Piše: Zvjezdan Radonjić, dipl. iur., nekdanji kazenski sodnik in publicist
Pred dnevi sem začuden izvedel, da je mandatno-volilna komisija državnega zbora zavrnila predlog Sodnega sveta za izvolitev določenega višjega sodnika na položaj vrhovnega. Zavrnitev me v vsebinskem smislu ni presenetila, bolj me je presenetilo dejstvo, da predmetni sodnik ni že postal vrhovni sodnik.
Na ljubljanskem okrožnem sodišču sem sodil od leta 2005 naprej, tako da sem lahko od blizu spremljal kandidatov razvoj.
Portret kariere, ki jo je sistem dolgo toleriral
Vodja kazenskega oddelka, določena vsepovsod cenjena starejša gospa, nastavljena s ciljem nemotenega poslovanja ter detekcije morebitnih deviantnosti, je začela na oddelčne seje voditi kravatnega mladca v stereotipnih suknjičih srednjega razreda, ki je zadeve poročal v maniri marljivega povprečneža. Med večino sodnikov je zaslovel kot visoki favorit za vsemogoča napredovanja, kajti že dejstvo, da je bil oproda vodje oddelka – vselej vestno urejen, brez strokovne invencije, osebnostno odmaknjen in zakrknjen ter premlad za dodeljeno mu čast –, ni moglo pustiti dvoma o bleščeči hierarhični prihodnosti. Premlad je postal vodja strokovnih sodelavcev, med katerimi je bila polovica strokovnejša od njega. Še naprej je poročal sterilno natančno, pa ga je odneslo na okrajno sodišče. Zatopljeni v nenehno pritekajoče spise smo nanj pozabili, dokler se po nekaj letih ni primajal nazaj kot okrožni sodnik. Znova smo začeli ugibati o genetiki in iskati krvne povezave, zavedajoč se nujne prisotnosti genetskega potenciala. Tudi kot okrožni sodnik je poniknil v povprečje, brez odmevnejših, zahtevnih sojenj, očitno strpno vključevan, »kamor je treba«, pod taktirko notoričnega Marjana Pogačnika. Ko se je slednji zavihtel na položaj predsednika, je mladenič, kot je bilo pričakovati, pristal na položaju vodje oddelka, da bi nadziral oddelčne neobičajnosti. Še naprej so ga uspešno osvobajali zahtevnejših primerov, da je imel čas za postavljanje obveščevalnih shem; pripeljal je nekaj sorodnih duš, ki so tekoče sporočale, kako se sodniki vedejo, kako sodijo, kaj se menijo med seboj ter kaj preferirajo ali odklanjajo.
Tudi sam sem nekoč pristal v Pogačnikovem »policijskem postopku«. Poklical me je k sebi v kabinet, kjer se je na njegovi levi pozibaval zdaj zavrnjeni. Po uvodnih traparijah me je Pogačnik začel privijati z nenadarjenostjo zavoženega policista, pa sem ga poučil, da ne vodi policijske postaje in da imamo sodniki določeno digniteto. Ves čas je bil zavrnjeni tiho, vsiljivo dostojen in kravaten, na Pogačnikovi levi – torej še bolj levo od Pogačnika. Obmetavati so me začeli z neobstoječimi očitki. Material je bil črpan iz rednih, hudo nezakonitih poročil vodje okrožnega državnega tožilstva – sedanje generalne tožilke – ter iz obsežnih, nezakonito pridobljenih izjav; policijsko, z odmikom od pravne podlage. Obšel me je spomin na »Grobnico za Borisa Davidoviča«. Vse se je seveda končalo z enim izmed nesmiselnih disciplinskih postopkov, kjer se je očitek pričakovano razblinil.
Še kot okrožni sodnik se je zavrnjeni ob neki priložnosti na Pogačnikovo zahtevo znašel pod tnalom vsemogočnega, mafijskega višjega državnega tožilca – predhodnega kariernega obveščevalca, do vratu vpletenega v kriminal –, ki ni bil zadovoljen z eno izmed odločitev sodišča. Državni tožilec ne le, da je opozoril na skrajno nesprejemljivost odločanja sodišč mimo tožilske in svoje osebne volje, temveč se je menda drl, da se je treslo pohištvo. Sedanji kandidat je, kot se spodobi, v tišini prenašal manijakove izbruhe in o vsem poročal Pogačniku. Tako je bila sodnica – avtorica nezaslišane sodne pomote – urnebesno kritizirana na naslednjem oddelčnem kolegiju pod nadzorom zavrnjenega, kot bi bil tam Pogačnik sam. Izmed izvensodnih praks se je razvedelo o prenovi kandidatove kopalnice, pri kateri je zahteval barvanje cevi, nakar ga je izvajalec v šali opozoril, češ da je treba cevi najprej obarvati od znotraj. Aspirant je v to privolil z opombo, da ne bodo spuščali vode, dokler se cevi od znotraj ne posušijo!
Močno podpiram in pozdravljam odločitev koalicijskega dela državnozborske komisije, ki je končno začela razčiščevati neznosno zasmrajene sodniške Augijeve hleve.
Zakaj je mandatno-volilna komisija tokrat rekla ne
Bilo bi za sistem netipično, če ne bi ekspresno končal na višjem sodišču, kjer so ga kaj kmalu začeli trenirati za še višji položaj. Znašel se je v rednih senatih pod vodstvom prvokategornega udbaša. Njun senat se je kot po naključju vselej prekobacal v postopke, v katerih je bilo treba sistemsko korigirati nezaželene odločitve podrejenih instanc – z vidnim udbaškim gabaritom modusa, ki ga diktira globoka država. Potem ko je prvokategornega udbaša hudič odplaknil v pokoj, se je zdaj zavrnjeni znašel v položaju resnega kandidata za napredovanje, kamor so ga nato neuspešno predlagali. Še prej je bilo sicer treba navzgor lansirati nekaj tistih s še boljšim rodovnikom, zato je predmetni zamudil s kandidaturo v času levih debelih krav.
Ker zadnja leta ne spremljam tekočih sodnih norij, sem bil prepričan, da je predmetni gotovo že na vrhovnem, če ne celo na ustavnem sodišču. Toda »krivica« mu je bila odpravljena šele letos, ko so ga oprode Sodnega sveta brezmejno podprle in zanj svetovale pričakovano povzpetje. Naenkrat je postal sposoben reševanja zahtevnejših pravnih vprašanj, ki jih ni reševal nikoli prej, s smešnim pojasnilom o visokem povprečju potrjenih zadev na višji instanci, kar pa nikdar ni posledica strokovne inventivnosti, temveč instančne pravne pomoči privilegiranim kadrom.
Če v Sodnem svetu – naj jim Bog odpusti – ne vedo, kaj delajo, politiki neoliberalnega, globokodržavnega spektra to zagotovo vedo. Ko so zaznali, da jim je spodletela kadrovska rešitev, so se načelno (sic!) spravili na mandatno-volilno komisijo, ki bi po njihovem morala biti zgolj tiha transmisija pri potrjevanju sodnih nespodobščin. Razčvekali so se o dnu parlamentarne demokracije, odločanju na podlagi policijskih dosjejev (kje so bili v času Pogačnika?!), začeli maloumno vpletati volilne postopke, se zaganjati v rušenje dela neodvisnega (sic!) Sodnega sveta, zatrjevati podrejanje institucij, kršenje načela delitve oblasti, nadaljnjo konkretizacijo politikantstva ter še bogve kakšne neumnosti. Vrhovno sodišče, namesto da bi spoštovalo vlogo državnega zbora pri izvolitvi sodnikov, piše strokovne traktate o neizbrani marioneti, neoporečnosti misij Sodnega sveta ter vmešavanju politike v (ne)izbire najprimernejših kandidatov.
Močno podpiram in pozdravljam odločitev koalicijskega dela državnozborske komisije, ki je končno začela razčiščevati neznosno zasmrajene sodniške Augijeve hleve. Vrhovno sodišče s svojim ravnanjem jasno napeljuje k zaključku, da bi ga bilo treba, če že ne razhajkati, pa vsaj odmakniti na rob kakršnega koli odločanja. Položaj torej izrazito narekuje ukrepanje.
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 22. oktobra 2026.)
