Piše: Gašper Blažič
Leva scena je totalno zgrožena. Nad kom ali čim? No, nad šefom Ukoma, za katerega je veljalo, da je bil nekdaj njihov. Zdaj pa bojda piše škandalozne zapise o potrebi po deratizaciji v sodstvu in naj bi se obnašal kot kakšen nacistični gavlajter.
Mene pa ob tem bega neka druga stvar. Namreč to, kako je mogoče, da se lahko cel trop rdečih tercialk v manj kot sekundi spremeni iz strupenjač v varuhinje javne morale. Ko opazujem našo Asto, imam vtis, da je še bolj zaskrbljena, kot je bila nekdaj Tanja Fajon, le da zna to ubesediti s še bolj drastičnim besediščem. Njo in njeno stranko menda strašno skrbi za usodo naše države, za prihodnost slovenskega naroda, za našo kulturo, naš jezik in še marsikaj. Ko je na dan prišla novica o menda nelegalni tovarni cigaret pri Lendavi, ni dosti manjkalo, da bi si žile prerezali. Vsaj tako sem dojemal njihovo visoko stopnjo sočutja ter altruizma.
In navsezadnje, iz istega razloga je tudi Luka Mesec vložil kandidaturo za župana Ljubljane – ker bi rad dobesedno umiral za dobro Ljubljančank in Ljubljančanov. Ja, res svetniška oseba, tale naš Luka.
Vendarle pa bi ga rad spomnil na rezultate preteklih analiz fekalnih vod v prestolnici mile mi domovine. Strokovnjaki namreč ugotavljajo, da se v teh vodah povečuje koncentracija tiste snovi, ki jo porabniki v svoje telo najpogosteje vsesavajo kar skozi nos. Gre za bel prah, ki ni ne moka, ne belo vino v prahu pa tudi ne antraks. So pa to snov menda uživali v beli Ljubljani že konec 19. stoletja – le da takrat snov ni bila bele barve, ker so pač žvečili liste.
In upam, da bo Luka tudi poskrbel, da bodo dobave za njegove kamerade, še zlasti za senčnega premierja Robija, bolj kakovostne. Ker sem tudi sam, podobno kot Fajonova Tanja, upravičeno zaskrbljen. Tudi za Leno Grgurevič, saj ne vem, kaj se z njo dogaja. Duševno zdravje poslank in poslancev ter vseh drugih državljank in državljanov se namreč vedno ujema. V obe smeri …
