Piše: Dr. Matevž Tomšič
Po pričakovanju leva opozicija, ki se še vedno ne more sprijazniti s tem, da ni več na oblasti, vsako spremembo aktualne vlade sprejme »na nož« in ob tem angažira svoje podporno omrežje. A na izobraževalnem področju je ta odpor najmočnejši. Napoved resornega ministra Boruta Rončevića, da bo izvedena korenita šolska reforma, ki vključuje ukinitev devetletne osnovne šole in vrnitev osemletke, je mobilizirala celotno levo sceno – ne samo politike, ampak tudi civilno družbo, akademsko sfero, sindikate, medije. Vsi ti se v en glas pridušajo, češ da so predlagane spremembe nedomišljene, da se jih namerava izvesti prehitro, da potekajo brez javne razprave in predvsem, da v njihovo snovanje ni vključena strokovna javnost. Tista prava, seveda!
Takšna silovita reakcija je razumljiva in pričakovana, če vemo, da levica področje izobraževanja šteje za svojo ekskluzivno domeno. Ima se za edino poklicano, da usmerja to področje, ureja zadeve in izvaja ukrepe. Kompetentni strokovnjaki bojda prihajajo zgolj iz njenih vrst. Vsi drugi pa so nepoklicani, zato se nimajo kaj mešati v zadeve.
Usmerjanje izobraževalnega sistema in vodenje izobraževalne politike predstavljata enega najtrdnejših monopolov v državi. Vzpostavil se je že v času vladavine nekoč mogočne Liberalne demokracije Slovenije, stranke, ki je več kot desetletje vodila državo, sicer v okviru koalicijskih vlad. Takrat je veljalo, da je katero koli ministrstvo lahko predmet pogajanj – z izjemo tistega, ki je pokrivalo izobraževanje. Ko se je enkrat – po volitvah leta 1996 – samo omenjala možnost, da bi ta resor pripadel novopečeni koalicijski partnerici Slovenski ljudski stranki, se je v levičarskih krogih, povezanih s takrat največjo stranko, sprožil takšen revolt, da je bil predsednik LDS in premier Janez Drnovšek prisiljen nemudoma popustiti. In resor je ostal v »pravih« rokah.
Slovenski levičarji so se vedno zavedali pomena šolstva za formiranje in vzdrževanje duhovnega profila družbe, torej prevladujočih vrednot in načinov mišljenja. Gre za ideološko hegemonijo, kot jo je razumel italijanski neomarksistični filozof Antonio Gramsci, se pravi stanje, ko imajo določene ideje in vrednote status nečesa, kar je normalno, naravno, univerzalno in s tem samoumevno, v kar naj se ne dvomi. Seveda ta hegemonija ne obstaja kar sama po sebi. Vzdržuje se znotraj institucionalnih struktur sistema, v okviru tega, kar je drug neomarksistični filozof, Francoz Louis Althusser, poimenoval »ideološki aparat države«. V tem kontekstu ima šolstvo še posebno pomembno vlogo.
Naši levičarji so očitno dobri učenci Gramscija, Althusserja in podobnih mislecev. Zato so storili vse, da bi izobraževalni sistem ohranili trdno v svojih rokah. Ključni mehanizem, ki je služil temu, je bila šolska reforma nekdanjega dolgoletnega resornega ministra Slavka Gabra, ki je prinesla devetletno osnovno šolo. Vzpostavil se je sistem med seboj tesno povezanih institucij, ki jih vse po vrsti obvladujejo ljudje levičarske ideološke orientacije. Ključni ljudje na resornem ministrstvu (ki je sicer menjalo imena), na pedagoških fakultetah, v raziskovalnih organizacijah in na številnih šolah ter predvsem šolski sindikalisti so ves čas bolj ali manj delovali »z roko v roki«. Rezultat tega je šolstvo, ki nikakor ni ideološko nevtralno. Nasprotno, mnoge izobraževalne ustanove so žarišča novolevičarskih prebujenskih idejnih tokov.
V takšno stanje tudi dosedanje prevladujoče desne vlade (ki so sicer vse vključevale kakšno bolj levo komponento) zaradi »ljubega miru« niso kaj dosti posegale. A zdaj je temu očitno konec. Učni rezultati učencev in dijakov so namreč slabi. Očitno je, da Gabrov izobraževalni sistem ne daje ustreznih rezultatov. Napovedane reforme obetajo razgradnjo tega monopola in posledično politično-ideološkega obvladovanja izobraževanja in šolstva.
