Piše: Jože Biščak
Slovenstvo je kljub hudim preizkušnjam preživelo dolga stoletja. Ljubezen do domovine, naroda, kulture, tradicije, vere in družine ga je ohranila v včasih krutem okolju. Tudi komunizem, najhujši in najzlobnejši totalitarizem vseh časov, smo preživeli. Ker smo verjeli. Ker smo se od svojih prednikov naučili, kaj pomeni biti Slovenec. Ker imamo v svojem genskem zapisu domoljubje. Ker smo ves čas imeli občutek, da smo posebni: pridni, delovni in miroljubni. Nobena grožnja nas ni omajala. Ko je prišel čas, ko je obstajala resna nevarnost, da nas vržejo v balkanski kotel in izbrišejo iz evropskega spomina, smo se bogaboječi opasali z meči in se uprli jugoslovanskemu sovražniku. In zmagali v tem boju. Tako smo pred tridesetimi leti na tem čudovitem koščku sveta, kjer so pred davnimi časi naši dedje in naše babice pognali korenine, dobili svojo državo. Zato se spominjajte leta 1991.
Ustvarili smo svojo državo, svoboda in demokracija sta bili načeli, ki smo jima sledili. In življenje nas je na vsakem koraku z majhnimi stvarmi spominjalo na to veliko stvar. Bili smo ponosni, da smo Slovenci in Slovenke, v zraku je bila ljubezen do svoje države, čutili smo hvaležnost do tega slovesnega zgodovinskega trenutka. Zdelo se je, da bodo naši otroci od zdaj odraščali v prijaznem in varnem okolju, da jim bodo šole krepile občutek ponosa na narod in državo. Žal v tistem času ni bilo lustracije; žal smo mislili, da lahko volk spremeni tudi svojo nrav; žal smo verjeli, da je ideja o samostojni Sloveniji tako močna, da bo izničila vse poskuse sovražnosti do domovine. Nekateri so to celo napovedovali, ker jim Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, ker so zanikali, da bi bili Slovenci sploh narod. In medtem ko so pridne roke, navezane na domači rod, delale in bile motivirane, da bi mladi državi pomagale napredovati, zanamcem pa vcepile občutek nacionalne samozavesti in domovinske identitete, so hudobci, praviloma nasledniki krvavega komunističnega režima, rušili in ščuvali.
Tako lahko danes, 30 let po dnevih, ko smo se uprli agresorju in razglasili državo, z zaskrbljenostjo opazujemo, da mlajši niso več prepričani, da je Slovenija dobra stvar, da je ljubezen do domovine pogoj za ohranitev naroda; menijo, da je občutiti ponos pripadnosti slovenstvu nazadnjaško. Če so mediji in popkultura v tistih letih krepili nacionalno idejo, da smo posebni, in slavili slovenski rod, domoljubje danes ni več njihov slog nagovarjanja; prej se zdi, da sledijo modnim smernicam sejanja mržnje do slovenstva.
Kljub nevihtnim oblakom, ki se zbirajo in grozijo, da uničijo vse, kar nam je Slovencem sveto, da nam odvzamejo naboj, ki je bil potreben, da smo pred tremi desetletji s svojo državo postali suveren narod, ne dopustimo, da nam odvzamejo trenutek svečanosti za osamosvojitvene dni, ko je na stotine znanih in manj znanih junakov prijelo za orožje in si izbojevalo neodvisnost. Bodimo hvaležnim družinam, katerih možje in očetje so žrtvovali svoja življenja, da imamo danes lastno državo.
Tovrstne dneve praznujejo v vseh državah. To je spomin na sveti čas, ko so ljudje enotno stopili na ulice v bran domovini. In naj vedo vsi, da bomo to storili še enkrat. Če bo treba, bomo spet nosili katero koli breme, da se bomo spoprijeli s tistimi, ki nam želijo slabo. Nobena cena ne bo prevelika, da se bomo ohranili še naprej, nasprotovali bomo vsakemu, ki bo ogrožal našo suverenost, samostojnost in preživetje nas, slovenske kulture in tradicije, vsega, v kar smo stoletja verjeli. In nihče nam ne bo vsiljeval svojih novih vrednot, ki nezadržno vodijo v propad in pogubo. Ali kot je zapisal katoliški duhovnik, pesnik in velik domoljub Simon Gregorčič: »Naš rod bo tu gospodoval, naš jezik, naše pravo! Pod streho našo tuji rod naj gost nam bo, a ne gospod.«
Bog blagoslovi Slovenijo. Bog blagoslovi Slovence in Slovenke.
