Piše: Vančo K. Tegov
11. september 2001 je bil čas, ko se je svet nepovratno spremenil. Čas, ki je spremenil vsakogar izmed nas.
Te dni bo minilo že 25 let od terorističnih napadov na ZDA, ko sta bila v New Yorku napadena »dvojčka« Svetovnega trgovinskega centra (WTC). Napad so izvedli islamski skrajneži, pripadniki do takrat širši javnosti manj izpostavljene radikalne skupine Al Kaida.
Čas in trenutki pred samim dejanjem ter neposredno po njem so ostali globoko zarezani v spomin. Tragični dogodek, do takrat nepojmljiv po svoji razsežnosti, je poleg samega rušilnega dejanja sprožil tudi obsežne spremembe v razmišljanju, vedenju in ravnanju celotne mednarodne skupnosti.
Da, do takrat je bilo tako, od takrat naprej pa drugače – zelo drugače. Svet in odnosi v njem so se toliko spremenili, da lahko uporabimo frazo: »Nič več ne bo tako, kot je bilo.«
Tam je bil napaden ves svet. Neposreden napad na ZDA je bil poleg WTC izveden tudi na Pentagon. Med žrtvami so bili državljani iz 90 držav sveta. Pravzaprav to ni le fraza, temveč ena od krutih resničnosti, ki je pustila globoko sled v vedenju in razmišljanju vsakogar izmed nas.
Kako globoko se je ta krutost zarezala v spomin in razmišljanje nas, sodobnikov, kaže tudi vpliv, ki ga je imel ta dogodek na Slovenijo. O tem je tekla beseda na omizju, ki je bilo organizirano na pobudo Slovenskega odbora za NATO – SON, skupaj s Slovenskim društvom za mednarodne odnose in Združenjem VSO ter ob podpori Cankarjevega doma in AmCham Slovenia.
Udeleženci omizja so bili dr. Ernest Petrič, dr. Dimitrij Rupel, dr. Božo Cerar, mag. Mirko Cigler in Jelko Kacin. Skupno jim je, da so bili vsi na različne načine povezani z dogajanjem v New Yorku in z ZDA. Dr. Ernest Petrič pa je bil tudi neposredni očividec samega terorističnega napada na WTC.
Pravzaprav so vsi udeleženci omizja v tistem času, vsak v okviru svojih možnosti ter z najboljšim znanjem in izkušnjami, aktivno prispevali k slovenski diplomatski prepoznavnosti oziroma delovali kot vojaški in varnostni strokovnjaki.
Dr. Ernest Petrič – očividec napada na WTC
Dr. Ernest Petrič je bil takrat stalni predstavnik Slovenije pri OZN, pred tem pa prvi veleposlanik Slovenije v ZDA. Bil je tudi neposredni očividec napada na WTC – kot pravi, zelo od blizu, iz 25. nadstropja, od koder je imel izjemen pogled na WTC.
Iz svoje pisarne je že videl, kako se je prvo letalo zarilo v enega od dvojčkov, kasneje pa še drugo letalo. Zvoka ni bilo, le velika dimna »goba«. Med vračanjem iz ZN na Slovensko misijo se je najprej sesul en stolp, zelo kmalu za njim pa še drugi.
V poslopjih takratnega Svetovnega trgovinskega centra je bilo prisotnih veliko ljudi, predvsem oziroma skoraj izključno tehnično in servisno osebje. Kot je dejal dr. Petrič, tam ni bilo »kapitalistov«, temveč predvsem servisno osebje oziroma preprosti ljudje.
Po njegovem mnenju je pomembno vedeti, da ZDA niso nasprotovale slovenski osamosvojitvi; želele so le, da se ta izvede brez prelivanja krvi. Sloveniji je to uspelo hitro in brez prej omenjenega prelivanja krvi, žal pa preostalemu delu takrat že počasi nekdanje države ne, kar je bilo kasneje jasno vidno v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem.
Slovenija je imela v ZDA močno zaveznico na vseh področjih. Tudi v Natu, v katerem imajo ZDA več kot jasno, pravzaprav prevladujočo in odločujočo vlogo, pri obrambi zavezništva prispevajo bistveno več kot številne druge države članice.
Ob tem pa ostaja ena moteča malenkost: Slovenija ima v svojem »značaju« določeno nedoslednost oziroma primanjkljaj – ne toliko v verodostojnosti glede same vojaške moči, temveč predvsem glede stanovitnosti na vojaškem in obrambnem področju. Gre za preveč rahlo in hitro spreminjajočo se politično klimo do samega zavezništva.
Pravzaprav se z nekaterimi političnimi razpravami o morebitnem izstopu iz Nata, celo s predlogi za referendum o izstopu, igramo z zelo resnimi vprašanji. Ob tem se premalo sprašujemo o tem, kako bi država sploh lahko delovala in obstala brez obrambnega in varnostnega ščita.
Obljubljeni delež slovenskega BDP za vojaške oziroma obrambne namene dolgo ni bil dosežen. Govor o dveh odstotkih BDP je prisoten že več kot dve desetletji. Do danes tega deleža Slovenija še ni dosegla v celoti.
Zato niso za zanemariti besede aktualnega predsednika Vlade Republike Slovenije v Turčiji na srečanju predsednikov vlad držav članic zavezništva, ko je dejal, da smo se tega srečanja udeležili z rahlo sklonjenimi glavami. To je bilo povezano tudi z ravnanjem nekaterih prejšnjih vlad, ki so s »figo v žepu« ob prihodu domov hitro pozabile na dane obljube in ponujale povsem drugačne razlage doseženega.
Le upamo lahko, da bo sedanja vlada resnično naredila vse potrebno, da bo Slovenija v njenem mandatu dosegla dolgo pričakovani dvoodstotni delež BDP za obrambne namene, ki bi ga morala že zdavnaj zagotoviti.
Veliko težje pa je zagotoviti kognitivni premik oziroma zavedanje, da moraš kot država, če želiš biti varen in stabilen, živeti v miru ter svoje ustvarjalne moči usmerjati v razvoj in napredek, tudi dovolj prispevati k temu, da se varnost uspešno in zadostno zagotavlja.
Tukaj je Slovenija pogosto v vlogi zvitorepca – kot bi rekli, obnaša se kot jegulja ali, po balkansko, kot »mangup«. Prav v tem je kognitivni balast, ki je ostal iz prejšnje, nekdanje jugoslovanske miselnosti in se je ohranil tako v zavestnem kot tudi podzavestnem dojemanju tega, kako biti zvijačen in kako izigravati sistem.
Žal v ustroju, kot sta Nato in njegov ključni steber ZDA, takšna miselnost ne deluje. Takšno vedenje se »ne prodaja« dobro in »delnice« tega vedenja ne kotirajo visoko.
Dr. Dimitrij Rupel – prelomni trenutek za svet
Dr. Dimitrij Rupel, večkratni slovenski zunanji minister, zaslužni univerzitetni profesor, polemični intelektualec, vrhunski diplomat in ustanovitelj Slovenskega odbora za NATO – SON, je v svojem videnju takratnih dogodkov poudaril, da je šele po pridobitvi popolnejše slike, takrat kot zunanji minister, spoznal, da gre za nekaj velikega – za dogodek, ki bo in je že spremenil svet.
Spominja se tudi srečanja med Putinom in Bushem na Brdu 16. junija istega leta, kjer je Putin že prej opozarjal na nevarnosti islamskega terorizma, s katerim se je sam soočil v Čečeniji.
Nekako je Bush slišal za načrtovanje napada na ZDA, ni pa imel podatkov o tem, kje in kdaj naj bi se zgodil.
Takrat je bil prvič uporabljen 5. člen Severnoatlantske pogodbe, ki določa, da se oboroženi napad na eno ali več članic šteje kot napad na vse članice zavezništva. Ta dogodek je bil prelomen tudi za članstvo v Natu.
V Sloveniji ni šlo vse gladko. Posebej težavno je bilo delovanje različnih nasprotnikov članstva oziroma zagovornikov protiamerikanizma. Kljub naelektrenemu ozračju je bilo glasovanje o članstvu v Natu zelo uspešno: 66 odstotkov volivcev se je odločilo za članstvo v zavezništvu.
Dodati je treba, da je brazgotina, ki sta jo pustila napad na Pentagon in kompleks Svetovnega trgovinskega centra (WTC), trajna in vseobsežna. V nekem smislu je podobna brazgotini, ki jo je pustil napad Hamasa na festival v Izraelu ob meji z Gazo.
Od takrat ZDA po napadu na Pentagon in WTC ter Izrael po napadu na festival nista več enaka, kot sta bila pred tema tragičnima dogodkoma. Preprosto ne more biti več tako, kot je bilo.
Dr. Božo Cerar – solidarnost zavezništva
Dr. Božo Cerar, pravnik in diplomat ter tudi večkratni državni sekretar na MZZ, je bil v času dogodka veleposlanik Slovenije v Ottawi. Kanada je takrat postala pomembno logistično zatočišče za številne potnike, ki so zaradi zaprtja zračnega prostora ostali tam.
Takrat se je prvič v tako izraziti obliki pokazalo, kako lahko zavezništvo deluje kot močna zveza, ki temelji na solidarnosti. To je vključevalo tudi pripravljenost na žrtve in izgubo življenj v boju proti mednarodnemu terorizmu v Afganistanu.
To je bilo hkrati obdobje, ko se je zdelo, da je obdobje klasičnih državnih vojn dokončno za nami oziroma da se je narava konfliktov bistveno spremenila.
Zavezništvo je danes tam, kjer se je začelo po drugi svetovni vojni – pri odvračanju agresije in kolektivni obrambi. Prav kolektivna obramba je ponovno postala srce zavezništva.
Sočasno se pojavljajo vprašanja o pravični porazdelitvi bremena med zaveznicami. Kljub različnim trenjem, tudi prej omenjenim, to ne pomeni začetka razkrajanja zavezništva, temveč proces prilagajanja novim okoliščinam.
V tem procesu spreminjanja se poudarja večja in aktivnejša vloga Evrope, tudi finančna, zaradi pravičnejše porazdelitve bremen obrambe, ki so v preteklem obdobju, roko na srce, v veliki meri slonela na plečih ZDA. Delitev odgovornosti ni slabost, temveč potreba oziroma del dozorevanja samega zavezništva.
Slovenija kot manjša država v tem negotovem svetu nima boljšega varnostnega okvira, kot sta Evropska unija in Nato. Naša varnost ni samoumevna. Temelji na mednarodnem pravu, partnerskih in zavezniških odnosih ter na verodostojnosti.
Mag. Mirko Cigler – nova doktrina vojskovanja
Mag. Mirko Cigler, diplomat, geopolitični in varnostni analitik, publicist ter visoki častnik pri OVSE, Natu, EU in OZN, je med drugim dejal, da je bil 11. september 2001 njegov prvi delovni dan v ZDA pri OZN.
Sredi prvega sestanka se je zgodil teroristični napad oziroma namerno zaletavanje ugrabljenih letal v dvojčka WTC ter Pentagon. Nato so bili prekinjeni tudi vsi informacijski kanali.
V tem času se je spremenila doktrina vojskovanja ZDA in celotnega zavezništva v boju proti mednarodnemu terorizmu.
Današnje stanje v svetu v primeru vojn zahteva celovit vojaški odgovor, ki vključuje tudi širšo obliko nacionalne obrambe in ne samo odziva z vojaškim oziroma profesionalnim delom. Pri zelo razvejanih in kompleksnih oblikah sodobnega vojskovanja je slednje lahko preprosto premalo.
Kaj ostaja po 25 letih?
Ob zaključku razprave je bilo mogoče zaznati pripravljenost, da moramo še več delati na krepitvi zavedanja o koristnosti, potrebi in tudi nujnosti pripadnosti zavezništvu.
Treba je iti med ljudi ter jim poudariti in razložiti, kaj nam vse to prinaša.
Na mlajši generaciji je, da nadaljuje to poslanstvo in širi zavedanje o pomembnosti pripadnosti zavezništvu.
Zaveza, pripadnost in pripravljenost pomagati so pogoji za mirno in ustvarjalno življenje ter za varnost na drugi strani. Zavezništvo nam to daje. Dajmo tudi mi del sebe.
