Piše: Gašper Blažič
Ali je mogoče zadnje signale z levice razložiti kot preprosto užaljenost, ker niso več na oblasti in ker se podira mit, ki ga je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja zgradil Stane Dolanc? Dogajanje kaže, da ni čisto tako.
Vpogled v zakulisje kaže na »nekaj več«, namreč na veliko nervozo zaradi prekinjanja doslej uveljavljenih finančnih tokov ter statusa »nevladnih« elit. Pa tudi zaradi dejstva, da padajo stari mentalni vzorci heglovskih nasprotij (kapitalizem vs. socializmu). To tudi pomeni, da ne gre zgolj za užaljenost zaradi izgube oblasti, čeprav je po svoje res, da je jeza zaradi izgubljenih vložkov (afera Black Cube) velika. Očitno takrat nihče ni računal, da je ena od lastnosti proporcionalnega sistema tudi možnost dogovora strank o sestavi koalicije – mimo (relativnega) zmagovalca, se razume.
Najprej nad Stevanovića …
A najprej spomnimo, kako je sploh prišlo do sedanje koalicije, v katero stranka Resni.ca formalno ni vključena, je pa dala svoje glasove za izvolitev vlade in tudi za potrditev številnih pomembnih zakonodajnih projektov. Po tistem, ko je bila vlada, ki se je sprva zdela misija nemogoče, izvoljena, so se tranzicijski mediji najprej lotili Zorana Stevanovića, a očitno niso dosegli svojega. Dosegli pa so le to, da je odstopil poslanec Boris Mijič – vendar ne takrat, ko je želela Svoboda, pač pa po izteku šestmesečnega roka, znotraj katerega bi odstop od poslanske funkcije pomenil nadomestne volitve, saj je levica prav na to računala.
Očitno pa je zdaj ost usmerjena v Logarjeve Demokrate, ki jih tranzicijska levica šteje za »mehki trebuh« sedanje vlade. Tako so v zadnjem času medijske strani polnile novice o izstopih iz stranke, pri čemer je še največ dvomov vzbujala Tea Košir, ki je po nekaj mesecih odstopila s funkcije državne sekretarke na ministrstvu za zdravje in najavila tudi odhod iz stranke. Pri tem je bilo kar nekaj ugank glede njene prihodnosti, saj se je sprva govorilo, da se bo vrnila v državni zbor, a naj bi bila nepovezana poslanka. Pri tem se ji je za »varuha« ponujal kar vodja poslancev Svobode Borut Sajovic. No, razočaranje je bilo na koncu največje prav pri poslancih Svobode, ko se je pokazalo, da Koširjeva vendarle ne bo šla v državni zbor. To pomeni, da ostaja število poslancev Demokratov nespremenjeno, vodja poslanske skupine pa bo še naprej Elena Zavadlav Ušaj, ki je sicer prišla kot nadomestna poslanka; pred tem je morala odstopiti s funkcije državne svetnice – namesto nje je v državni svet prišla Vesna Humar (Svoboda).
… nato nad Demokrate
Že v času prejšnjega mandata, ko so iz poslanske skupine SDS tako rekoč hkrati izstopili trije poslanci (Anže Logar, Eva Irgl in Dejan Kaloh), smo opozorili, da je osebno lastništvo poslanskega mandata dejansko sistemska anomalija – pomeni namreč, da poslanec lahko teoretično ves čas prestopa iz ene stranke v drugo, čeprav je kandidiral na določeni listi, kar mu je tudi omogočilo izvolitev. Zato je namig Boruta Sajovica, da je Tea Košir s tem, ko si je premislila glede vrnitve v državni zbor, izdala svoje volivce v občini Radovljica, ki so po njegovih besedah ostali brez svoje poslanke, neutemeljen. Torej naj bi po njegovem mnenju svojo funkcijo prodala. Precej nespretna manipulacija s strani Svobode, a po drugi strani razumljiva reakcija glede na to, da so očitno kar sami računali na še en »nakup«; ko pa to ni uspelo, so drugim očitali, da so sedaj že nekdanji poslanki »zvili roke«. Pri tem se je Sajovic celo skliceval na konflikt med Robertom Golobom in Tatjano Bobnar, ki je odstopila zaradi političnih pritiskov na delo policije, pri čemer naj bi Bobnarjeva lahko pokazala zgolj dve SMS-sporočili. S tem je verjetno želel namigniti, da so Demokrati Koširjevo trdo prijeli in ji zagrozili z metodo korenčka in palice. Češ, koruptivno so ji obljubili službo na direkciji za infrastrukturo. Tam pa se na koncu ni zaposlila, pač pa se je vrnila v družinsko podjetje in dokončno zaključila vsa ugibanja. S tem je tudi pokopala upe Svobode, da bi se okrepila še za eno članico v državnem zboru.
Demokrate so nedavno obdelali tudi v oddaji Tarča, kjer pa je bila iz nepojasnjenih razlogov dvakrat prekinjena videopovezava z Gregorjem Virantom, ki sicer nastopa bolj razumno kot njegov precej bolj slavni tast Miha Brejc. So Viranta torej cenzurirali kar sami televizijci? Kakor koli že, težko bodo cenzuro politično obesili sedanji koaliciji, ki na delovanje nacionalne televizije nima praktično nobenega vpliva. Morda pa je v Svobodi vzplamtela jeza na Demokrate tudi zato, ker jim je dejansko že zdavnaj ušel nekdaj »hovdrasti« Marko Bandelli, ki je zdaj nosilec liste Demokratov za volitve v občinski svet občine Komen. Tam je bil nekdaj župan, takrat še pod strankarskimi barvami SAB, ki je zdaj del Svobode.
Rušijo tudi Lotriča
Zanimivo je, da so se samo nekaj dni po referendumu o parlamentarni preiskavi, ki se je odvil po željah levičarjev, z nezaupnico lotili tudi predsednika državnega sveta Marka Lotriča. Ta očitno nima samo »napake«, da je predsednik Fokusa – torej stranke, ki je del koalicije –, pač pa jih moti tudi to, da zastopa interese gospodarstva in je torej pomemben člen zaveznikov interventnega zakona, o katerem bomo sicer odločali na miklavževo. Tudi tu ni veliko razlik, če ga primerjamo z referendumom o parlamentarni preiskavi – nasprotniki so praktično isti: od Milana Kučana in Branimirja Štruklja do zadnjega aktivista iz opozicijskega trojčka. O Lotričevi razrešitvi so glasovali tri dni po referendumu; za uspeh bi bila potrebna absolutna večina. Skupini zastopnikov delojemalcev (seveda sta v njej sindikalista Branimir Štrukelj in Lidija Jerkič) ni uspelo zbrati 21 glasov za razrešitev, pač pa dva manj. Ne glede na to pa Jerkičeva zanika Lotričevo legitimnost, kar pomeni, da to zagotovo ni bil edini poskus razrešitve. Formalno naj bi bil razlog za Lotričevo razrešitev dejstvo, da kopiči funkcije tudi pri delodajalskih organizacijah, a večji greh naj bi bil, da Lotrič sodeluje v vladi, čeprav v njej nima nobene funkcije. Vseeno pa Branimir Štrukelj v tem vidi incestuozno razmerje, a pozablja, da Lotrič ni prvi in tudi ne zadnji predsednik državnega sveta, ki je bil povezan s strankami. Med letoma 2007 in 2012 je državni svet vodil tedanji član LDS Blaž Kavčič, ki je po nekaterih podatkih celo sorodnik zdaj že pokojnega Nika Kavčiča. V tem času (2008–2011) je bila LDS del Pahorjeve vladne koalicije. Tudi kasnejši predsednik Mitja Bervar je vsaj krajši čas sodeloval v ožjem vodstvu SMC, ko je bila slednja na oblasti.
Je v ozadju interventni zakon?
Morda pa se zajec skriva v povsem drugem grmu. Državni svet namreč letos ni izglasoval veta na intervencijski zakon za razvoj Slovenije (ZIURS), saj je 21 svetnikov glasovalo proti, prav tako tudi ne veta na zakon o javnih uslužbencih. Spodletel je tudi veto na zakon o praznikih in dela prostih dnevih, kar je posebej zmotilo Vesno Humar. Očitno torej skupino levičarjev moti, da državni svet nenadoma ni več zaviralec projektov, ki jim sami nasprotujejo, in si želijo bolj upogljivega predsednika. Zanimivo pri tem je, da je večina predstavnikov lokalnih interesov Lotriča podprla; razumljivo je, da so ga podprli delodajalci. Zdaj se postavlja vprašanje, kdaj bo naslednji poskus – bo to še pred referendumom 6. decembra, glede na to, da je Lotrič podpornik interventnega zakona?
Goloba bodo preiskovali
Toda tranzicijska levica ima tudi druge skrbi. Nedavno se je pred sodiščem znašla nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, za katero se je izkazalo, da je grobo kršila sodni red in pretihotapila mobilni telefon v sodno dvorano. Verjetno bo kmalu sledil tudi zagovor še ene nekdanje ministrice, in sicer Emilije Stojmenove Duh. Že tako ali tako pa ima velike težave Robert Golob, ki je zadnje čase neverjetno popadljiv; mnogi viri to pripisujejo neugodnemu počutju ob nedavni romunski aretaciji Gregorja Hudohmeta. Golob si sicer kakšne velike usluge z nasprotovanjem padlemu zakonu o parlamentarni preiskavi ni naredil. Prej nasprotno. Zdi se, da bo prav on tista glavna tarča parlamentarne preiskave v vsakem primeru, saj je glavne poteze dejansko potegnilo ustavno sodišče in ne volivci, ki so 11. oktobra zavrnili zakon. Tudi če se v državnem zboru spet revitalizira preiskovalna komisija, ki je sprožila toliko škandalov v prejšnjem mandatu (zlasti v času, ko jo je vodila Tamara Vonta), opozicija iz teh zgodb ne bo mogla oditi brez prask.
Kot je nedavno zapisal urednik in novinar Peter Jančič: »Robert Golob bo moral pojasnjevati, ali je pred volilno nedeljo zlorabil premierski položaj, svet za nacionalno varnost, Sovo in še vse mogoče za strankarsko propagando proti največji opozicijski stranki SDS in Janezu Janši, ko je izrekal hude obtožbe o veleizdaji, ki naj bi se zgodila z objavo posnetkov, ki so kazali na koruptivna ravnanja njegove oblasti. Pojasniti bo moral tudi, ali je zlorabil oblast z javnim obtoževanjem države Izrael, da se je s snemanjem in objavo posnetkov vpletla v predvolilni spopad pri nas, kar oblasti Izraela zanikajo. Dokazov pa doslej nismo videli še nobenih.«
Povedano drugače: vsi izpadi – od besnenja Nataše Sukič, ki je zalučala poslovnik državnega zbora med poslance koalicije, do brutalnih nastopov Goloba in »hovdrarije« Lene Grgurevič – imajo svoj utemeljen razlog. To pa je, da jim gori pod nogami in da se stara mantra Staneta Dolanca iz leta 1972 očitno podira.
