Razvojni zakon kot protistrup socialistični miselnosti

Piše: Jože Biščak

Razumljivo je, da bi moral biti jaz, tolikokrat napadeni, a nikoli skesani zagovornik avstrijske ekonomske šole, po šestih mesecih razočaran nad aktualno vlado. Še vedno čakam ostrejše reze v javno porabo, enotno davčno stopnjo, davčno konkurenčnost, zmanjšanje javnega sektorja in omilitev za podjetnike dušeče regulative. To, kar so levičarji s strašenjem o uničevanju države spravili na referendum, je zelo mila različica mojih (radikalnih) pričakovanj, ki pa vendarle kaže, da se desnosredinska vlada vsaj deloma zaveda, da nobena oblast nikoli nima dovolj znanja, da bi lahko uspešno usmerjala in vodila gospodarstvo. Najboljše, kar lahko stori, je, da neha ovirati podjetne ljudi. Zato razvojni zakon vidim kot skromen korak v to (pravo) smer in ga podpiram. Kajti če bi kljub pomislekom vztrajal in zavračal vsak korak, ker ni dovolj velik, bi cepetali na mestu, ostali bi tam, kamor so nas pripeljale levičarske vlade.

Zakon, kakopak, ni popoln, niti politični kompromis ni. Ne ukinja socialne države. Ne uvaja čistega laissez-faire. Le za malenkost zmanjša težo, ki jo država nalaga na ramena tistih, ki delajo in ustvarjajo. In že to je za sindikate, nevladnike in levico nasploh nevzdržno. Zakaj? Ker se bojijo, da bodo ljudje, ko bodo imeli več svobode in več svojega denarja, uvideli, da so njihove pridige o solidarnosti in socialni pravičnosti le ideološke floskule o apokalipsi, ki nas čaka, če bo država skrb za blaginjo z nižjimi davki in manjšo regulativo prepustila ljudem. Njim je nerazumljivo, da socialna varnost ne izhaja iz vedno višjih davkov, ampak iz močnega gospodarstva, ki ustvarja dovolj bogastva, da si lahko privošči pomoč tistim, ki je res potrebujejo. Brez rasti namreč ni kaj deliti. In rast pride samo od svobodnih ljudi, ki smejo obdržati dovolj od svojega dela, da jim je vredno tvegati, investirati in delati.

Zato bom zelo jasen. Razvojni zakon – ta skromen, a jasen paket razbremenitev – je nujen. Daleč od tega, da bi bil popoln; je le prvi resen poskus, da se posameznik postopoma začne otresati okov države. Poglejmo. Slovenija ima eno najvišjih obremenitev dela v Evropi. Človek, ki ustvarja, ki tvega in gradi podjetje ali razvija znanje, mora državi predati ogromen del svoje ustvarjene vrednosti, preden si lahko kaj obdrži. Posledica? Mladi odhajajo. Visokostrokovni kadri gledajo čez mejo. Kapital se ne zadrži na sončni strani Alp. Produktivnost stagnira.

Zakon prinaša tudi nekaj temeljnih stvari, ki bi morale biti samoumevne. Znižanje DDV na osnovna živila ni »darilo bogatim«. Je priznanje, da država ne sme z davkom na kruh in mleko kaznovati tistih, ki že tako največji delež svojega skromnega dohodka porabijo za preživetje. Odprava prispevka za dolgotrajno oskrbo od pokojnin ni napad na solidarnost – je konec ropanja ljudi, ki so desetletja vplačevali prispevke. Možnost, da upokojenec, ki še želi delati, obdrži polno pokojnino, ni privilegij. Je priznanje, da je človek lastnik svojega dela in svoje pokojnine, ne državni podanik, ki mu oblast odmeri, koliko sme zaslužiti.

Še pomembnejša je razvojna kapica. Ko socialni prispevki nehajo rasti v neskončnost, je to znak, da visoko produktivno delo ne sme biti kaznovano. Države, ki so to razumele, privabljajo talente in ustvarjajo blaginjo za vse. Države, ki tega ne razumejo, talente izgubljajo in tonejo v splošno revščino. Avstrijski ekonomist Mises bi rekel nekako takole: »Če kaznuješ uspeh, dobiš neuspeh. Če nagrajuješ ustvarjanje, dobiš še več ustvarjanja.« To ni nič zapletenega, ni neka kvantna znanost; le zdrava pamet in kanček ekonomske pismenosti.

Razvojni zakon je tako končno nekaj, kar gre proti dolgoletnemu socialističnemu toku. Končno priznanje, da ni vse v prerazporejanju, ampak najprej v ustvarjanju. Končno zakon, ki ne kaznuje dela, ampak ga nekoliko manj obremenjuje. V državi, kjer je bil uspeh dolgo že vnaprej sumljiv, bogati ljudje pa kriminalizirani in demonizirani, je to skoraj revolucionarno.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine