Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Srednjeveška podoba sveta, zgrajena na osnovi Svetega pisma, novoveška podoba sveta, zgrajena z znanjem modernih znanosti. V prejšnjem članku sem omenil, da ni bilo dobro, da je človek moderne v imenu svoje Znanosti povsem zavrgel to podobo, ki jo je ustvaril srednji vek – čas vere, kajti vsebovala je tudi velike resnice o svetu in človeku.
Ne moremo zanikati, da določene resnice o svetu vsebujejo tudi empirične znanosti, koristne so, saj so odločilno pomagale ustvariti moderno tehniko. Predvsem zato sodobni človek (še vedno) vanje verjame. Vendar, tu se postavlja neko zanimivo, če ne celo odločilno vprašanje: kakšen je odnos med podobo sveta, kakršno je v nekaj stoletjih zgradila ta, novoveška znanost, in svetom, kakršen je, sam po sebi. Tu se mi zdi najbolj problematično naslednje: velika večina ljudi spoznanj te znanosti ne dojema kot »podobo«, zanje svet takšen tudi je. To je razsvetljensko, racionalistično razumevanje: »vsemogočni« Razum naj bi bil sposoben spoznati resnico, zato tudi odkrivati naravne zakone takšne kot so (sicer ne bi bil vsemogočen!). To je racionalistična podoba sveta, ki pa je lažna, fiziki se npr. danes dobro zavedajo, da so tisto, kar so skonstruirali na osnovi nekih spoznanj, pridobljenih z njihovo metodo (eksperiment, opazovanja, meritve) zgolj teorije, bolj ali manj trpežne in uspešne, modeli, standardni modeli…. – tu pa ni dejstev, so zgolj naši mentalni konstrukti.
Kako bomo to znanost razumeli, pa je odločilno odvisno tudi od tega, kako se jo (po šolah) podaja. In bojim se, da se jo (še vedno) tako kot v komunizmu: na razsvetljenski, racionalističen način. To pa je nekako v smislu, da ta znanost (delo Razuma!) lahko odkriva naravne zakone takšne kot so, zato jo je treba sprejemati kot »pravilno« in kot »dokazana dejstva«. Tudi sam sem se te znanosti po šolah učil še v času komunizma, in vem, da je šlo za vkalupljanje in za pranje možganov.
Znanost in komunizem
Komunizem je sin razsvetljenstva, in ta ideologija je racionalistična, komunisti so bili pravzaprav najbolj dosledni racionalisti, se pravi najbolj okuženi s to kugo moderne dobe, toliko, da so za osvojitev politične Oblasti v imenu svoje (edino zveličavne) Ideologije tudi masovno ubijali.
Kot racionalisti so moderno (racionalistično) Znanost določili tudi za osnovo svoje Ideologije. In seveda so, ko so (in kjer so) osvojili Oblast, to svojo vero, kjer je ključna tudi vera v to Znanost, širili med ljudstvo, in logično, da je bilo to mogoče najbolj učinkovito med mladimi v šolskem sistemu. Ko se je vanje vgrajevala ta Znanost, je bilo to ne le neko znanje, uporabno v tehniki, ampak tudi idealna podlaga, na katero se je dobro prijemala ateistična ideologija. Racionalizem vodi v ateizem. Komunizem ni trpel kritike te Znanosti, le-ta bi pomenila napad na Ideologijo, zato je vzpostavil šolski sistem, ki je ljudi usmerjal v nek način mišljenja, ki je v mladem človeku ubijal sposobnost samostojnega, kritičnega mišljenja. A to je bil eden od vzrokov njegove (tehnološke) ne-razvojnosti, bolje: proti-razvojnosti, zaostajanje na tem področju pa je bil eden od vzrokov njegovega gospodarskega zloma.
A takšno (racionalistično) razumevanje znanosti se vleče tudi naprej in v naše današnje čase. To pa je zmotno, lažno razumevanje, pravzaprav ne gre za znanost, ampak za filozofijo, za modrost, zato je v RŽVB imenovana kot »lažna modrost«. In še: »Lažne teorije in razlage so bile za vas strupena hrana«. Gre za racionalistično filozofijo, in racionalizem vodi v ateizem: »Lažna modrost je moja jagnjeta spremenila v brezbožneže«.
Vendar, večina ljudi te civilizacije še danes ne dojema takšno razumevanje kot lažno, verjame v pravilnost podobe sveta, kakršno so zgradile moderne empirične znanosti. A ta svet je oder, na katerem se morajo odločati, delovati, nevarno pa je, odločati se s pomočjo nekega lažnega znanja. Zato vidim kot izziv in nalogo za po-moderno: ne črtati največjega dosežka moderne (znanost), ampak do nje zavzeti stvaren, ne-lažen odnos. Ne odpraviti njenih uporabnih spoznanj o svetu, ampak jih nadgraditi, popraviti, odpraviti iluzije, ki jih je ustvarila, jih dopolniti z resnicami srednjeveške podobe sveta, ki jih je ta vsebovala.
Odnos med teorijo in naravo, odpraviti lažne predstave in materialistično vizijo dopolniti z metafiziko
Fiziki se zavedajo razlike med teorijo in naravo kot takšno. Specialna teorija relativnosti npr. uči, da v vesolju ni večje hitrosti od svetlobne: to sledi iz neke enačbe, ki je tudi empirično potrjena. A iz te enačbe to še ne sledi, vzrok za takšno razumevanje je tudi v zmotnem pogledu nanjo: imamo jo za naravni zakon, čeprav to ni. Podobno je z drugimi teorijami – s teorijami o atomih in elementarnih delcih, s predstavami o njihovih oblikah, vrstah, velikostih, lastnostih… . Fiziki se zavedajo, da gre za teorijo, ki ji pravijo »standardni model«, da gre za mentalni konstrukt, sicer do neke mere uporaben.
Problem za večino ljudi: logično je, da nimajo takšnih globinskih uvidov kot poklicni fiziki. Res, da so šli skozi šolski sistem, problem pa je, da jim je bila ta znanost moderne tam podana na racionalističen način: se pravi nekako v smislu, da ona lahko odkriva naravne zakone in s svojo metodo lahko spoznava naravo takšno, kakršna v resnici je. Posledica je, da človek moderne dobe nikakor ne loči, ni sposoben razlikovati med teorijo in naravo kot takšno. Živi npr. v predstavi, da v vesolju ni večje hitrosti od svetlobne, da svet gradijo atomi, molekule in delci, katerih vrste, obliko in lastnosti pozna. Podoba sveta, v kateri neznanih stvari in skrivnosti tako rekoč ni več! Ne, zanj to ni »podoba«, zanj svet takšen tudi v resnici je!
Jung je zapisal, da je človek z nekim razvojem (v moderni) marsikaj pridobil, obenem pa ogromno izgubil. Da, človek naše dobe se je oprijel znanstvene podobe sveta in v njenem imenu zavrgel srednjeveško podobo. Danes se ne zaveda več, da je le-ta, ob svoji naivnosti, vsebovala tudi velike resnice o svetu in človeku, in da danes živi v neki predstavi o svetu, ki je v veliki meri lažna.
Največji problem se mi zdi v tem, da je v tem svetu prostor samo za svet materije – za edino »dokazano« realnost. A ne gre za to, da bi za »novo dobo« povsem porušili podobo sveta, od empiričnih znanosti z velikimi napori zgrajeno v več stoletjih, soočiti pa se bo treba s tem, kaj je z njihovimi metodami mogoče spoznati in česa ne, kaj je v naših predstavah tu lažnega. Ta znanost je začela zanikati velike resnice, ki jih je poznal srednji vek, značilno za modernost je zato zanikanje onostranstva, in vera v samo-materijo je močno omajala vero v obstoj neumrljive duše v človeškem telesu. Kakšne so posledice in kako povrniti izgubljeno metafiziko?
Brezizhodnost, v katero je zašla moderna
Zahodni človek se je (po mojem mnenju) ujel v neko past: z renesanso je sprožil revolucijo v razvoju orodij, obenem začel razvijati znanje, ki je to revolucijo omogočalo, postavil šolski sistem, v katerem se to znanje poučuje (in s tem mlade glave okužuje!). A lastnost tega znanja je, da je človeku Zahoda postopno, stoletje za stoletjem, odvzemalo tisto, na čemer je gradila srednjeveška paradigma, to je krščanstvo. Živimo v časih (poslednjih časih moderne), ko je ta doba v svojem razvoju prišla do točke, ko so ljudje v tej civilizaciji strenirani kot ljudje tehnike in izobraženi kot ljudje znanosti, zato pa smo se znašli tudi v svetu nesmisla in odsotnosti etičnih temeljev, In postali smo žrtve raznih zmot – zmot, kar se tiče predstav o svetu in glede odločanja v življenju, kjer se uporablja neko znanje, ki za to ni primerno, posledica pa so napačna delovanja in usmeritve ljudi.
O tem stanju se lahko v živo prepričamo, če npr. po TV spremljamo oddaje Tarča, kjer se po mojem zelo jasno kaže prepletenost dveh dejavnikov: zapletenost naše tehnične civilizacije ob hkratni prisotnosti velike moralne krize v njej. V takšni oddaji se to še bolj očitno pokaže, ker gre za raziskovanje in osvetljevanje politično-ekonomske problematike, kjer so problemi še dosti bolj zapleteni kot na osebni ravni, obenem pa je na ljudeh, ki so pristojni za njihovo reševanje, še dosti večja odgovornost.
Osebno vidim politično dogajanje, ki se pred javnost (»na prižnico«) daje v oddajah Tarča, kot neogibno posledico nekega razvoja, ki sta ga odločilno zaznamovala tehnični napredek in razpad moralno-etičnih vrednot. Oboje je povezano, soodvisno: znanje moderne dobe, ki je ustvarilo tehniko, vodi v ateizem, ta pa v izgubo etičnih temeljev in duhovnih vrednot. Da, kriza ni samo moralna, je tudi duhovna: postali smo kultura duhovne smrti!
Lastnost moderne tehnike (visoko razvitih orodij!) ni le njihova raznovrstnost (mnoga orodja so za nas nekaj povsem novega!), je tudi njihova velika učinkovitost, a ni nujno, da je to le prednost, ena od nevarnosti so velike negativne posledice ob njihovi morebitni zlorabi. Iz tega sledi, da bi ta razvoj zahteval tudi hkraten dvig etične zavesti, a zgodilo se je ravno obratno: znanje naše dobe je začelo povzročati njeno degradacijo!
Na moderni tehniki deluje vsa industrija in seveda tudi velika državna podjetja, holdingi, ustanove…, o katerih (o problematiki upravljanja) je tudi večkrat govora v Tarčah, in tu se med drugim pokaže politična polarizacija naroda (boj za vodstvene kadre v firmah), in pokaže se tudi zahtevnost upravljanja, tehnika je zapletena in upravljanje velikih kompleksnih firm je skrajno zahtevno, in pokaže se tudi velik pomen moralnosti: nesposobnost, nepoštenost ali korupcija lahko državi odnesejo stotine milijonov, celo milijarde. Da, korupcija je široko razpredena, in na »udarni, načelni, raziskovalni« Tarči naj bi se razgalile nečedne rabote, z razkrivanjem omrežij in povezav: kdo je s kom (in kdaj) govoril po telefonu, in seveda, kaj je rekel (lahko tudi leta nazaj!), kdo se s kom sestaja, kakšna je bila vsebina neke e-pošte… . In obravnavajo se neštevilne afere, iz katerih se udeleženci vlečejo na sto zvijačnih načinov. Vtis, ki ga dobi povprečni gledalec: to je vse tako prepleteno (omrežja, lobiji), da ne moremo vedeti, kaj je pri vsem skupaj »res«.
Res, resnica: na politični ravni, ki se razkriva v Tarčah, se res še najbolj jasno (in boleče) pokaže vsa zapletenost problemov, s katerimi se v pozni moderni sooča zahodni človek. Nepreglednost dogajanja je (iz opisanih razlogov: življenje s tehniko, nered) zares velika. S podobno težavo, čeprav v manjši meri in z manjšo odgovornostjo, se soočamo tudi na »mikroravni«: tudi »navadni človek« se mora odločati, in tu se tudi sooča z nepreglednostjo dogajanja, znotraj katerega vsakodnevno deluje.
Kje je izhod?
Osebno sem prepričan, da bo to stanje v sodobnem svetu vzpodbudilo človeka k ISKANJU – resnice o povsem konkretnih dogodkih, osebah in stvareh sveta – s pomočjo (nočnih) videnj. A do masovne uporabe le-teh v življenju bo preteklo še veliko vode, kajti navade, miselne šablone v glavah, življenjska usmerjenost itd. – vse to ima veliko vztrajnost. Zasuk od modernizma v novo dobo: od antropocentrizma k teocentrizmu in od pozunanjenja k ponotranjenju. Torej bo potrebna »nova renesansa«.
In premagovanje kuge naše dobe – racionalizma. Zaradi nje je namreč naša doba ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha, in zaradi nje se celo v Cerkvi to zavrača. Kar prihaja od Duha, prihaja od Boga – zato bo (zmotni) antropocentrizem moderne treba zamenjati za teocentrizem, in se obenem vrniti k ponotranjenosti srednjega veka. Zakaj tako, razkrije več resnic iz knjig RŽVB, tu bom navedel nekatere:
»Ali sem kdaj rekel, da se bom prenehal razodevati in dajati znamenja? Moja znamenja ne bodo nikoli prenehala. Sanje in videnja dajem mnogim med vami. To so moja današnja znamenja. Ob tebi stojim in ti dajem znamenja. Ravnaj se po njih. Jaz se pojavljam in se razodevam v dušah«.
Torej (nočna) videnja, skozi katere spoznavamo resnico o dogajanju sveta, niso nekaj redkega in izjemnega (kot se navadno tudi v današnji Cerkvi uči). Ona so način prihoda Besede k človeku, ki je »polna milosti in resnice«. Prihaja (vedno!) po Duhu – Duh RESNICE nam razodeva, kaj se dogaja na svetu. Zato nas čaka tudi zelo zahtevna naloga: osvajanje visokega jezika Duha – zanj smo izgubili čut, tudi zaradi racionalizma. A EDINO ta jezik je tudi dovolj močan, da opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta!
»Jaz se razodevam v dušah«: videnje se odigrava na področju duše, torej notranjosti. Zato se bo današnji do absurda pozunanjeni človek nujno moral ponotranjiti – še ena zahtevna naloga, ki tudi zahteva svoj čas.
Do resnice s pomočjo Duha, do odločanja s pomočjo Duha: v tem vidim bistvo nove renesanse, ki pa se mi zdi glede na današnje stanje na svetu NUJNA. In nujno je osvajanje jezika Duha. Sicer večine od tega, kar prihaja od Duha, nikoli ne bomo razumeli (sploh ne v vseh detajlih), a se mi zdi za človeka izredno pomembno tudi za pridobivanje IZKUSTEV o Metafizičnem. Moderna je z nekimi znanji, načinom življenja itd. človeku odvzela sleherno vero v to, in prepričan sem, da mu verjetje v to lahko povrne le živo izkustvo, praksa, nikoli besede, teorija, tudi ne Sveto pismo v svoji (arhaični) obliki, tudi ne način oznanjanja vere v današnjih pridigah. »Stari kvas je izgubil svojo moč«.
Podobo sveta dopolniti z elementi srednjeveške paradigme
Upam si trditi, da je za veliko moralno krizo sodobnega človeka in posledično za nered na svetu veliko kriva znanost moderne dobe, ki zanika Boga, ki je Boga na nek način izgnala iz sveta. V zavesti mnogih obstaja samo svet materije, ki ga ta Znanost obdeluje že nekaj stoletij, o čemer se po šolah učijo vsi, verouka pa le peščica in še to samo nekaj let. Logično je zato, da sodobnemu svetu primanjkuje modrosti, tako v medosebnih odnosih (npr. v družini) kot v politiki in v odnosu do narave – del vzroka za sedanjo krizo okolja. V Svetem pismu namreč piše, da »je začetek modrosti strah božji«. Kako bi mogel ta obstajati, če Boga ni!? Če ni modrosti, se nujno pojavi norost, kar je potrjeno tudi v knjigah RŽVB, ki med drugim opisujejo tudi stanje v naši dobi: »Zavrgli ste modrost in vpregli norost. Zapustila vas je modrost, nadomestila jo je norost, okronala vas je nečimrnost«. Vsak, ki ni slep, bo zlahka opazil to znamenje naših časov: norost kot odnos do življenja.
Zato mislim, da bi bilo nujno povrniti tisto, kar je človek zaradi nekega razvoja izgubil: Boga vrniti v svet in vrniti dušo človeku. Srednjeveška podoba sveta je vsebovala velike resnice, da namreč obstajata dva nivoja totalne stvarnosti, da NAD materialnim svetom obstaja tudi nematerialni, duhovni svet, da je Bog tista resničnost, ki je v svetu na skrivnosten način prisotna, ki vse vidi, sliši, vse začuti, in ki v svetu deluje, ki dela tudi čudeže… . In ki preko znamenj in čudežev človeku tudi danes govori. Da ima človek neumrljivo dušo, ki se z nekim delovanjem lahko očiščuje ali omadežuje, ki lahko dosega Boga, ki govori človeku preko nje.
Tako se nam svet pokaže kot oder, na katerem človek pred očmi Boga igra svojo vlogo, kot kraj romanja in priprave na srečanje z njim. Seveda bi bilo treba srednjeveško vizijo sveta, ki je z našega vidika, za nas, ki smo šli skozi razsvetljensko izkušnjo, otroška in naivna, razumevati na zrelejši način. Zato v tem vidim smisel in namen knjig RŽVB: one podajajo odnos med Bogom, svetom in človekom na ta zrelejši, preseženi način – za nas ljudi (pozne) moderne dobe, ki so nas zastrupili z nekim načinom mišljenja in z »znanstveno podobo sveta«.
Med drugim smo miselno vkleščeni v pravi kot, v delo z dimenzijami – to je bilo sicer izredno koristno, celo nujno za razvoj Orodij in njihovo uporabo v svetu. Dimenzije so ključno miselno orodje moderne, v novi dobi pa bo nekaj ključnega pojem »absolutnega zgoraj« – v namen spoznavanja resnice o dogajanju sveta in za odločanje, za delovanje za dušo. Duša: do tega »zgoraj« in »nad« stopa človek v stik preko duše, se pravi svoje najgloblje notranjosti. To pomeni, da bo v »novi renesansi« nujno treba izpeljati tudi obrat od pozunanjenja k ponotranjenju.
