Piše: Gašper Blažič
Petindvajsetega junija 1991 je bil dan D. Na ta dan, ki je bil pred tem tajno določen, je slovenska skupščina sprejela temeljne osamosvojitvene dokumente, na podlagi katerih so začeli slovenski republiški organi prevzemati dotedanje funkcije federacije.
Zakaj je bil ta datum sprva tajen? Poanta je bila v tem, da je bilo treba efektivni prevzem oblasti izvesti v realno zelo kratkem času in brez oboroženih konfliktov, saj je bilo mogoče pričakovati, da bodo na to dejanje zvezni organi (zlasti JLA in zvezna milica) vnaprej pripravljeni, kar je pomenilo veliko tveganje tudi za moralni kapital osamosvojitve pred očmi svetovne javnosti. Šestmesečni rok za uresničitev rezultata plebiscita se je sicer iztekel dan kasneje, 26. junija 1991, zato je bilo treba plenarno sejo skupščine, na kateri so sprejemali temeljne dokumente, po načrtu sklicati že v dneh pred tem datumom. Tako je skupščina na ta dan sprejela tri temeljne dokumente: Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, ustavni zakon za njeno izvedbo ter Deklaracijo o neodvisnosti, in to na podlagi že sprejetih amandmajev k stari republiški ustavi.
Vendar je uvodoma treba opozoriti, da Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS ne smemo zamenjati s Temeljno listino Slovenije, ki jo je leta 1989 republiška SZDL poslala v javnost kot nekakšno »alternativo« Majniški deklaraciji, a s to razliko, da je Temeljna listina Slovenije predvidevala nadaljnji obstoj »prenovljene« Jugoslavije in socializma. Prav tako Deklaracije o neodvisnosti ne smemo zamenjati z Deklaracijo o suverenosti, ki je bila sprejeta 2. julija 1990 in je pomenila podlago za trganje pravnih vezi s SFRJ.
Temeljna ustavna listina
Omenjeni dokument predstavlja osnovo za osamosvojitev Slovenije, poleg preambule vsebuje pet členov. V preambuli se sklicuje na izid plebiscita pa tudi na to, da je bila RS formalno država v okviru SFRJ, vendar je tam izvrševala le del svoje suverenosti. Omenja tudi dejstvo, da SFRJ ni delovala kot pravno urejena država, saj so se v njej hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice ter pravice republik in avtonomnih pokrajin, prav tako tedanja federativna ureditev Jugoslavije ni omogočala rešitve politične in gospodarske krize, saj med jugoslovanskimi republikami ni prišlo do sporazuma, ki bi omogočil osamosvojitev republik ob sočasnem preoblikovanju jugoslovanske zvezne države v zvezo suverenih držav. Po drugi strani pa je temeljna ustavna listina pustila še naprej odprto pot za dogovor z drugimi jugoslovanskimi republikami, vendar z izhodišča, da je Slovenija samostojna in neodvisna država.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
