Piše: Gašper Blažič
Bolj ko se bliža referendum, bolj je jasno, zakaj se tabor nasprotnikov odziva vse bolj agresivno. Gre namreč za življenje in smrt globoke države, saj se bodo finančne pipice za marsikoga zaprle.
Čeprav so trije od štirih referendumov le posvetovalni in torej nimajo zakonodajne moči, pa bi rezultat, ki bi bil neugoden za globoko državo, lahko pomenil še večji zagon vlade pri uvajanju reform – predvsem kar se tiče finančne odvisnosti levih nevladnikov, ki trenutno obvladujejo tudi RTV Slovenija.
Zloraba pojma »politična policija«
Poglejmo najprej referendum glede »politične policije«. Povsem jasno je, da gre za uporabo sintagme, ki dejansko predstavlja sinonim za Udbo oziroma SDV (Služba državne varnosti). Leta 1996 je založba Veda – takratni izdajatelj tednika Demokracija – izdala knjigo »Iz arhivov slovenske politične policije«, kar je bil dejansko prvi javni vpogled v delovanje Udbe. Uvod v knjigo je napisal dr. Jože Pučnik, ki ga je Udba preganjala že v mladosti. Že v naslovu te knjige se pojavi sintagma »politična policija« z jasnim namigom, da gre za razkritje vseh nepočiščenih ostankov komunistične tajne policije, saj so številni udbovski funkcionarji ostali še naprej vplivni kreatorji slovenskega družbenega in političnega življenja. Tudi v gospodarstvu. Miran Frumen, eden glavnih protagonistov operativnega dela udbovske represije v zadevi JBTZ, se je kasneje pojavil kot direktor investicij v Grand hotelu Union, pred JBTZ pa je bil denimo tudi eden glavnih izvrševalcev pri zaplembi Mladine oziroma njenega članka »Noč dolgih nožev«. Zato je tragikomično opazovati skupino ostarelih levih intelektualcev (Pavel Gantar, Dušan Keber, Rastko Močnik …), ki v javnosti še vedno zastopajo nekdanji »Bavčarjev« Odbor za varstvo človekovih pravic in hkrati agitirajo proti zakonu o parlamentarni preiskavi, medtem ko se je Franci Zavrl, s katerim smo pred kratkim objavili intervju, znašel na »drugi strani« in je celo soustanovitelj Zavoda za zaščito žrtev parlamentarne preiskave 2022–2026.
Jasno pa je, da je vso to agitiranje »proti politični policiji« dejansko demagoško, pri čemer prihaja tudi do lingvistične zlorabe, ki jo je v svojih romanih javno razkril George Orwell, pri nas pa je o njej veliko pisal zlasti publicist Viktor Blažič. Gre za zlorabo in sprevračanje izvirnih pomenov besed in besednih zvez. Pri tem je najbolj sprevrženo, da je prav z dosedanjo zakonsko ureditvijo, sprejeto v času prejšnje koalicije, parlamentarna komisija pod vodstvom Tamare Vonta lahko zaobšla celo zakonske omejitve in izvajala pravcate udbovske posege ne samo v osebnostne pravice preiskovancev, pač pa tudi prič. In zanimivo: vsi tisti, ki branijo tovrstno ureditev, s tem de facto odpirajo Pandorino skrinjico za nadaljevanje tovrstnega nasilja, medtem ko ljudje, kot je npr. Robert Golob, ostajajo zaščiteni pred preiskavo.
»Socialci« in tujci kot »kanonfuter«
Toda motili bi se, če bi vse delovanje globoke države zreducirali na področja, ki jih pokrivajo referendumi. Res pa je, da so tudi trije posvetovalni referendumi za globoko državo precej bolj resna grožnja, kot je videti na prvi pogled. Poglejmo primer: izplačevanje socialne pomoči ljudem, ki bi sicer lahko delali, a jim zakon omogoča prejemke v slogu »money for nothing«, je bilo vedno močno orožje ustvarjanja nekakšnega javnomnenjskega mehurčka, kar je levici omogočalo politično preživetje. Levičarska demagogija je namreč doslej vedno temeljila prav na »socialnih bombončkih«, javnomnenjski preizkus izplačevanja socialne pomoči pa bi verjetno dosedanje predstave o obljubljenem »socialističnem raju« postavil na glavo. Če bi se namreč pokazalo, da javno mnenje temu ni ravno naklonjeno, bi s tem vlada dobila nekakšen »žegen« za krčenje obsega tovrstnih finančnih injekcij, kar bi lahko imelo tudi daljnosežne posledice. Na drugi strani je podobno tudi z odločanjem glede volilne pravice tujcev, pri čemer je bila Slovenija, če jo primerjamo z drugimi državami EU, zelo radodarna. Naši viri sicer svarijo, da tudi izvzetje tujcev iz volilnega telesa ne bo preprečilo še enega mandata Zorana Jankovića v Ljubljani, vendar pa bi prav omejitev volilne pravice zgolj na državljane Slovenije in EU pomenila precej neprijeten poseg v (do zdaj uspešne) kampanje nekaterih najbolj znanih levičarskih županov, prav tako pa bi se s tem ustavile tudi registracije fiktivnih (začasnih) prebivališč.
RTV Slovenija med vsebino in financami
In RTV Slovenija? To je morda še najbolj občutljiva točka med referendumi, še zlasti zato, ker je z uveljavitvijo Golobovega zakona o RTVS prišlo do situacije, ko je RTVS dejansko »zaklenjena« pred vsakim vplivom kritične javnosti in je s tem postala najbolj vplivna medijska trdnjava globoke države. Spomnimo: zakon, ki mu je prikimalo tudi ustavno sodišče, je znova vrnil enkrat že ukinjeni sistem »SZDL-jevskega korporativizma«, po katerem o uredniški politiki in usmeritvi v resnici odloča skupinica vnaprej delegiranih posameznikov, ki so blizu sedanji opoziciji. Ob tem velja tudi spomniti na naivnost nekaterih, ki trdijo, da lahko sedanja vlada brez večjih težav zamenja vse člane sveta RTVS in tako doseže preobrat. Poanta je ravno v tem, da sedanji zakon tega ne omogoča, saj se je tranzicijska levica prav na ta način zaščitila pred morebitno zamenjavo oblasti.
Drugi del problema RTVS je finančni. Znano je, da je javni zavod v hudih finančnih škripcih, vendar to uporablja kot obliko pritiska na javnost in tudi na vlado, češ da RTVS potrebuje obliko financiranja, ki ne bo vezana na oblast, da bi lahko na ta način branila svojo »neodvisnost«. Po drugi strani pa znotraj RTVS še vedno obstajajo produkcijske enote, ki so pravcata črna luknja za javne finance, niso pa nujno potrebne v okviru javne RTV. Ali pa se nihče ne potrudi za takšen sistem sofinanciranja, ki bi pokril njihove stroške delovanja. Gre denimo za narodne manjšine, Radio SI in založbo kaset in plošč (ZKP RTV SLO), ki se ukvarja s komercialno dejavnostjo in izdaja celo vinilne plošče, izgube pa seveda financiramo davkoplačevalci. Jasno je sicer, da večina javnosti ni pripravljena še naprej plačevati RTV-prispevka ob sedanjih pogojih ter z namenom, da se nič ne bi spremenilo. Informativni program tako nacionalnega radia kot televizije je tu le vrh ledene gore – skupaj z MMC RTV ter arhivom, ki ni zmožen avtorsko urediti ponovne vzpostavitve dostopa do arhivskih TV Dnevnikov iz časa osamosvajanja.
Ko je Nika Kovač že »prebrana«
Ob tem pa velja spomniti, da bo Slovenija kmalu dočakala še en referendum, in sicer o interventnem zakonu, pri čemer odlašanje z uveljavitvijo zakona državi prinaša dodatno gospodarsko škodo. Tu velja spomniti tudi, da je tretja Janševa vlada poskrbela za začetek davčne razbremenitve plač, vendar je nato Golobova vlada vse te koristne ukrepe odpravila in začela povečevati davčne obremenitve. Obstaja tudi velika verjetnost, da bomo imeli referendume o zmanjševanju javnega sektorja pa tudi o šolski reformi, ki ji najbolj vneto nasprotujejo prav vodstvene strukture v SVIZ-u z Branimirjem Štrukljem na čelu. Vlada ima sicer ta trenutek prednost, da lahko unovči svoj razmeroma svež položaj – podobno kot je to storila Golobova vlada, ko je takrat na treh posvetovalnih referendumih med drugim javnomnenjsko potrdila evtanazijo, a je bila slednja nato na zakonodajnem referendumu zavrnjena. Ob tem ima sedanja vlada tudi nekaj sreče – nasprotniki so postali dobesedno agresivni in nervozni ter uporabljajo precej nizkotne prijeme. Takšni odzivi kažejo, da Inštitut 8. marec s praktično vsakodnevno propagando, pri kateri se ne sramujejo nobene laži več, nasprotnikom vladnih projektov ni naredil velike usluge. To pač ni več referendum o vodah, pri katerem se je dalo neomejeno manipulirati, in tudi Nika Kovač je zdaj že »prebrana knjiga«.
Med globoko državo in mamilarskimi klani
Kakor koli že, referendumski dan, na katerem se bo glasovalo štirikrat ZA, bo zagotovo imel velik učinek. To bo dejansko civilni odpor proti globoki državi in vsem njenim mafijskim povezavam – tudi tisti, ki je v slovenski politični vrh vnašala kokainsko naslado (o čemer smo pisali v prejšnji številki Demokracije). Tu velja spomniti, da ne gre zgolj za globoko državo, pač pa tudi za mamilarske klane, ki so se v času prejšnje vlade tako rekoč »abonirali« kot dobavitelji in hkrati prejemniki. Zdaj se postavlja samo še vprašanje, ali lahko štirikratna pritrditev referendumskim vprašanjem omaje tako Zorana Jankovića kot njegove navidezne tekmece v boju za županski stolček. To se bo pokazalo približno mesec dni po referendumu.
