Piše: Petra Janša
Nekdanji ustavni in vrhovni sodnik Jan Zobec v intervjuju za Demokracijo komentira tesne izide referendumov o RTV-prispevku in parlamentarni preiskavi ter opozarja na nepravilnosti na voliščih, ki po njegovem mnenju zahtevajo temeljito preiskavo. V pogovoru ostro kritizira kampanjo s sloganom »politična policija«, zavrača stališča dr. Mira Cerarja o neodvisnosti RTV-ja in sodstva ter opozarja na razkroj pravne države. Ta se po njegovem mnenju dogaja zaradi sistemske korupcije, ugrabljenih institucij in pomanjkanja odločnega pregona – tudi znotraj samega pravosodja.
Jan Zobec je bil karierni sodnik – najprej v Kopru, nato v Ljubljani. Maja 2003 je postal sodnik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Konec marca 2008 je bil izvoljen za ustavnega sodnika. Po izteku devetletnega mandata je nadaljeval funkcijo vrhovnega sodnika. S pisnimi prispevki je sodeloval na številnih domačih in mednarodnih znanstvenih ter strokovnih konferencah, seminarjih in srečanjih. Občasno predava na Fakulteti za državne in evropske študije. Njegova bibliografija zajema več kot 90 znanstvenih in strokovnih del, objavljenih v domačih in tujih publikacijah, pretežno s področja civilnega (procesnega) prava, prava človekovih pravic in ustavnega prava. Med drugim je tudi soavtor Pravdnega postopka (komentar zakona o pravdnem postopku) v štirih zvezkih in soavtor zadnjih dveh izdaj Komentarja Ustave Republike Slovenije. Je častni doktor Nove univerze.
DEMOKRACIJA: Gospod Zobec, kako ocenjujete tesne rezultate referendumov o RTV-prispevku in parlamentarni preiskavi ter kaj razlika le nekaj sto glasov pomeni za legitimnost postopka in zaupanje javnosti?
Jan Zobec: Izida referendumov nista tako dramatična, kot se nekaterim zdi – sploh izid posvetovalnega referenduma o RTVS. Prvič, posvetovalni referendum ni zavezujoč. Koalicija lahko v okviru ustavne dopustnosti sprejme takšno zakonodajo, s katero bodo doseženi cilji, v katere verjame in za katere meni, da so nujni za razvoj in blaginjo državljanov. Drugič, tesen izid tega referenduma pomeni, da je zakonodajalec na istem, kot je bil pred referendumom. Ljudstvo ne ve, kaj bi hotelo, in žogico vrača tja, od koder je priletela – v državni zbor. In tretjič, kako razumeti odgovor na vprašanje, ali ste za ukinitev prisilnega RTV-prispevka, je stvar interpretacije. Lahko ga razlagamo kot proračunsko financiranje, kot financiranje s prostovoljnimi prispevki gledalcev, kot sistem kodiranega dostopa s plačljivo naročnino ali pa kot kombinacijo vsega naštetega.
Zakonodajni referendum je resda zavrnil novelo ZPPre, a tak izid je za opozicijo Pirova zmaga. Njihov politični cilj je bil namreč blokada imenovanja preiskovalne komisije v zadevah, kjer bi se razkrile zlorabe v državnem podjetju Gen-I. To blokado, ki je nastopila že z vložitvijo pravnega sredstva zoper akt o ustanovitvi preiskovalne komisije, torej ex lege, je ustavno sodišče v začetku prejšnjega meseca razveljavilo. S tem je referendum izgubil svoj politični smisel. Kar je ostalo, je le še politični prestiž. Več varovalk, ki jih prinaša širši nabor upravičenih predlagateljev ocene ustavnosti akta o ustanovitvi preiskovalne komisije, namreč koristi eni in drugi strani. Subjekti preiskave bodo namreč tudi politiki vladajoče koalicije. Manjšinska preiskava je kot pomemben vzvod zavor in ravnotežij ustavno zagotovljena.
Na voliščih so se pojavile očitne nepravilnosti – več kot 100-odstotna udeležba, neujemanje števila volivcev in glasovnic pri posameznih referendumih ter zamude pri vnosu rezultatov z velikih volišč, ki so prevesile končni izid. Bi morala Državna volilna komisija (DVK) v takšnih primerih izvesti sistematično revizijo vsaj spornih volišč?
Absolutno. Bolj kot DVK, ki nosi odgovornost za domnevne nepravilnosti, da ne rečem zlorabe, bi morala to raziskati kriminalistična policija, saj gre za sume kaznivih dejanj, recimo ponareditve izida glasovanja (143. člen KZ-1). Nerazčiščeni sumi namreč krnijo zaupanje v demokratični proces in s tem v demokracijo. Če je glasovanje kompromitirano, se to prenese na celoten sistem in zaupanje v delovanje demokracije je okrnjeno. Vse sume o domnevnih kršitvah bi bilo treba temeljito raziskati – ne samo zaradi konkretnih referendumov, ampak predvsem zaradi varstva legitimnosti referendumov in zaupanja v temeljne postulate demokracije, tako v imenu demokracije kot v imenu pravne države.
In ko že govorim o tej temi – nevzdržno je, da je direktor DVK politik. Tudi njegov predhodnik je bil politik in oba pripadata istemu politično-ideološkemu bloku. To je tako, kot če bi bil sodnik stranka v sporu, o katerem odloča. Pravni kanon pravi: »Nemo iudex in sua causa« (nihče ne more biti sodnik v lastni zadevi).
Pred referendumom ste na Radiu Ognjišče oznako »politična policija« za novelo zakona o parlamentarni preiskavi označili za strašenje volivcev, vzbujanje strahu ter grdo in podlo zavajanje brez stvarne podlage. Kako zdaj, po zavrnitvi zakona, ocenjujete učinek te kampanje na rezultat ter posledice za parlamentarni nadzor nad oblastjo?
Lahko rečem, da je šlo za podlo manipulacijo s čustvi volivcev. Podlo zato, ker je bila neresnična – še več, bila je lažniva in hkrati žaljiva do vseh, ki so bili v prejšnjem totalitarnem sistemu žrtve politične policije, ljudsko imenovane Udba. Politična policija je represivna služba totalitarnega ali avtoritarnega režima brez sodnega nadzora, namenjena varstvu in ohranjanju takšnega režima ter preganjanju njegovih kritikov in nasprotnikov z najbolj brutalnimi metodami, vključno z ugrabitvami in umori. Ironija je, da so se v kampanjo vključili tudi nekateri ostareli ortolevičarji, med njimi celo nekdanji sodelavci Udbe. In ti bi nas zdaj varovali pred politično policijo in nam pridigali o demokraciji. Kampanja s tem sloganom, ki je z lažjo nagovarjala čustvo strahu, se je očitno obrestovala. Dvomim, da so tisti, ki se niso opredeljevali blokovsko, svoj glas oddali po temeljitem razmisleku o tem, kaj je po omenjeni odločbi ustavnega sodišča sploh še ostalo v igri, in prišli do spoznanja, da je pravzaprav bolje, da je zdaj, ko je sporna določba četrtega odstavka 1.a člena ZPPre razveljavljena, na voljo več varovalk zoper ustavno sporne parlamentarne preiskave.
Kateri konkretni členi novele so bili po vašem mnenju najbolj sporni za nasprotnike in zakaj menite, da ne presegajo običajnih preiskovalnih pooblastil?
Kot sem rekel, za opozicijo je bilo najbolj sporno, da v noveli ni bilo predvideno, da ima vložitev pravnega sredstva zoper akt o ustanovitvi preiskovalne komisije suspenzivni učinek – torej da vložitev te zahteve na ustavno sodišče sama po sebi, avtomatično ne zadrži imenovanja komisije vse do odločitve ustavnega sodišča. Ker pa je ustavno sodišče prejšnji mesec določbo ZPPre, ki je takšno ex lege blokado določala, razveljavilo, je za opozicijo referendum izgubil smisel. Čeprav je bila novela na referendumu zavrnjena, je to Pirova zmaga.
Preidimo na komentarje dr. Mira Cerarja. V Odmevih je bil predstavljen predvsem kot pravnik, ki zagovarja obvezni RTV-prispevek, ker bi prostovoljno plačevanje razdrobilo vpliv plačnikov, medtem ko vlada, izvoljena na demokratičnih volitvah, ne bi smela imeti vpliva na RTV Slovenija. RTVS je po njegovem mnenju celo bolj neodvisna od sodstva. Kako gledate na to stališče?
Očitno ima o sodstvu zelo slabo mnenje. Ne pozabimo, da je bil predsednik Sodnega sveta v času, ko je ta organ sodniške samouprave podprl Branka Maslešo za predsednika vrhovnega sodišča – kljub neznosni teži nahrbtnika, pod katerim se je šibil kandidatov hrbet. Kaj je potem sledilo, dobro vemo. Če dr. Cerar izhaja iz svojih takratnih izkušenj – mislim na zadevo Patria, katere akter je bil prav Masleša, in številne druge z njim povezane afere –, potem ima najbrž kar prav, ko pravi, da je RTVS bolj neodvisna od sodstva.
Bi moral dr. Cerar omeniti, da je nekdanji predsednik vlade z levega pola? Kje je meja med pravno argumentacijo in političnim navijaštvom?
Pravzaprav ne. Saj če ne bi bil z levega pola, se v tej vlogi na TVS sploh ne bi pojavil. Poleg tega je splošno znano, da je bil predsednik vlade in predsednik stranke, ki jo je poimenoval po sebi. Meja, o kateri sprašujete, je dostikrat nejasna, zabrisana, prehodna. Poglejte samo nekatere odločbe ustavnega sodišča, npr. o noveli ZRTVS ali pa o kočevskih procesih, preberite pritrdilno ločeno mnenje k tej odločbi ene od sodnic in videli boste, kako pravni argumenti prehajajo v čisti politično-ideološki aktivizem.
Zadnje bruseljsko poročilo o vladavini prava v Sloveniji ugotavlja povprečno zaznano neodvisnost sodstva in nekatere reforme, a hkrati dolgotrajne postopke pri korupciji (med najdaljšimi v EU) ter visoko stopnjo zaznave korupcije (okoli 90-odstotno). Komentar?
Treba je ločiti mnenja, ocene in interpretacije od dejstev. Zaznava neodvisnosti sodstva in zaznava korupcije sta mnenji oziroma oceni, ki bi morali temeljiti na empiričnih dejstvih. Ali temeljita na dejstvih, ne vem, vem pa, kdo so bili respondenti komisije in kdo so avtorji poročila. Nekako mi ne gre skupaj visoka stopnja zaznave korupcije (90-odstotna) in povprečna neodvisnost sodstva. Dolgotrajnost postopkov pa je merljivo dejstvo, ki mu v primerjalni perspektivi tudi interpretacije ne morejo do živega.
Poročilo poziva k učinkovitejšemu pregonu in pravnomočnim sodbam v korupcijskih zadevah, tudi na visoki ravni. Kako to ocenjujete glede na dosedanje izkušnje v Sloveniji?
Eno je leporečje, drugo so neizprosna dejstva. Že več kot pol leta od objave posnetkov, ki kažejo na sistemsko korupcijo, se ukvarjamo s tem, kdo je posnetke pridobil – njihova vsebina, ki bi morala v tem času že pripeljati do kazenskih postopkov zoper tiste, ki jih posnetki obremenjujejo, pa organov pregona niti malo ne zanima. Slika, ki si jo razumen opazovalec tu ustvari, je slika o sistemski korupciji – sistemski zato, ker imajo akterji korupcijskih poslov polno podporo organov pregona, ki so prav zaradi te podpore (neukrepanja) del iste zgodbe.
Poraja se večno vprašanje: kdo nas bo (ob)varoval pred varuhi? Sprašujem se, koliko je država suverena, če ji vladajo mafijska in korupcijska omrežja in od nikogar izvoljeni, od nikogar nadzorovani in nikomur odgovorni nevladniki, politični aktivisti na Kolodvorski in spolitizirani sindikati. Pristna suverenost ima dva temelja. Eden je vladavina ljudstva, to je demokratičen temelj, drugi je vladavina prava. Pri nas sta v razkroju oba. Prvega razjedajo že prej omenjene nedemokratične strukture (nevladniški politični aktivisti, sindikati in ugrabljena RTVS ter koncentracija medijske moči), drugega pa ugrabljene institucije, ki se soočajo s sistemsko izgubo integritete zaradi napakiranosti z lojalisti in razvejanih klientelističnih mrež, kar primeroma simbolizira prav KPK s predsednico in namestnico. Prva je bila na ta položaj imenovana kot tesna prijateljica predsednice republike, druga pa je partnerka razvpitega političnega aktivista in hkratnega predsednika sveta RTVS. Prvi korak boja zoper korupcijo bi moral biti usmerjen v razbijanje teh omrežij.
Kako se v to sliko umešča zakon o specializiranih organih za korupcijo in organizirani kriminal (SKOK)? Je to resničen korak k učinkovitejšemu pregonu ali tveganje za večji politični vpliv na tožilstvo in sodstvo?
Zakon je posledica globokega zavedanja največjega problema Slovenije in iskrenega prizadevanja za učinkovit boj zoper korupcijo. Korupcija ne le, da nas letno stane več milijard evrov, temveč razžira tkivo pravne države in s svojo samoumevnostjo kvari značaj ljudi. Toleriranje korupcije postopoma privede do njene samoumevnosti, tako da sčasoma postane »business as usual« (poslovanje kot običajno). Ko pridemo do točke apatije, prihodnosti ni več. Prihajajoče županske volitve v Ljubljani bodo pokazale, ali smo to točko dosegli, prestopili Rubikon in moralno dokončno bankrotirali. Če bo sedanji župan dobil še en, sedmi zaporedni mandat, potem je duša Ljubljane izgubljena, poti nazaj ni več, korupcija bo edina igra v mestu.
SKOK je prvi korak v boju zoper korupcijo, a nujno potrebuje pravni, personalni in sociološki ekosistem. Prvega bo dobil s sistemskimi spremembami zakona o kazenskem postopku. Drugi korak je bistveno težji. Kje dobiti kadre, ki se bodo uspešno spopadli s korupcijo – tako na ravni operativcev (NPU) in tožilstva kot tudi sodstva? To ostaja neznanka. In tretjič: kako spremeniti mentaliteto v apatijo ujetega prebivalstva, ki korupcijo, vsaj v Ljubljani, vse bolj sprejema kot nekaj samoumevnega in ki po zombijevsko sledi županu, ki nad njim izvaja represijo, načrtuje zastrupitev mesta ter uničuje njegovo kulturno-zgodovinsko dušo? Korupcijske mreže so v desetletjih dobile tolikšne razsežnosti, da so preoblikovale ljudsko dojemanje tega, kaj je prav in družbeno sprejemljivo. V takšnem okolju se je proti korupciji boriti podobno težko, kot se je bilo na jugu ZDA težko boriti proti rasni segregaciji. Tam so zamahnili z roko in rekli: »Things have always been this way« (vedno je bilo tako).
Kaj bi moralo biti prednostno za izboljšanje pravosodja in zmanjšanje korupcije: ustanavljanje novih institucij, kot je SKOK, ali doslednejše spoštovanje neodvisnosti, transparentnosti in enakosti pred zakonom v obstoječem sistemu?
Oboje. To mora iti z roko v roki. SKOK naj bi ustanovil specializirana sodišča in reorganiziral strukturo organov pregona, jih številčno ter finančno – v smislu povišanja plač – okrepil, utrdil vlogo Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), uvedel tožilsko preiskavo ter določil nov katalog kaznivih dejanj. Pri imenovanju državnih tožilcev naj bi bila odpravljena stroga vezanost ministra na mnenje Državnotožilskega sveta. Neodvisnost, strokovnost, profesionalnost, učinkovitost in transparentnost dela organov SKOK-a so predpogoj za uspešen spopad s korupcijo.
Normativne spremembe naj bi zagotovile spremembo vsebine, torej spremembo paradigme boja proti korupciji. Najprej pa bi morali pravosodni organi začeti s preiskavo pri samih sebi, konkretno v zadevi Balkanski bojevnik. Številni zanesljivi in neovrgljivi indici kažejo, da je šlo na vrhovnem sodišču konec leta 2021 za rezultatsko sojenje, med drugim za kar dva ad hoc odstopa od utečene sodne prakse. Kdor ne verjame, naj prebere ločeno mnenje sodnice Barbare Zobec in nato poveže čas sojenja, zakonske spremembe o zastaranju, priznanje krivde januarja 2023 ter sklenjene sporazume obdolžencev s tožilstvom. Če SKOK te zadeve ne bo temeljito preiskal, potem ne verjamem, da z bojem zoper korupcijo misli resno. Prvi korak bi moral biti pregon korupcije v lastnih vrstah.
Kje vidite največje tveganje za nadaljnji razkroj zaupanja v pravno državo: v volilnih postopkih in odzivih DVK, v politični retoriki in strašenju volivcev, v stanju pravosodja, v mešanju pravne argumentacije s političnimi preferencami ali kje drugje?
V vsem naštetem. Najbolj pa v razkrajanju institucij – od DVK, katere direktor je očitno pristranski politik leve provenience, do KPK s predsednico in podpredsednico v tesnih povezavah s politiko in provladnim političnim aktivizmom. Pa tudi v organih pregona, ki se ne odzivajo na otipljive dokaze o korupciji, kot smo jih videli na že omenjenih posnetkih, in ki jih ne zanimajo večkratni nepojasnjeni ad hoc odstopi od sodne prakse v zadevi Balkanski bojevnik ter splet neverjetnih naključij, ki kažejo na rezultatsko sojenje. Nič tako ne razjeda pravne države kot korupcija in kot njena posledica ugrabitev institucij pravne države.
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
