Piše: Milena Srpčič, Brežice
V oddaji RTV Slovenija Marcel: Prava osvoboditev, 26. oktobra 2026, je predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman podal več izjav, s katerimi se ne morem strinjati. Menim, da nekatere med njimi ustvarjajo napačen vtis o dogodkih na proslavi in o slovenski zgodovini.
Je Janša res razdvajal že s prvimi besedami?
Ko je novinar Marcel Križmana vprašal o žvižganju na proslavi, je ta pojasnil, da so protestniki začeli žvižgati, ker naj bi Janez Janša v svojem govoru razdvajal ljudi in zanikal boj partizanov med drugo svetovno vojno.
Ob tem se mi zastavlja preprosto vprašanje: kako je mogoče, da naj bi Janša že s prvimi trinajstimi besedami svojega nagovora povzročil tako glasno žvižganje? Kaj konkretno je v teh besedah povedal, da bi bilo mogoče sklepati, da zanika partizanski boj ali razdvaja ljudi?
Gospod Križman, prosim vas za pojasnilo. Na podlagi česa ste prišli do takšnega sklepa? Menim, da bi morali javne izjave utemeljiti s konkretnimi besedami govorca, ne pa mu pripisovati stališč, ki jih je treba šele dokazati.
Kdo odloča o varovanju državnikov?
Križman je v oddaji povedal tudi, da še nikoli v življenju ni videl toliko ostrostrelcev in tako imenovanih robokopov, torej policistov v težki zaščitni opremi, kot na tej slovesnosti.
Toda ali ni za varovanje državnikov pristojna policija, ki na podlagi ocene ogroženosti in varnostnih okoliščin načrtuje potrebno zaščito? Politični funkcionar si sam ne določa, koliko policistov ga bo varovalo.
Večje število policistov je lahko povezano z varovanjem državnikov, oceno varnostnih tveganj ali zagotavljanjem javnega reda. Samo iz njihovega števila pa ne moremo sklepati, kakšna je bila dejanska stopnja ogroženosti.
Zato se sprašujem, na podlagi česa Križman sklepa, da je bilo takšno varovanje nenavadno ali neupravičeno. Če ima konkretne podatke, naj jih predstavi javnosti.
Od koga se je Slovenija osvobodila leta 1991?
Še bolj me presenečajo njegove izjave o osvoboditvi in slovenski zgodovini. Ali se ne zavedamo dovolj jasno, da je bila osamosvojitev leta 1991 tudi prekinitev državne oblasti nekdanje Jugoslavije nad Slovenijo?
Pred letom 1990 je imela Zveza komunistov vodilni politični položaj, politična konkurenca pa ni bila svobodna, kot jo poznamo v večstrankarski demokraciji. Kritiki oblasti so se srečevali s političnimi pritiski, omejevanjem svobode izražanja in drugimi oblikami represije.
Na prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990 je zmagala koalicija DEMOS, vlado pa je vodil Lojze Peterle. Milan Kučan, nekdanji predsednik Zveze komunistov Slovenije, je bil izvoljen za predsednika predsedstva republike. Slovenija je leta 1991 razglasila samostojnost, decembra istega leta pa sprejela novo ustavo, ki je postavila temelje demokratične ureditve, delitve oblasti in varstva človekovih pravic.
To so zgodovinska dejstva. Zato se mi zdi nujno, da ob razpravi o osvoboditvi ne govorimo samo o koncu nemške in italijanske okupacije, temveč tudi o koncu enopartijskega sistema in vzpostavitvi samostojne demokratične države.
Spoštovanje partizanov ne pomeni molka o celotni zgodovini
Želim poudariti nekaj, kar se mi zdi bistveno: ne zanikam boja partizanov proti okupatorju. Tudi med mojimi sorodniki so bili ljudje, ki so umrli med partizanskim bojem. Njihovo žrtev spoštujem. Vsa čast in spoštovanje vsem, ki so se borili proti okupatorju in izgubili življenje.
Toda spoštovanje padlih ne pomeni, da se o zgodovini ne smemo več spraševati ali da moramo zamolčati povojne poboje, politično represijo in druge kršitve človekovih pravic. Prav tako priznanje partizanskega odpora ne pomeni, da moramo prezreti dejstvo, da se je med osvobodilnim bojem razvijala tudi komunistična revolucija in prevzem oblasti.
Gospodu Križmanu zato predlagam, naj jasno loči med upravičenim odporom proti okupatorju in političnim prevzemom oblasti, ki se je razvijal vzporedno z njim. Ta dvojnost je pomembna za razumevanje slovenske zgodovine med letoma 1941 in 1945.
Križman je govoril tudi o odstranjevanju štirih let zgodovine partizanskega boja, o praporu, ki naj ne bi bil dobrodošel, in o domnevnem prikazovanju partizanov kot agresorjev. Če so bile takšne trditve predstavljene kot razlog za njegovo nezadovoljstvo s proslavo, pričakujem konkretno pojasnilo: kje in kdo naj bi zgodovino odstranil, kaj naj bi bilo na proslavi izrečeno in na podlagi česa so bile podane takšne ocene?
Če teh trditev ne podkrepimo z dokazi, ostanejo zgolj očitki, ki javnosti ne pomagajo razumeti dogodkov.
Rdeča zvezda in slovenski državni simboli
Posebno vprašanje je uporaba rdeče zvezde na praporjih. Med drugo svetovno vojno je bila rdeča zvezda simbol partizanskega gibanja in boja proti okupatorju. V povojni socialistični Jugoslaviji je bila tudi simbol državne ureditve, ki jo zaznamujejo tako dosežki kot politična represija in povojni zločini.
Razumem, zakaj želijo borci NOB ohraniti simbol, pod katerim so se njihovi predhodniki borili proti okupatorju. Razumem pa tudi pomisleke ljudi, ki rdečo zvezdo povezujejo s komunističnim režimom, povojnimi poboji in omejevanjem svobode.
Zato se mi zdi pomembno, da pri državnih slovesnostih razlikujemo med zgodovinskim spominom posameznih organizacij in simboli samostojne Republike Slovenije. Na proslavah ob dnevu suverenosti bi morali biti v ospredju slovenska zastava, slovenski grb in simboli naše samostojne države.
To ne pomeni, da je treba izbrisati partizane ali njihov prispevek k odporu proti okupatorju. Pomeni pa, da mora biti skupni državni simbol tisti, ki predstavlja vse državljane ne glede na njihovo politično prepričanje.
Zgodovine ne smemo ne olepševati ne brisati
Slovenska zgodovina ni preprosta zgodba zmagovalcev in poražencev. V njej so pogum, žrtvovanje in odpor proti okupatorju, pa tudi revolucija, povojni poboji in politična represija. Če želimo kot narod živeti v demokratični državi, moramo biti sposobni priznati vse te plati zgodovine.
Od gospoda Marijana Križmana pričakujem, da bo svoje javne izjave utemeljeval z dejstvi in da bo dopustil tudi drugačno razumevanje slovenske zgodovine. Enako pričakujem od vseh politikov in javnih osebnosti.
Moja želja ni poglabljanje razdorov, temveč pošten odnos do preteklosti. Lahko spoštujemo pogum ljudi, ki so se borili proti okupatorju, in hkrati obsodimo povojne zločine. Lahko ohranimo zgodovinski spomin, ne da bi ga uporabljali za politično obračunavanje.
Samostojna Slovenija je naša skupna domovina. Njeni državni simboli bi morali biti skupna točka povezovanja, zgodovina pa področje resnice, spoštovanja in odgovornega dialoga.
