Piše: Vančo K. Tegov
Ja, čudni časi so. Nekaj dni nazaj se je končalo tekmovanje, preizkus znanja in zmogljivosti tistih, ki bi kaj vodili in nekoga pripeljali do nekod.
V mesecu uradnega tekmovanja, predvsem na lokalnih progah (beri: zadev, tematik, interesov), kjer je bilo več kot dovolj ustavljanj, speljevanj, podajanj jabolk ali napajalnikov za nadaljevanje dirke. Pri vsakem takšnem ustavljanju je imel možnost vsak prišepniti ustavljenemu, kaj ga tare ali kaj želi. In so se zmenili, domenili, odločili. Kako?
Kaj pomeni vodenje občine, male ali velike, v kateri živimo?
Mnogo več, kot se na prvi pogled zdi. Ni to samo sestanek, zapisnik, mikrofon, izjava za javnost. Vodenje in upravljanje pomeni, da po volji enega ali drugega (ki so ga izvolili) dejansko določajo pogoje in način, kako bo videti naše življenje vnaprej, vsaj kar zadeva skupnost. Čeprav se to zdi malo varljivo, ko temu rečemo lokalna samouprava. Lokalno je, samo uprave pa je bolj malo. Upravljano je res, samo bolj po okusu glavnega upravljavca. Zato pa tak naval sladkobesednih nagovorov in sadežev skušnjave (jabolk v celjskem primeru).
Občina ni laboratorij za preizkušanje ideoloških zamisli, osebnih frustracij ali družbenih eksperimentov posameznikov in skupin. Je prostor, v katerem ljudje živijo, delajo, ustvarjajo družine, vodijo podjetja in pričakujejo, da bodo njihove vsakodnevne potrebe razumljene in upoštevane. Vsaka napačna odločitev, vsaka zamujena razvojna priložnost in vsak nepotreben eksperiment imajo konkretne posledice. In teh ne plačujejo tisti, ki jih načrtujejo, ampak občani.
Danes je vse preveč lahkotno obljubiti, posebej nekaj manj uresničljivega, obenem pa simpatičnega, ter graditi na tem. O tem kasneje ni govora, ni sledi, ni »repa«, za katerega bi »mačko« prijel. In kadar se kdo od »sadilcev rož in trosilcev lepih besed« pojavi med ljudstvom, se najde izgovor, da »intenzivno razmišljamo, pripravljamo akcijski načrt ter pravkar umeščamo v plan za naslednje leto« itd. Vse, kar je bilo potrebno med nagovorom v pravkar sklenjeni volilni tekmi, je bilo malo očrniti predhodnika, češ da je nekoč na neki zabavi morda spil kozarec več ali da nekomu za nek načrt od prej ni dodelil dovolj denarja.
Ne, to ni politika, četudi mestna ali občinska, ki jo potrebujemo. Potrebujemo takšno, ki je od vseh ali od ogromne večine, seveda odgovorne večine, ki ve, kaj hoče in kaj zmore. Nekje in v nekaterih delih države to poznajo ali so spoznali in so tudi tako ravnali.
In kaj nas je presenetilo tokrat?
Lahkotnost in lahkovernost. Ne povsod, v določenih primerih pa je bilo te lahkotnosti in lahkovernosti mnogo več, kot bi lahko pričakoval, četudi si tega ne bi želel. Pri tem prednjačijo mestne občine. Tam pa res, kot da drugače merijo čas, kot da so v »izolaciji« od preostalih delov države, kjer se zdrav razum pogosteje srečuje z realnostjo kot pa v pretežno večjih urbanih okoljih.
Tukaj vidim, vsaj v okoljih, ki jih poznam, kot da je celoten lokalni »kolesariat« prišel na občino. V obliki svetnikov ali svetnic ali uslužbencev, ki so prej vedrili na nekih zavodih ali v NVO-jih v smislu »pojem v dežju« ali »kaj nam pa morejo« in podobnih biserov.
Samo še nekaj časa in začele se bodo pojavljati »svobodne cone« ustvarjalnosti moderne umetnosti, »ministrstva za prosti čas«, »zakajevalnice po vašem okusu«. Glede na globalne trende v bivalni kulturi, ki se s svetlobno hitrostjo širijo v oddaljene ali manj oddaljene konce sveta, ter ob vedenju, da Slovenija, pa tudi Celje kot takšno, ni na koncu sveta, lahko pričakujemo, da se bo svetovni virus razgradnje tradicije in kulture mest, ki smo jih poznali, širil naprej in da se bo prihodnje stanje oddaljevalo od že znane dosedanje percepcije mest, kakršna si želimo.
Pod črto
To, da se z novimi izbirami na področju lokalne samouprave vse bolj oddaljujemo od koncepta njenega razvoja, v smislu, da se razvoj in razvojni preboj dosežeta le z ravnotežjem med gospodarskim razvojem in napredkom v družbeni sferi, se mi dozdeva zaskrbljujoče. Sedanji način zastavljanja načrtov za prihodnost se ne bo posrečil, če ne bomo delali na prej omenjenem ravnotežju med enim in drugim. Potrebujemo več obrtnih con in ne con, kjer se oddaljujemo od zdrave pameti. Menim, da si nihče ne želi izrečenega v predzadnjem stavku. Tudi jaz ne.


