Francoski premier Michel Rocard je leta 1989 kot primer negativnega multkulturizma navajal Veliko Britanijo in za svojo državo dejal, da ne more postati spoj več skupnosti, pač pa se mora formirati ena sama, na skupnih osnovah, in ne sme slediti anglo-saksonskemu modelu, ki dopušča etničnim skupinam, da se zaprejo v etnična, kulturološka in verska geta, na portalu HKV Robert Jurčić analizira multikulturni eksperiment v Franciji.
Pa vendar je Francija, popolnoma enako kot Velika Britanija, migrantom dala popolno svobodo, kar se je izkazalo za največjo napako. To je bilo obdobje, ko je prav on govoril, da Francija ne more sprejeti vseh revežev na svetu, takratni predsednik Mitterand pa, da je Francija že izpolnila vso svojo kapaciteto za migrante že v sedemdesetih letih. A so bile to samo izjave za narod, za okrepitev strankine politične moči.
Začetek osemdesetih je začetek zatona države Francozev
Negativne spremembe so se namreč začele že pred njima, v začetku osemdesetih let, ko je takratna francoska vlada, ki jo je vodil socialistični premier Pierre Mauroy, ukinila veliko število zakonov, ki so do tedaj omejevali priseljevanje, ukinila migrantske kvote in migrantom podelila pravico do združitve z družino. To je avtomatično povečalo število priseljencev in s tem tudi pripeljalo, zaradi njihove številčnosti, do njihovih vedno večjih zahtev. Leta 1982 je tudi zaokrožilo Mustafino pismo, v katerem poziva muslimane, da pridejo živet v Francijo, kjer so muslimani postali gospodarji. Lahko trdimo, da je že naslednje leto, 1983, Mauroy popolnoma izgubil kontrolo nad migrantsko situacijo – to je bilo namreč leto migrantskih protestov, o katerih je sicer premier izjavil, »da so migrantski vodje štrajka motivirani zaradi verskih in političnih interesov, ki nimajo nikakršne zveze s francosko realnostjo«, vendar razen tega ni storil ničesar, da bi spremenil francosko migrantsko »vilkomersko« politiko.
Med stavko v tovarni avtomobilov v mestu Aulnay-sons-bois so direktorji odpustili muslimanske vodje stavke, potem pa so morali zaradi pritiskov sprejeti vse zahteve muslimanske skupnosti. In so jih. Ker se je tovarna pač nahajala v no-go coni, eni izmed 717 v Franciji. In čeprav so sprejeli vse zahteve, je prav to mesto leta 2005 postalo središče migrantskega upora. In na koncu so tovarno zaprli. Zaradi nizke produktivnosti, zaradi preveč premorov zaradi molitev. 100.000 ljudi je izgubilo delo, ker enostavno niso delali dovolj, pa vendar so vzrok našli drugje – v francoskem rasizmu, jasno.
Po padcu vlade, ki je sprejela prve promigrantske zakone v Franciji, je Pierre Mauroy postal prvi sekretar francoske Socialistične stranke, nato predsednik Socialistične internacionale (1992–1999), zaradi njegovega ogromnega vpliva na ustvarjanje multikulturalne politike pa ga lahko pravzaprav imenujemo za očeta evropskega multikulturalizma, navaja Jurčić.
Resnične rezultate njegove politike lahko najlažje vidimo tako, da pogledamo stanje v njegovi občini Lille, kjer je bil do leta 2001, skoraj 30 let, župan. Njegova naslednica Matrine Aubry se je v prvem letu županovanja odločila, da obišče mesto Roubaix. O svoji nameri je obvestila tudi tamkajšnjo muslimansko skupnost, od njihovega verske vodje pa je dobila odgovor, da je njen vstop v Roubaix »haram« – prepovedan, ker je to muslimansko ozemlje in da bo namesto njenega obiska raje on sam prišel k njej. Županja ni reagirala oziroma se je želji, zapovedi uklonila. Reagirala ni niti država. Roubaix je torej postal »islamska mini država«, kjer je avtoriteta francoske države popolnoma ukinjena. Današnji Lille žal predstavlja prihodnost Evrope.
Kako kriminalna zgodba postane pravljica za naivne
Leta 2005 se je zgodil nov premik v Franciji, ko so se trije najstniki, bežeč pred policijo, ki je bila na kraj dogodka klicana zaradi vloma, skrili v transformatorski postaji, kjer so umrli zaradi električnega udara. Ker so bili trije najstniki muslimani, suniti, migranti afriškega porekla, vse drugo ni bilo več pomembno. Ni bilo pomembno to, da je šlo za vlomilce, ampak to, da je bila policija kar naenkrat obtožena nasilja nad muslimani. Kar je seveda privedlo do nasilnih izgredov, ki naj bi jih sprožile besede takratnega francoskega notranjega ministra, ki je ponovil besede Francoza, prebivalca četrti, kjer so divjali izgredi, ki je prosil za pomoč pred bandami.
Liberalni mediji so zgodbo pograbili, BBC je poročal o nezadovoljstvu migrantske skupnosti in o rasistični francoski družbi, ki zavrača sprejetje migrantov in njihovih otrok, in kar naenkrat nihče več ni videl realne slike, da gre za nasilno divjanje muslimanskih mladcev, ki zažigajo avtomobile in državne institucije in psujejo državo, ki jih je odprtih rok sprejela. Ne, politična elita je vse to proglasila za migrantski »klic na pomoč«. In seveda, vsi prispevki so se končali z dogmatskim stavkom, ki se vedno pojavlja na koncu vsakega poročanja o muslimanskih neredih in terorističnih napadih: »Velika večina muslimanov nasprotuje ekstremistom v lastnih vrstah.« Ta retorika ima še naslednji korak – ekstremisti niso tisti, ki izvajajo teroristične napade in nerede, pač pa njihovo domorodno prebivalstvo, ki nasprotuje vsem tem negativnim dogodkom.
Multikulturizem mora delovati, naj stane kolikor hoče
Francija poskuša vse, da bi multikulturizem zaživel, da bi integrirali migrante in njihove otroke v skupnost, vendar se na koncu vse konča z neuspehom. Eden teh primerov se je zgodil 15. julija 2009, ko je francoski predsednik Nicolas Sarkozy v Elizejski palači sprejel obsojenega kriminalca Amedyja Coulibaya, ki so ga želeli prikazati kot primer uspešne rehabilitacije, samo leto dni pozneje pa so ga aretirali, ker je z orožjem poskušal organizirati beg iz zapora osebe, obsojene za teroristični napad v Parizu leta 1995. Amedy Coulibaly, nekoč primer »uspešne rehabilitacije«, je bil nato leta 2014 spet izpuščen iz zapora, nekaj mesecev kasneje pa je vodil teroristični napad na uredništvo satiričnega časopisa Charlie Hebdo. »Ljudje, ki doživljajo krivico, imajo pravico, da dvignejo roko nad tiste, ki jih tlači«, je maksima, po kateri je živel ta rehabilitirani integrirani terorist. Coulibay je pred napadom izjavil, da »celo v naši državi (Franciji) nam ni dovoljen šeriat«. V očeh sunitske teroristične skupine torej »no-go« območja niso več del Francije, kar de facto sploh ni več tako daleč od resnice.
Po terorističnemu napadu na Charlie Hebdo muslimanski dijaki in študentje niso hoteli sodelovati pri minuti molka za sedemnajst žrtev terorističnega napada, odkrito so simpatizirali s teroristi, seveda s podporo sunitskih držav. Katarska Al Jazeera je slogan »Je suis Charlie Hebdo« proglasila za islamofobičen slogan, s tem se je seveda strinjala tudi uradna Turčija. Nevladna Organizacija proti islamofobiji je seveda ugotovila, da integracija muslimanov v Franciji ni uspela zaradi francoskega rasizma in diskriminacije. Za njih so žrtve muslimani in ne osebe, ki pravzaprav terorizirajo avtohtone prebivalce. Njihovo stališče je, da so manjši dohodki in slabe službe, ki jih opravljajo migranti, rezultat rasizma, ne pa slabe izobrazbe in nizke produktivnosti, kar je v svoji analizi ugotovila tudi državna agencija Visoki svet za integracijo, ki govori o problemih pri edukaciji migrantov in njihovih potomcev. Na šolah z večinskim odstotkom muslimanskih učencev in dijakov učiteljem in profesorjem grozijo vsak dan; starši ne dovolijo, da bi se otroci učili o holokavstu, o evoluciji, o marsičem. Zaradi teh etnično-kulturoloških pritiskov dosegajo slabše rezultate, zato lahko dobijo le slabše plačana dela in to se potem na koncu tolmači kot diskriminacija. Kako gre lahko za rasizem avtohtonega prebivalstva, če kitajski migranti v istem okolju dosegajo boljše rezultate kot evropski sošolci in imajo kasneje vse možnosti za uspeh, se na koncu sprašuje Robert Jurčić.
Danes je Francija država, ki je dala najmanj tisoč vojakov Islamski državi in v kateri njeni »integrirani, multikulturalni« prebivalci navijajo za vse druge države, Alžir, Maroko, samo za Francijo ne. In Macron, francoski predsednik, kljub vsem dosedanjim multikulturalnim neuspehom namerava nadaljevati s to politiko. Njegov nov ukrep – vsaki tovarni, ki bo zaposlila osebo iz no-go cone, bo država darovala 15.000 evrov. To, da bo zaradi tega delo izgubil Francoz, ki zaradi te izgube ne bo dobil prav ničesar, ga ne zanima.
