(PRJELI SMO) Čustva in razum pri vzgoji: Prva vzgoja v družini je odločilna

Piše: Franc Bešter

Ta članek se navezuje na vsebino predhodnih treh – pišem jih ob pripravi na šolsko reformo in skušam prispevati kakšno svoje mnenje. 

Šola: področje vzgoje in izobraževanja. V šoli pa se že od pamtiveka govori o »učno-vzgojnem procesu«, jasno, zakaj: ker ni mogoče izobraževati (poučevati), če se obenem ne vzgaja, podajanje znanja zahteva nek »pedagoški mir«. In obratno: vsako znanje na učence na nek način deluje tudi vzgojno, v takšnem ali drugačnem smislu.

Kar se tiče vzgoje pa se po mojem preveč zanemarja njen najbolj odločilni dejavnik: družina. In občutek imam, da se to dela tudi pri pripravah na to reformo. Sicer pa so vzroki za to dokaj znani, dotaknil sem se jih v zadnjem članku.

Toda, reforma šole po mojem ne more uspeti, če se ne bo soočila s številnimi zavoženostmi, ki se nanašajo prav na sodobno družino. A izgleda kot da se temu izmikamo (ali tiščimo glavo v pesek pred temi problemi), čeprav so glede vzgoje v družini že dolgo znana številna usodna dejstva, zato usodna tudi za uspešnost šole. Najprej: seveda je družina (starši) tista, ki PRVA vzgaja otroka, ne gre pa samo za to, ta vzgoja je za otroka ODLOČILNA, ne le za šolo, za vse življenje! Napak, tu narejenih, pa pozneje ni mogoče več popravljati. Ali pa zelo težko in z veliko časa in zavestnega prizadevanja.

Zakaj je vpliv staršev tako odločilen? Te stvari so znane: otroci so s starši biološko povezani, v prvih letih se vanje vse, močno in odločilno najbolj vtisne (mladi, plastični možgani), in takrat se vzgoja odvija z identifikacijo: otroci se s starši identificirajo in jim samo sledijo – njihovemu zgledu. Ta zgled pa ni vedno dober. In danes je znano še nekaj: naloga staršev je, da zgradijo otrokov osebnostni temelj, če tega ni, so vsi vzgojni napori šole zastonj in vrženi proč!

Družina: pustimo ob strani en velik problem v zvezi z njo, to pa so številne neurejene in razbite družine, ki ne morejo zgotoviti dobre vzgoje, še več, otroci iz njih so prizadeti in nesrečni in taki so v šoli vedno moteči in vzgojni problem. Tu bi rad opozoril na hudo napako pri vzgoji v družinah, to pa je permisivnost (vse-dovoljenost, crkljanje), katere se vsi zavedamo, a tiščimo glavo v pesek. Znane so tudi hude, pogubne posledice takšne vzgoje: brezvoljnost, pomehkuženost, odsotnost delovnih navad, malo znanja (slab uspeh v šoli), beg v droge, samomori… .

A ljudje kljub temu nadaljujejo s takšno vzgojo, in tu bi se rad dotaknil vzroka za to.

Mislim, da so mi vzroki znani (in tudi večini drugih), a se o tem skoraj ne govori. Tu sem že večkrat pisal o zadnji revoluciji v razvoju orodij, in globinske vzroke vidim ravno tu, v tej revoluciji. Znanja moderne dobe (znanost in tehnika) so človeku odvzela smisel – življenja in trpljenja. A tisto prvo, kar bi morali biti starši sposobni dati svojim otrokom, je ravno to: SMISEL, tudi smisel trpljenja, ki mu na poti življenja NIHČE ne more ubežati. In naslednji vzrok, tudi posledica te revolucije, ki je ustvarila nevarni svet krize okolja in negotove prihodnosti. Posledica vsega skupaj je, da se otroci staršem SMILIJO, posledica pa je crkljanje. Starši razvajajo, in to kljub temu, da so pogubne posledice tega danes že dolgo znane. Kje je vzrok temu? Mislim, da so mi vzroki dokaj znani, dejstvo je, da človeka pri njegovem ravnanju ne usmerja samo razum, vodijo ga tudi čustva, morda še bolj, saj je znano, da smo v 80% čustvena bitja! Vodijo nas tudi nagoni in strasti, poleg tega pa še razne nezavedne vsebine, Freud in Jung sta govorila o podzavesti in nezavednem.

Čustva: znano je, da so nekateri bolj, drugi manj čustveni, da so ženske bolj čustvene… . Znano je tudi, da včasih delamo napako, ko namesto razuma uporabimo čustva, ali razum namesto čustev. In občutek imam, da pri sodobni vzgoji močno primanjkuje zdrave pameti, ta je potisnjena v ozadje, v drugi plan, prednost je zadobil čustven pristop k vzgoji, tudi povsem instinktiven, nagonski refleks (afenliebe), starši so tudi ujetniki raznih vzgibov iz nezavednega, v tem nezavednem pa je dokaj prisoten STRAH – pred svetom, kakršen je, pred prihodnostjo… .

Zadnja revolucija v razvoju orodij je začela izvajati tudi številne negativne učinke na naravo in družbo, ki utegnejo ogroziti to civilizacijo, in eden od njih je tudi njena mladina, ki je njena prihodnost. Ta prihodnost pa z njeno razvajenostjo in pomehkuženostjo ni preveč vzpodbudna. Spomnimo: eden od vzrokov za propad Rima je bil tudi v pomehkuženosti starih Rimljanov, tudi njihovih političnih elit.

Kratek povzetek: kljub znanim škodljivim posledicam permisivne vzgoje se bo ta nadaljevala, ker se dogaja na nagonski ravni, na ravni čustev, le-tej pa razumski argumenti ne morejo do živega.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine