Piše: Vančo K. Tegov
Radikalizacija političnega ozračja se praviloma ne začne z odprtim sovraštvom. Začne se precej bolj neopazno: z nesprejemanjem kritike, zavračanjem drugačnega mnenja in nepripravljenostjo, da bi se na izrečene pomisleke odgovorilo z argumenti. Toda ko takšen način političnega delovanja postane običajen, se meje postopoma premikajo.
Kritika ni več samo nezaželena. Postane nekaj, kar je treba diskreditirati. Tistega, ki jo izreče, ni več treba prepričljivo ovreči, če ga je mogoče prikazati kot neverodostojnega, neiskrenega ali nevrednega javne besede. V ospredje tako stopijo osebne diskvalifikacije, očrnjevanje in poskusi ustvarjanja negativne podobe političnega nasprotnika oziroma tekmeca.
Toda s tem se ne spreminja samo način političnega komuniciranja. Spreminja se tudi ozračje, v katerem živimo.
Temu pravim zastrupljanje političnega in javnega ozračja. Njegove posledice niso omejene na strankarske kroge, mestni svet ali posamezne politične obračune. Segajo med občane, v njihove medsebojne odnose in v dojemanje ljudi z drugačnimi stališči. Politično nesoglasje, ki bi moralo biti sestavni del demokratičnega življenja, lahko postane razlog za nezaupanje, sumničenje in osebno nasprotovanje.
Posebej zaskrbljujoče je, da se takšno ozračje oblikuje prav v času priprav na lokalne volitve. Volitve niso zgolj dan, ko občani oddajo svoj glas. So tudi proces, v katerem se pokaže, ali politični akterji tekmujejo s svojimi programi, idejami in rezultati ali pa skušajo svojo prednost ustvarjati z razvrednotenjem drugih.
Način, kako se politični akterji vedejo pred volitvami, lahko vpliva tudi na razmere po njih. Mesto bo ostalo isto, njegovi prebivalci bodo še naprej živeli drug ob drugem, izvoljeni predstavniki pa bodo morali ne glede na volilni rezultat sprejemati odločitve, ki zadevajo skupno prihodnost Celja.
Zato vprašanje ni samo, kdo bo na volitvah dobil več glasov. Pomembno je tudi, kakšno politično in družbeno ozračje bomo ustvarili do takrat in kaj bo od njega ostalo dan po volitvah.
Demokracija ne zahteva, da se vsi strinjamo. Zahteva pa, da znamo prenesti kritiko, odgovoriti na argumente in nasprotniku priznati pravico do drugačnega mnenja. Ko tega ni več, politična tekma izgublja svojo vsebino, javni prostor pa postaja prizorišče osebnih obračunov.
Celje pred lokalnimi volitvami ne potrebuje manj kritike, temveč več vsebinske razprave. Ne manj političnega tekmovanja, temveč več odgovornosti zanj. Predvsem pa ne potrebuje dodatnega zastrupljanja ozračja, temveč dovolj politične zrelosti, da bodo razlike ostale razlike in ne postale trajen razlog za razdeljenost med ljudmi.
Ko zmanjka argumentov, na oder stopijo osebni obračuni
Primer razprave o načrtovanem potniškem terminalu v Celju odpira še eno pomembno vprašanje politične kulture. Kaj se zgodi, ko se kritika konkretnega projekta ne sprejme kot legitimno vprašanje javnega interesa, temveč se razprava preusmeri k osebnim očitkom na račun političnih tekmecev?
Ko se v takšni razpravi namesto argumentov o smiselnosti projekta, njegovih stroških, prometnih učinkih in dolgoročnih posledicah za mesto pojavijo omembe domnevne pijanosti in domnevnega napada nekdanjega župana na ekskurziji, se težišče razprave premakne. Potniški terminal ostane v ozadju, v ospredje pa stopi osebno obračunavanje.
Toda Celjani imajo pravico dobiti odgovore o projektu, ki zadeva njihovo mesto. Zanima jih, zakaj je bila izbrana določena rešitev, kakšne bodo njene posledice in ali so bile ustrezno preučene tudi alternative. Pretekli očitki na račun političnih predhodnikov na ta vprašanja sami po sebi ne odgovarjajo.
Prav v tem je problem zastrupljanja političnega ozračja: vsebinsko razpravo o javnih odločitvah lahko nadomesti tekmovanje v osebnem obremenjevanju nasprotnikov. Takšen pristop ne krepi zaupanja v politiko, temveč poglablja nezaupanje med političnimi akterji in posredno tudi med občani.
Od aktualnega župana se upravičeno pričakuje, da na kritike svojega dela odgovarja z argumenti, podatki in pojasnili. Enako merilo mora veljati za vse, tudi za njegove predhodnike in politične tekmece. Če je bilo v preteklosti storjeno kaj spornega, je treba to obravnavati na podlagi preverljivih dejstev. Toda pretekli očitki ne morejo postati nadomestilo za odgovore o sedanjih odločitvah.
Pod črto
Ko razprava o mestnem projektu preide na osebne očitke političnim tekmecem, se upravičeno postavlja vprašanje, ali še govorimo o vsebini odločitev ali pa smo že prestopili na področje ustvarjanja predvolilnega ozračja, v katerem osebna diskreditacija izpodriva vsebinsko soočenje.
Celje potrebuje bistveno več kot medsebojno obmetavanje na javni politični sceni. Potrebuje argumente namesto osebnih obračunov, preverjene rešitve namesto nepremišljenih potez in odgovornost namesto političnega preračunavanja. Predvsem pa potrebuje ljudi, ki razumejo, da vodenje mesta ni osebni obračun s tekmeci, temveč odgovornost do vseh občank in občanov.
Bodo Celjanke in Celjani znali in zmogli izbrati prav? Odločitev bo njihova. Upajmo, da bodo pri njej prevladali zdrava pamet, presoja na podlagi dejstev in zavedanje, da se prihodnost mesta ne gradi z očrnjevanjem drugih, temveč z dobrimi odločitvami.
Kajti na koncu bi moralo biti pomembno predvsem eno: da bo izbira dobra za Celje in za vse njegove prebivalce.
