Piše: Bogdan Sajovic
Na proslavi petintridesetletnice odhoda zadnjega okupatorskega vojaka iz Slovenije rdečezvezdniki niso smeli izobesiti svojih praporov. Zato so se razkričali, kot da je konec sveta.
In seveda je bilo slišati običajno mantro boljševikov, češ da Janša deli narod. To je seveda laž, kajti ta narod je razdeljen že petinosemdeset let, in to prav zaradi častilcev rdeče zvezde. Eden njihovih glavnih ideologov, Boris Kidrič, čigar kip, mimogrede, še vedno smeti pred vladno palačo in pred katerim se občasno slinijo ponosni nasledniki rdečih banditov, je v septembru 1941 razdelil narod z maksimo »Kdor ni z nami, je proti nam«. Po domače: kdor ni član komunistične partije ali se njenemu vodstvu ne podvrže, je izdajalec, narodni sovražnik in kolaborant.
Delitev je obstajala tudi po vojni; slovenski narod se je delil na avantgardo, tj. komuniste, in preostale, približno v razmerju ena proti deset. Zanimivo je, da je bilo približno takšno tudi razmerje med tistimi, ki so na referendumu glasovali za osamosvojitev, in tistimi, ki bi ostali v Jugoslaviji. Kar ni nič čudnega, saj levičarskemu vodji iz Murgel po njegovih lastnih besedah »samostojna Slovenija ni bila nikoli intimna opcija« in glede na izid referenduma tudi njegovi čredi ni bila. Čeprav se v zadnjem času Kučan skuša prodajati, kot da je on vodil proces, ki je pripeljal do samostojne Slovenije.
To je seveda nesramna laž, ki so jo dejanski akterji slovenske osvoboditve ovrgli že neštetokrat. Laž, enakovredna tisti, da so se partizani borili za samostojno Slovenijo. Če bi bilo tako, se ne bi postavili pod komando Broza, čigar izpričani cilj sta bili od prvega dne proletarska revolucija in komunistična Jugoslavija.
A ker je laž nesmrtna duša komunizma, jim pač zlahka zdrsne z jezika, ne da bi pri tem zardeli. Rdeča je le njihova svetinja, rdeča zvezda, popolnoma enaka tisti, ki so jo pred petintridesetimi leti nosili na pokrivalih pripadniki umikajoče se jugosoldateske …
