Piše: dr. Andrej M. Poznič
Letos smo šli na volitve. Na tiste prave, pomembne, ki se imenujejo »državnozborske«. Izvolili smo 88 poslancev, dva pa še privilegirani manjšini (kako si želim, da bi uvedli recipročnost: kakor v Italiji in na Madžarskem, tako tudi pri nas!). Od tam naprej, če še nismo pozabili, vemo, kako je šlo. Golob v svoji nadutosti ni znal prešteti razlike med 41 poslanci, kolikor jih je njegova stranka brez programa dobila pred štirimi leti, in 29, kolikor jih je dobila letos. Vlado je sestavil Janša in povzročil šok pri levem trojčku, predvsem pri Gibanju Svoboda in Levici, ki ne znata sprejeti svojega statusa opozicije.
Zato so nam pripravili mandat, v katerem čisto vsak zakon izpodbijajo po pravosodni poti ali pa z referendomanijo tako utrujajo državljane, da sploh ne bomo več hodili na volitve ali pa bomo izgubili voljo do družbenopolitičnega pogovora. V pozabo so šli vsi ugovori o stroških referendumov, ki so jih tako radi uporabljali, ko je šlo za bistvene stvari, kot je pomoč pri pobijanju ljudi. Ker so izgubili na volitvah in v državnem zboru (DZ), so slekli svoja ovčja demokratična oblačila in pokazal se je volk totalitarizma. To je tudi njihovo bistvo.
Edini prostor, ki je pri nas resnično pluralen in v katerem vidno prihaja do sprememb, je DZ. Druge oblasti so povsem ostale v preteklosti komunizma oziroma so mutirale v sodobne otroke te pogubne ideologije. Državna uprava, pravosodje, paradržavni inštituti in zavodi – v čisto vsakem prevladuje ena in ista ideologija. Če k temu dodamo še plačane kulturnike, plačane nevladnike, plačane družbenopolitične medije, šolstvo, sindikate ter državna podjetja, potem imamo skoraj celotno sliko moči, ki jo pri nas v resnici imajo totalitarci. Zadnji košček tega mozaika sestavlja tisto ozadje, o katerem naši MSM-ji niti ne govorijo, ker so njihovi služabniki. Mislim na mafijo (balkansko vseh narodnosti in barv) in na bogata mednarodna združenja, ki pod imenom »odprta družba« aktivno posegajo v volitve v vseh deželah.
Vse skupaj se zdaj katalizira v množico referendumov, ki jim vlada dodaja svoje, da bi malce razvodenila napade opozicije.
Demokratičen državljan je potisnjen v boj, ki ga noče in se mu zdi nepotreben. Posebej še zato, ker kljub vsestranskim napadom na zdaj to, zdaj ono novonastalo stranko ne uspejo ustvariti občutka apokaliptičnega časa, kakor pred petimi leti. Problemi so danes drugačni in fronte niso več enoumne. Rusi so napadli Ukrajino in nikakor nočejo odnehati. Hočejo uničiti sosedo, pa naj stane, kar hoče. Že zdaj plačujejo visoko ceno v ljudeh, mrtvih in pohabljenih, pa tudi politično, saj so postali vazal Kitajske, ki odlično krmari v tej vojni. Zdi se mi, da so Rusi zahtevali od svojih varovancev, da sprožijo svoje vojne: Hamas proti Izraelu, Hutijci proti ladjam, ki vozijo mimo … Kaj si misliti o norcu, ki vodi ZDA, ne vem. Vsekakor je očitno velik putinist ali pa ima Putin oblast nad njim … Ne vem. Igra pa zelo neumno igro, ki je – tako se zdi – odvisna od desne ali leve noge, ko vstane. Vsekakor je svet danes drugačen, bolj nestabilen in poln vojn, kot je bil pred petimi leti. In zato so naše domače igrice drugačne in zato opozicija v svoji užaljenosti ne uspeva tako, kot bi si želela.
Vlada pa zato izgublja mnogo energije in tudi s svojimi napakami (npr. z razselitvijo ministrstev po Sloveniji namesto tega, da bi razselila paradržavne inštitute in zavode!) dodaja svoje. Zdi se mi pa, da vse stranke na oblasti vedo, da morajo izpeljati mandat, ker čas dela zanje in ne za levi trojček. In to državljana pomirja. Za našo družbo prepotrebni državljanski mir pa bomo dosegli, ko bomo ustavili referendomanijo opozicije, ki ne zna sprejeti svojega statusa poražencev na volitvah. Edina pot, ki nam je na razpolago, je poraz absurdnih in lažnivih predlogov, s katerimi nas silijo vedno znova na volišča. Žal moramo do tja premagati vso njihovo medijsko premoč, ki zastruplja vsak razum in vsak argument s čustvenostjo in lažjo. Pa vseeno, ravno to je potrebno.
