(PREJELI SMO) Odgovori na trditev o razkroju socialne države in o škodljivih ukrepih interventnega zakona za razvoj Slovenije

Piše: Zbor za republiko

Družbeni sistem in njegova najpomembnejša institucija, država, morata biti uravnotežena s treh vidikov: socialnega, teritorialnega in z vidika strukture oblasti.

Socialna uravnoteženost

Na socialnem področju zagotavlja ravnovesje 2. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. To ravnovesje se kaže v tem, da produktivni del družbe zagotavlja sredstva za preživetje tudi tistemu njenemu delu, ki si jih sam ne more zagotoviti.

Večinoma se ta proces odvija prek različnih progresivnih dajatev in tudi prek sistemskega instituta solidarnosti.

Sistemski institut solidarnosti na tej ravni ni karitativna dejavnost, ampak družbenoekonomski odnos, ki zagotavlja socialno stabilnost družbe in s tem tudi njen nadaljnji razvoj.

Solidarnost na tej ravni tako ni pravica tistega, ki jo prejema, in tudi ni darilo tistega, ki jo daje, ampak je kot družbenoekonomski odnos temelj stabilnosti družbenega sistema.

V Sloveniji je ta odnos urejen relativno dobro. Tisti, ki zagotavljajo solidarnost, relativno dobro delujejo in iz tega naslova zagotavljajo sredstva za tiste, ki jih potrebujejo.

Vendar pa problem nastane pri prehodu teh sredstev od tistih, ki jih dajejo, do tistih, ki naj bi jih prejeli. V tem procesu se pojavljajo številne korupcijske prakse, ki zmanjšujejo obseg teh sredstev, na drugi strani pa tudi cela vrsta posameznikov in njihovih skupin, ki družbi dajejo manj, kot od nje prejemajo, in s to razliko dodatno obremenjujejo sredstva, ki naj bi bila namenjena solidarnosti. To neusklajenost naj bi do neke mere odpravil zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Zato bi ga bilo treba nujno podpreti, kajti brez njegove uveljavitve ne bo mogoče zagotoviti pravilne distribucije sredstev, namenjenih za solidarnost, s čimer bi zagotovili boljše življenje tistih, ki si sami ne morejo zagotoviti sredstev za preživljanje, pa tudi tistih, ki za svoje delo prejemajo prenizko plačilo.

Glede na navedeno je trditev, da interventni zakon za razvoj Slovenije pomeni razkroj socialne države, popolnoma nesmiselna. Očitno gre zgolj za propagandno sporočilo, ki naj bi s svojo manipulativno vsebino preprečilo nadaljnji socialni razvoj v Sloveniji.

V resnici je ravno nasprotno: interventni zakon za razvoj Slovenije s svojimi ukrepi ustvarja pogojeza povečanje obsega sredstev, ki bodo namenjena solidarnosti.

Teritorialna uravnoteženost

Slovenija žal ni teritorialno uravnotežena, saj doslej še ni uspela ustanoviti pokrajin. Posledično so posamezni deli Slovenije neenakomerno razviti, kar že povzroča precejšnje ovire za njen nadaljnji razvoj.

Oblastno-strukturna uravnoteženost

Zaradi odsotnosti pokrajin Slovenija tudi oblastno-strukturno ni uravnotežena, saj nima srednje ravni oblastnega odločanja.

Oblastno odločanje se mora organizirati na ravni, na kateri se oblikujejo interesi. Ti se oblikujejo na državni ravni kot nacionalni interes, na regionalni ravni kot regionalni interes in na lokalni ravni kot lokalni interes.

Zaradi odsotnosti pokrajin Slovenija nima oblastnega odločanja na regionalni ravni, kar je velika pomanjkljivost.

Ugotovimo lahko, da je ustanovitev pokrajin nujna in da bo za to potrebna zadostna politična zrelost, da bodo politične sile skupaj zagotovile ustavno večino v državnem zboru in omogočile njihovo ustanovitev.

Odgovor na posamezne trditve v zvezi z interventnim zakonom o razvoju Slovenije:

  1. Ali je razvojna kapica res ukrep za bogate?

Trditev, da kapica služi predvsem bogatim, spregleda razliko med dohodki iz dela in kapitala. Razvojna kapica je namenjena dohodkom iz dela, ne pa dohodkom iz kapitala. Visoko plačano delo vrhunskih strokovnjakov temelji na njihovih izjemnih, težko nadomestljivih sposobnostih, ki so jih pridobili in razvili s talentom, njegovim izpopolnjevanjem in trdim vseživljenjskim delom – tako kot pri Tadeju Pogačarju, znanstvenikih ali vrhunskih zdravnikih.

Kapica omejuje le plačevanje socialnih prispevkov, ne pa dohodnine. Celotna plača ostaja obdavčena z dohodnino, tudi del, ki posamezniku ostane zaradi nižjih prispevkov.

Pri tem je pri pokojninskem zavarovanju treba upoštevati, da je višina pokojnine navzgor omejena, medtem ko obveznost plačevanja prispevkov ni omejena. Zato se z višanjem plače in prispevkov pokojninske pravice ne povečujejo sorazmerno, kar utemeljuje tudi omejitev plačevanja prispevkov pri najvišjih plačah.

Na tej osnovi lahko razvojno kapico razumemo kot razbremenitev visoko plačanega dela, ki temelji na izjemnih sposobnostih, ne pa na kapitalu.

  1. Znižanje DDV in tržna konkurenca

Znižanje DDV ne pomeni, da se bo davčna razbremenitev nujno prelila v višje marže trgovcev, saj bodo ti tudi po znižanju davka še naprej tekmovali za kupce in jih konkurenca spodbuja k prenosu znižanja v nižje cene.

Raziskava nemškega inštituta IFO je pokazala, da so trgovci leta 2020 približno 70 odstotkov znižanja DDV prenesli v nižje cene, še posebno tam, kjer je bila konkurenca močnejša. Znižanje DDV na osnovna živila v Španiji leta 2023 je prav tako prineslo znatno znižanje cen.

Če bi se trgovci med seboj dogovorili, da znižanja DDV ne bodo prenesli v nižje cene za potrošnike, bi takšen dogovor lahko pomenil prepovedano kartelno dogovarjanje, za kar pa so zagrožene milijonske globe.

Tako iz samega znižanja DDV ni mogoče sklepati na višje marže, saj konkurenca ustvarja pritisk na zniževanje cen, konkurenčna pravila pa prepovedujejo dogovarjanje trgovcev o cenah.

  1. Položaj upokojencev

Predlagana ureditev bistveno izboljšuje položaj upokojencev, ker jim omogoča, da ob polni pokojnini nadaljujejo z aktivnim delom, se organizirajo in nastopajo na trgu dela, kjer je povpraševanje po njihovem znanju veliko. Predlagani zakon s tem na nov način konkretizira ustavno pravico do pokojnine, saj omogoča prejemanje polne pokojnine tudi ob nadaljevanju dela po izpolnitvi pogojev za upokojitev. S tem se jim okrepi ekonomska varnost in poveča prispevek k razvoju gospodarstva. Ob izpolnitvi pogojev za upokojitev ima posameznik pravico do polne pokojnine in lahko pri istem delodajalcu nadaljuje delo ob istočasnem prejemanju polne pokojnine.

Če ga delodajalec ne potrebuje več ali če se posameznik tako odloči, lahko delo poišče drugje, pri čemer ohrani polno pokojnino.

Razvojni zakon tudi ukinja enoodstotni prispevek od neto pokojnin, ker storitve dolgotrajne oskrbe še niso dostopne v obsegu, kot bi morale biti, zato od upokojencev ni utemeljeno pobirati prispevka za nekaj, kar še ni v celoti zagotovljeno.

  1. Zdravstvo

Na področju zdravstva predlagatelji referenduma postavljajo trditev, da predlagane spremembe odpirajo pot privatizaciji zdravstva, podaljševanju čakalnih dob in zmanjševanju obsega pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Za presojo teh trditev je treba najprej razjasniti nekatera temeljna vprašanja ureditve zdravstvenega varstva.

Na področju zdravstva je treba najprej ločiti obvezno zdravstveno zavarovanje od izvajanja dejavnosti. Obseg javnih zdravstvenih storitev je odvisen od širine košarice pravic, ki jih zagotavlja obvezno zavarovanje.

Ločeno vprašanje je, kdo te storitve izvaja: javni zavodi, koncesionarji ali zasebniki. Za zavarovanca je ključno, da storitev pravočasno prejme, če je krita iz obveznega zavarovanja, ne pa pravna oblika izvajalca.

Cilj predlagane ureditve je vključiti čim več zmogljivosti zdravstvene stroke za javno financirane storitve in s tem skrajšati čakalne dobe.

Kar zadeva trditev, da Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije zmanjšuje obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, lahko ugotovimo, da je ta trditev izmišljena, saj zakon v ničemer ne posega v obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Pri tem je treba še razjasniti položaj koncesionarjev in zasebnikov v tem sistemu. Koncesionarji so del javnega zdravstvenega sistema, saj se njihove storitve v okviru koncesije neposredno financirajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da so zavarovanci glede plačila teh storitev v enakem položaju kot pri javnih zdravstvenih zavodih.

Pri tem je treba opozoriti na prednost koncesioniranega sistema, v katerem koncesionarji sami investirajo v infrastrukturo za izvajanje svoje dejavnosti, poleg tega pa nosijo tudi poslovna inoperativna tveganja za njeno izvajanje.

V enakem položaju glede plačila zdravstvenih storitev so zavarovanci tudi v razmerju do zasebnih izvajalcev, če javni zavod z zasebniki sklene pogodbo o izvajanju določenih zdravstvenih storitev.

  1. Normirani samostojni podjetniki

Zakon pri normirancih ureja način obdavčitve samostojnih podjetnikov, ne posega pa v pravila, ki preprečujejo prikrita delovna razmerja.

Predlagani zakon določa, da lahko zavezanec ugotavlja davčno osnovo z upoštevanjem normiranih odhodkov, če njegovi prihodki iz dejavnosti v prejšnjem davčnem letu ne presegajo 70.000 evrov oziroma 150.000 evrov, če je bil najmanj pet mesecev neprekinjeno obvezno zavarovan na podlagi samozaposlitve za polni delovni čas. Posebej ureja tudi pogoje za začetnike in izstop iz sistema.

Pri zavezancih, ki izpolnjujejo navedeni pogoj zavarovanja, se priznajo normirani odhodki v višini 80 odstotkov prihodkov do 100.000 evrov, 70 odstotkov od dela prihodkov med 100.000 in 120.000 evri ter 40 odstotkov od dela med 120.000 in 150.000 evri. Nad 150.000 evrov se dodatni normirani odhodki ne priznajo. Pri drugih zavezancih se priznajo v višini 80 odstotkov prihodkov do 50.000 evrov in 70 odstotkov od dela prihodkov med 50.000 in 70.000 evri, nad 70.000 evrov pa se dodatni normirani odhodki ne priznajo. Ti odstotki pomenijo priznane odhodke, ne davčnih stopenj.

Davčni status normiranca sam po sebi ne določa, ali gre za delovno razmerje; odločilno je, kako se delo dejansko opravlja.

Po trinajstem členu Zakona o delovnih razmerjih se delo ob obstoju elementov zaposlitve ne sme opravljati prek civilnopravne pogodbe, nadzor nad tem pa zagotavlja tudi inšpekcija.

Zato iz davčne spremembe same po sebi ne sledi zmanjšanje pravic zaposlenih.

  1. Obdavčitev najemnin

Zakon pomembno spreminja spodbude najemodajalcev, saj znižuje davčno stopnjo s 25 na 15 odstotkov, pri oddajanju stanovanj določenim skupinam mladih in družin z otroki pa celo na 5 odstotkov. To ni simbolična sprememba, ampak močno znižanje davka, ki je vezano prav na to, komu je stanovanje oddano. Smisel takšne ureditve je prav v tem, da postane oddajanje stanovanj mladim in družinam z otroki za najemodajalce bistveno bolj privlačno.

  1. Javnofinančni učinki zakona

Finančne posledice same po sebi niso argument proti posameznemu ukrepu; ključno vprašanje je, ali porabljena sredstva prinašajo dolgoročne razvojne koristi za državo.

Vsak pomembnejši razvojni ukrep praviloma zahteva določena finančna sredstva oziroma ima posledice za javne finance. To ni nič nenavadnega, saj brez ustreznih finančnih vlaganj ni mogoče zagotoviti gospodarskega in družbenega razvoja.

Pri presoji takšnih ukrepov zato ni odločilna zgolj višina njihovih neposrednih finančnih posledic, temveč predvsem vprašanje, kakšne gospodarske in družbene koristi lahko ustvarijo.

Pri ukrepih, ki jih predvideva interventni zakon, je treba upoštevati tudi njihov širši gospodarski pomen: spodbujanje gospodarske aktivnosti, ustvarjanje ugodnejših pogojev za delo in podjetništvo ter izboljševanje dostopnosti pomembnih javnih storitev.

Seveda je treba zagotoviti tudi finančno vzdržnost predlaganih rešitev. Vendar javnofinančne presoje ni mogoče omejiti zgolj na neposredne stroške oziroma zmanjšanje prihodkov javnih blagajn. Upoštevati je treba tudi razvojne učinke, ki jih lahko posamezni ukrepi ustvarijo.

Bistveno vprašanje torej ni samo, koliko posamezen ukrep stane, temveč predvsem, kaj država in njeni prebivalci z njim pridobijo.

 

V Ljubljani, 18.11.2026                                    Za Zbor za Republiko (ZzR)

                                                             pripravil dr. Gorazd Trpin, univ.  dipl. prav. (UN)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine