Piše: Petra Janša
Državni zbor je po predhodni zavrnitvi na mandatno-volilni komisiji zavrnil tudi končno imenovanje višjega sodnika Borisa Gabrijela Hrovata za vrhovnega sodnika na kazenskem oddelku.
Zanj je glasovalo 33 poslancev, proti pa jih je bilo 44. S tem je postal edini od sedmih predlaganih kandidatov, ki v parlamentu ni prejel zadostne podpore, čeprav ga je Sodni svet pred tem podprl soglasno. Sodni svet in Vrhovno sodišče RS sta odločitev parlamenta nemudoma označila za politični konstrukt, ne za strokovno presojo, ter izpostavila, da poslanci zanjo niso ponudili nobenih pojasnil. Gre za že viden scenarij – ko državni zbor zavrne soglasno potrjen predlog Sodnega sveta, se avtomatično sproži alarm o ogrožanju neodvisnosti pravosodja. Nihče pa se resneje ne vpraša, kaj tiči v ozadju zavrnitve in kakšno ogledalo nastavlja sistemu, v katerem je takšen veto postal anomalija, namesto da bi veljal za legitimen mehanizem nadzora.
Primer Hrovat in odločitev o priporu
Sodnik Hrovat, ki že več kot dvajset let opravlja sodniško funkcijo, je trenutno vodja kazenskega oddelka na Višjem sodišču v Ljubljani. Leta 2022 je bil član senata, ki je v postopku zoper novinarja Bojana Požarja odredil prisilno privedbo in celo pripor. Požar je bil na prvi stopnji sicer oproščen očitkov o razžalitvi, ki sta jih vložila nekdanja lastnika Večera. Vrhovno sodišče je kasneje sklep o priporu razveljavilo z obrazložitvijo, da ukrep ni bil nujen, saj navzočnost obdolženca na obravnavi ni bila obvezna. Pripor namreč pomeni hud poseg v osebno svobodo in zahteva izpolnjevanje izjemno strogih pogojev, zato ne more služiti zgolj zagotavljanju navzočnosti, če ta po zakonu ni nujna. Hrovat je pred Sodnim svetom to odločitev označil za napako.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
