Piše: dr. Tomaž Kladnik
| Na sestanku visokih uradnikov Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki je potekal 3. in 4. julija v Pragi, so predlagali opazovalno misijo in ustanovitev mednarodne konference o Jugoslaviji. V okviru brionskega sporazuma so mednarodni opazovalci (vodil jih je Jo van der Valk) v Slovenijo prišli 11. julija in začeli delo 17. julija.
Nadzorovali so prekinitev ognja, vrnitev enot JLA v vojašnice, odpravo blokad in cestnih ovir, dezaktiviranje enot TO in umik enot JLA iz Slovenije. Slovenijo so zapustili po izteku moratorija 8. oktobra 1991. Enote JA se začnejo umikati v vojašnice Že dan prej se začnejo enote JLA umikati v vojašnice, nekatere med njimi tudi neorganizirano, kar se ta dan še pospeši. Pripadniki zvezne milice pa ob umiku z mejnih prehodov ropajo brezcarinske prodajalne, uničujejo inventar na mejnih prehodih in bežijo z meje tudi v sosednje države. Število prebegov in vdaj pripadnikov JLA se povečuje, tudi pilotov iz letalskih enot, ki pa po drugi strani izvedejo še dan prej val letalskih napadov na telekomunikacijske oddajnike in grozijo z novim posredovanjem z ozemlja Republike Hrvaške. Slovenske obrambne sile v tem času zavzamejo največja skladišča orožja in streliva JLA ter zaseženo orožje in opremo vključijo v slovenske enote, prav tako pa znova zasedejo in prevzamejo vse mejne prehode.
Obrambne sile Republike Slovenije |
Na oblikovanje in razpadanje državnih skupnosti, v katerih smo živeli, pa smo pomembno vplivali tudi Slovenci v uniformah različnih vojska, ki smo v pravem trenutku znali poseči v zgodovinsko dogajanje in odločiti v korist svojega naroda. Slovenci smo si tako svojo državnost in demokratično ureditev v dolgi narodni zgodovini izbojevali šele z letom 1991. Leta 1991 sta k osamosvojitvi Slovenije pripomogla splet ugodnih zunanjih okoliščin in dozorelost splošnega prepričanja v Sloveniji, da je treba izkoristiti zgodovinsko priložnost in se osamosvojiti, ter enotnost delovanja vodilnih akterjev osamosvojitve, ki so v bojih z jugoslovansko armado znali vzpostaviti vojaško ravnotežje in v trdih pogajanjih z Evropsko skupnostjo zmogli doseči mir, ne da bi se pri tem odpovedali temeljnemu cilju. Obrambne sile Slovenije sta med vojno tvorili TO, Slovenska vojska in milica, policija, ki sta ob podpori civilne obrambe in prebivalstva ter po organizirani in temeljiti pripravi, ki se je začela dobro leto prej, v desetih dneh vojne v 72 spopadih in po treh sporazumih o ustavitvi sovražnosti dosegle zmago.
| MILICA OZIROMA POLICIJA
Pripadniki policije spremljajo kolono L pri njenem umiku v vojašnico. Slovenska milica oziroma policija je v vojno za Slovenijo vstopila z novimi oznakami. Milica je bila organ v sestavi republiškega sekretariata za notranje zadeve. Njena naloga je bila: neposredno zavarovanje življenj in osebne svobode občanov ter družbenega in osebnega premoženja, vzdrževanje javnega reda in miru, preprečevanje rušenja družbene, državne ureditve, odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih izvrševalcev. Milica je svoje delo opravljala v uniformi ter je bila za svoje delo posebno oborožena in opremljena. Organizirana je bila v organizacijsko-formacijske enote, kot so policijski oddelki, postaje, vodi, čete, bataljoni, odredi in brigade. V miru je na področju obrambnih zadev sodelovala z JLA in njeno vojaško policijo, v vojni pa je bilo predvideno, da je sestavni del TO. Osnovno izobraževanje in usposabljanje miličnikov so izvajali v Srednji šoli za miličnike v Tacnu, nadaljevalni pa predvsem na Vojaški akademiji kopenske vojske JLA v Beogradu in na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V času demokratičnih sprememb v Republiki Sloveniji se je skupaj z sekretariatom/ministrstvom za notranje zadeve preoblikovala tudi milica. Ob depolitizaciji oziroma departizaciji je v ospredje stopilo varstvo človekovih pravic. Milica kot organizacija in njeni pripadniki kot posamezniki so v pripravah in v vojni za obrambo suverenosti odigrali eno odločilnih vlog. Bila je del oboroženih sil nove demokratične države ter je s svojim znanjem in usposobljenostjo zavarovala tako nastajanje demokratičnih intitucij nove države, bila enakovredni del na novo nastajajočih oboroženih sil v strukturi MSNZ in predstavljala močno profesionalno oboroženo formacijo, ki je leta 1991 štela okoli 4.400 uniformiranih miličnikov in 440 kriminalistov. V vojni so enote milice ukrepale prožno ter z veliko stopnjo dinamičnosti in samostojnosti pri odločanju. Tako so se kar najhitreje odzivale na razvoj položaja na terenu. Pri svojem delovanju so pri opazovanju in patruljiranju namenile posebno pozornost aktivnostim in premikom JLA, poskrbele so za blokado vojaških objektov, onemogočale oskrbo njenih enot, okrepile delo v varnostnem okolišu in zagotavljale operativno pokrivanje terena. |
|
TERITORIALNA OBRAMBA REPUBLIKE SLOVENIJE Pripadniki teritorialne obrambe in policije na mejnem prehodu Robič med vojno za Slovenijo. Arhiv: Vito Berginc S sprejetjem svežnja ustavnih dopolnil, s katerimi je slovenska skupščina odpravila veljavnost zveznih dokumentov, ki so bili v nasprotju z republiško ustavo − med drugimi, da sta služenje vojaškega roka in slovenska teritorialna obramba v izključni pristojnosti republike −, so bili izpolnjeni tudi formalnopravni pogoji za vnovični prevzem poveljevanja nad celotno Teritorialno obrambo Republike Slovenije, na čelo katere je bil kot v. d. načelnika imenovan Janez Slapar. Armada je z zasedbo sedeža republiškega štaba jasno pokazala, da ne bo spoštovala odločitev slovenskih oblasti in tako sta v Sloveniji delovala dva republiška štaba za teritorialno obrambo, vendar je bil štab, ki ga je zasedla armada, poveljstvo brez vojske in samemu sebi namen, saj so bile od oktobra pretrgane vse zveze med njim ter podrejenimi enotami in štabi teritorialne obrambe. Delovne skupine Republiške koordinacije kot operativnega koordinacijskega telesa so se takoj po ustanovitvi lotile priprave različic ukrepov za primer, če bi JLA uporabila silo, v TO pa so začeli poskusno mobilizacijo enot po posameznih pokrajinah. Praktični preizkus delovanja TO pa je pomenila vaja Premik ’91, v kateri so v TO uspešno preizkusili delovanje na celotnem državnem ozemlju. Hkrati so izdelovali mobilizacijske načrte za posamezne pokrajine in izdajali ukaze za začetek mobilizacije posameznih vojnih enot TO. Tako so 24. junija 1991 mobilizirali vse štabe in prištabne enote TO, vpoklicanih je bilo 2.251 pripadnikov, prišlo pa jih je 1.983 (88 odstotkov), in enot za varovanje objektov posebnega pomena, vpoklicanih je bilo 9.689 pripadnikov, prišlo pa jih je 7.013 (72 odstotkov). 25. junija 1991 so mobilizirali enote za vzpostavitev sprejemnih centrov in nalog zavarovanja, vpoklicanih je bilo 792 pripadnikov, prišlo jih je 644 (81 odstotkov). Naslednji dan so po pokrajinski štabih vpoklicali 20.115 pripadnikov, odzvalo se jih je 15.707, kar je 78 odstotkov. Pred začetkom napada na Slovenijo je imela Teritorialna obramba Republike Slovenije 85 skupin za oviranje, 92 skupin za protioklepni boj, 59 oddelkov, 240 vodov, 150 čet in 60 odredov. Teritorialna obramba je imela v svoji oborožitvi 39.000 kosov pehotnega orožja, 17.000.000 nabojev za pehotno orožje, 1.100 kosov protioklepnega orožja z 2.750 kosi bojnih kompletov streliva, 200 kosov orožja za podporo in 100 protiletalskih raket. Tankov in drugih oklepnih vozil, letal in helikopterjev ni imela.
|
Graf po dnevih prikazuje število vseh pripadnikov TO, aktiviranih od 26. junija do 15. julija 1991. Skupaj je bilo v tem času oblikovanih kar 473 enot TO.
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija Magazin ob 30-letnici Republike Slovenije.)
