že v začetnem stadiju vojne nastopile proti nasprotni strani povsem neobremenjeno in enakovredno.
| Če povzamemo dogajanja v prvih dneh oziroma urah obstoja samostojne in demokratične slovenske države, lahko ugotovimo, da se je 26. junija naposled začel že kar nekaj časa pričakovani formalni napad jugoslovanskih zveznih oblasti na Republiko Slovenijo. Zvezni izvršni svet je tega dne zgodaj zjutraj sprejel odlok o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehajanju državne meje na ozemlju Republike Slovenije. V njem je bilo zapisano, da morata zvezna milica in JLA v primeru odpora odlok uveljaviti s silo. JLA in zvezna milica sta tako začeli izvajati premike enot JLA proti novim slovenskim državnim mejam, odjeknili so prvi streli v vojni pri Divači, zvezna uprava za letenje je zaprla vsa slovenska letališča. Letalo Jugoslovanskega vojaškega letalstva je preletelo prizorišče proslave v Ljubljani in tako izvedlo demonstracijo sile in grožnje novi državi. V tem času so slovenske obrambne sile vzpostavile kontrole na južni meji, snemale jugoslovanske in postavljale slovenske oznake na mejnih prehodih, postavljale barikade na smereh prodiranja enot JLA, dodatno izvajale mobilizacija TO in dobile ukaz, da ne smejo prve uporabiti orožja. |
| Prvi dan vojne: 27. junij 1991
Sedemindvajsetega junija se je začela vsesplošna, načrtovana, usklajena in enotno vodena intervencija JLA proti Sloveniji. Prvi spopad med TO in JLA je bil pri zaselku Poganci med Metliko in Novim mestom. Predsedstvo Republike Slovenije je na seji ob 6. uri zjutraj ocenilo poseg JLA kot neposredno nasilno intervencijo in poskus trajne okupacije Republike Slovenije ter sprejelo sklep o izvajanju pripravljalnih ukrepov za oviranje prodora enot JLA in za blokado njenih infrastrukturnih objektov ter za obrambo objektov in komunikacij. Predsednik Predsedstva Slovenije Milan Kučan je ob 11. uri po televiziji seznanil javnost s sklepi predsedstva. Ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je obvestil papeža Janeza Pavla II., vse predsednike škofovskih konferenc in nekdanjega predsednika Švice o vojaških spopadih v Sloveniji ter prosil za posredovanje za mirno rešitev. Poveljnik 5. armadnega območja v dveh pismih (zjutraj in zvečer) je predsedniku Izvršnega sveta Republike Slovenije zagrozil, da bo vojska zavzela državno mejo in mejne prehode, če bo treba, tudi s silo. Med vojno štab za tujo novinarsko javnost deluje v prostorih Nove revije. JLA je uspelo s hitrimi manevri zasesti vse mejne prehode in letališča v Republiki Sloveniji, na katere so začeli prihajati pripadniki zvezne milice in zvezne carinske uprave. Pri tem so bili vojaki naborniki JLA slabo informirani o njihovi misiji v Sloveniji, zato so se začele njihove prve predaje in pobegi iz enot JLA. Nasprotnik pa je s pojavom tankov na ulicah, z nasilnimi preboji barikad in letaki poskušal ustrahovati civilno prebivalstvo. Na drugi strani pa so pripadniki slovenske milice in TO skupaj z gospodarskimi organizacijami postavljali cestne barikade za preprečevanje in upočasnjevanje prodiranja JLA, izdan je bil ukaz o uporabi orožja, izvedene so bile prve uspešne akcije ustavljanja in uničevanja nasprotnikove žive sile in sredstev, večina objektov JLA je ostala brez vode in elektrike, slovenske oborožene sile so si prizadevale za popoln prevzem nadzora nad mejnimi prehodi in zajele prve vojne ujetnike. Lokacije pomembnih dogodkov oziroma spopadov: Ormož, Štrihovec, Šentilj, Limbuš, Poganci, Rigonce, Cerklje ob Krki, Kučare, Dravograd, Medvedjek, Središče ob Dravi, Jezersko, Brnik, Maribor, Trzin, mejna točka Obrežje. |
Bojni spopad Poganjci
 Dan po razglasitvi neodvisnosti, v četrtek ponoči ob 0.44, so iz 23. ObmŠTO sporočili, da skozi Metliko po cesti M–4 proti Novemu mestu vozi kolona oklepnikov. Prve informacije o premikanju kolone so prišle tudi prek postaje milice (PM) Metlika in PM Ozalj. Postavilo se je vprašanje, kako močna je kolona, in šele dopoldne se je izkazalo, da je sestavljena iz 12 samovoznih protiletalskih topov (BOV – 3 20/3 M55A4), 6 tovornih vozil (TAM 5000) in 3 terenskih vozil, dveh vozil FIAT 1107 in pinzgauer 710) iz sestave 306. LAP PZO. Takratne ocene so bile, da je v koloni od 120 do 150 pripadnikov JLA. Sprva so prihajali različni podatki o smeri prodora kolone JLA. Tako je šele ob 1.15 2. PŠTO izvedel za dejansko smer kolone: čez Gorjance proti Novemu mestu. Oklepni del kolone se je premikal hitreje kot tovorni (del kolone s tovornjaki sta varovala tudi dva oklepnika BOV–3) in tako je med njima nastala velika razdalja. Prav vanjo se je uspelo vriniti inšpektorjema milice v civilnem avtomobilu. Tudi iz njunega poročanja so na UNZ in PŠTO dobivali pomembne informacije, kje je kolona. Zaradi hitrosti dogajanja in ugotavljanja smeri prodora je Republiška koordinacija ob 1.15 posredovala ukaz o postavitvi nenasilne blokade na mostu čez Kolpo pri Metliki. Tako se je PŠTO ob 1.16 odločil za postavitev barikade pri Pogancih, neposredno pred vstopom v Novo mesto, kajti za načrtovano in ugodnejšo barikado na Vahti je bilo že prepozno. Poganci so majhno naselje pri Novem mestu ob cesti M–4 Metlika–Novo mesto. Na eni strani je potok Težka voda, na drugi manjši hrib. Barikada je bila postavljena ob 1.45 pri opuščenem kamnolomu, kjer se cesta začne vzpenjati proti Novemu mestu. Delavci Cestnega podjetja Novo mesto so postavili zaporo s štirimi tovornimi vozili, napolnjenimi s peskom, pri Kaburjevem mlinu v Pogancih. Stransko cesto, ki vodi ob potoku Petelinec mimo sanitetnega skladišča JLA, pa so pustili neovirano. Oklepni del kolone je še pred postavitvijo barikade peljal mimo in se ustavil pri odcepu Mačkovec na cesto M–1 Novo mesto–Ljubljana, kjer je nameraval počakati tovorni del. Vendar je bil tovorni del kolone že blokiran pri Pogancih, kjer je približno ob dveh ponoči trčil ob postavljeno oviro. Oklepniki so se nato vrnili v Pogance do ustavljenega transportnega dela. Tam so jih že čakali pripadniki protidiverzantske čete 21. ObmŠTO, ki je bila razdeljena na dva dela, levo in desno ob cesti v neposredni bližini barikade. Ob informacijah, da je oklepni del kolone v Mačkovcu, je del častnikov in vojakov 2. PŠTO odšel do Pogancev. Aktiviral se je tudi del izvidniškega voda z nalogo, da zasede položaj v smeri Mačkovca. Še preden je vod prišel do Mačkovca, se je oklepni del kolone že vrnil do transportnega dela v Pogancih. Vod je tako odšel v Pogance in z vozili blokiral oklepni del kolone. Tovorni del kolone JLA skupaj z dvema oklepnikoma je stal pred oviro Cestnega podjetja, ki jo je varovala protidiverzantska četa 21. ObmŠTO, nato je bil stacioniran oklepni del kolone JLA, ki je bil blokiran z avtomobili izvidniškega voda TO. Ta barikada je bila postavljena v Jedinščici. Začela so se pogajanja, da bi spustili kolono skozi prvo barikado, ki jih je poveljnik kolone JLA podkrepil s grožnjami o streljanju. Enote TO so bile zaradi majhnega števila, majhne ognjene moči in bližine vojaškega objekta JLA v podrejenem položaju. Ko se je oklepna kolona vrnila do prve barikade, je poveljujoči JLA zahteval umik barikade, sicer bodo streljali. V podkrepitev zahteve je ob 3.15 izstrelil strel iz pištole v zrak. Po strelu se je več pripadnikov JLA iz tovornjakov hitro premaknilo proti barikadi, na kar je četa TO odgovorila. V kratkotrajni izmenjavi strelov je bil v roko ranjen častnik JLA. Streljanje se je hitro ustavilo. Z zavlačevanjem vnovičnih pogajanj je TO pridobila čas, tako so lahko določili ugodnejši položaj za ustavitev kolone na območju, odmaknjenem od civilnega prebivalstva. Še v nočnih urah je tja prispel poveljnik Gutman in začela so se pogajanja med stranema, ki pa niso bila uspešna. Do jutra je v okolico Koroške vasi na cesti Novo mesto–Metlika, više v smeri Metlike nad Pogance prišel del čete za posebne namene Šentjernej iz sestave 21. ObmŠTO. Četa je zaprla pot v smeri Gorjancev, vendar se njeni pripadniki niso mogli prebiti do protidiverzantske čete pri prvi barikadi. V tistem času je enota TO ob barikadi dobila 6 armbrustov, ki so jih namenoma izpostavljali prostemu pogledu z namenom, da bi ustvarili psihološki pritisk na pripadnike JLA v koloni. Ob 5.30 so se na pobudo TO drugič pogajali in odločili, da se kolona preusmeri prek barikad na cesto M–1 proti Ljubljani. Kolono so s tem poskušali ustaviti na ugodnejšem terenu. Kolona je zapustila Pogance ob 10.15. Milica je ves čas nadzorovala premik kolone in z usmerjanjem civilnega prometa po cesti M–1 tudi njeno hitrost, blokirala je vse izvoze s ceste M–1. Prav tako so kolono spremljale protidiverzantska četa in skupine pripadnikov 2. PŠTO skupaj s tovornimi vozili Cestnega podjetja. |
Agresijo na Republiko Slovenijo so začele enote in poveljstva tako imenovane Jugoslovanske ljudske armade izvajati 26. in 27. junija 1991.
V prvih jutranjih urah 27. junija 1991 so tanki JLA prodrli iz vojašnice na Vrhniki, oklepna kolona bojnih vozil pa je prišla iz Hrvaške in je bila najprej ustavljena v Pogancih.
JLA je uspelo s hitrimi manevri zasesti vse mejne prehode in letališča v Republiki Sloveniji, na katere so začeli prihajati pripadniki zvezne milice in zvezne carinske uprave.
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija Magazin ob 30-letnici Republike Slovenije.)
