Piše: Alvaro Penas
Marginalizacija kristjanov v Siriji je sistematična. Zgrešene politike Zahoda. Sistemska podpora skrajnim režimom ne vodi le k preganjanju kristjanov, temveč pozneje tudi k večjim begunskim valovom.
Prejšnji torek je Evropski parlament gostil konferenco z naslovom »Prihodnost kristjanov v Siriji: verska svoboda, politično zastopanje in skupna prihodnost«. Dvourni dogodek je združil evropske politike, cerkvene voditelje in predstavnike sirskih krščanskih skupnosti (Aramejcev, Asircev in Kaldejcev) v razpravi o prihodnosti Sirije in položaju kristjanov po strmoglavljenju Asadovega režima.
Dogodek je vodila Miriam Lexmann, slovaška poslanka v Evropskem parlamentu iz vrst Krščanskodemokratskega gibanja (KDH, članica EPP) in sopredsedujoča med skupini Evropskega parlamenta za svobodo veroizpovedi, prepričanja in vesti. Organizirale so ga skupaj organizacije Evropska sirska unija (ESU), Evropski center za pravo in pravičnost (ECLJ), Syriac Cross Belgium, fundacija Sallux ECPP in Jubilee Campaign Netherlands. Udeleženci so pozvali k enakopravnemu državljanstvu za sirske kristjane ter k ustavnemu okviru, ki bi zagotavljal njihovo versko svobodo in politično sodelovanje. Po mnenju predstavnikov krščanskih skupnosti tako zastopanje ne sme temeljiti na sedežih, dodeljenih na podlagi posebnih kvot.
Sirski kristjani želijo enakopravno državljanstvo
Sirski kristjani »niso želeli, da bi bilo glavno geslo ‘zaščitimo kristjane’. Želeli so, da bi bilo to ‘enakopravno državljanstvo’. Niso želeli privilegijev, a prav tako niso želeli biti potisnjeni na obrobje«, se je spominjala Nadine Maenza, sopredsedujoča Mednarodni okrogli mizi o verski svobodi (International Religious Freedom Roundtable), ko je govorila o svojem srečanju s krščanskimi voditelji februarja 2025. Vendar pa predsednik al-Šara kljub obljubam krščanskim voditeljem, da bo oblikoval vključujočo vlado, tega ni storil. »Le z versko svobodo in enakopravnim državljanstvom bodo lahko kristjani, alaviti, druzi, jezidi, Kurdi in druge skupnosti ostali v Siriji. In le tako bodo lahko vsi Sirci deležni trajnega miru in stabilnosti, ki si ju zaslužijo,« je poudarila Maenza. V svojem govoru je Sanharib Barsom, predsednik Sirske unijske stranke v Siriji, poudaril potrebo po državi, ki dejansko priznava posameznikove in kolektivne pravice ter jamči pravice vseh skupnosti: »Marginalizacija kristjanov je sistematična. Njihova prisotnost v državnih institucijah je zmanjšana na minimum, tako glede števila kot vpliva. Čeprav sedanji ustavni okvir govori o enakosti in človekovih pravicah, se ta načela v praksi ne spoštujejo. Poleg tega je uveljavljanje islamskega prava kot podlage za zakonodajo nezdružljivo z versko raznoliko državo, kakršna je Sirija.« Pritisk na kristjane bi sicer lahko vodil v nadaljnje izseljevanje; Siriji grozi izguba staroselskega ljudstva in živega jezika, povezanega z dediščino Jezusa Kristusa,« je dejal Barsom.
Zgrešene politike Evropske unije
Nadškof Georghes Masri, alepski nadškof melkitske grškokatoliške cerkve, je poudaril pomen Sirije za začetke krščanstva in spomnil, da se je Cerkev že od vsega začetka soočala s težavami: »Ko je Kristus poslal svoje učence, jim ni obljubil lahkega življenja ali lahkega poslanstva. Rekel jim je: ‘Kdor hoče iti za menoj, naj se odpove samemu sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.’ Vendar jih ni poslal brez podpore. Obljubil jim je tudi svojo oporo.« Kristjani so prestali najrazličnejše oblike preganjanja, vendar je »izziv, s katerim se soočajo kristjani v Siriji in na Vzhodu nasploh, eksistencialne narave, zato si ne moremo privoščiti, da bi za spopadanje z njim porabili preveč časa«. Ta izziv zahteva odziv, ki pa žal prihaja z velikim zamikom; »bolje pozno kot nikoli«, je dejal nadškof, a za to je potrebna odločnost. Glede tega, kako usmeriti prizadevanja za pomoč Siriji, je Johannes de Jong – direktor fundacije Sallux ECPP (raziskovalnega središča Evropske krščanske politične stranke), ki razmere v Siriji poglobljeno spremlja že od leta 2014 – izjavil, da razpolaga s številnimi dokazi o tem, da so za trenutne razmere odgovorni Iran in Turčija, pa tudi EU in njene države članice, in sicer zaradi vse podpore, ki so jo tem državam nudile skozi leta: »EU in njene države članice so pomagale usmeriti na desetine milijard v Iran, ta pa jih je porabil za ohranjanje Asada na oblasti. Ta politika se je nadaljevala tudi med državljansko vojno v Siriji, čeprav je bilo splošno znano, da se vojna vleče prav po zaslugi Irana. Hkrati so EU in njene države članice podpirale tiste skupine v Siriji, ki jih je želela podpirati Turčija – skupine, ki so bile ekstremistične.« Posledično je Evropa sprejela milijone beguncev, zdaj pa podpira ekstremiste v Damasku v prepričanju, da bo to spodbudilo begunce k vrnitvi. De Jong meni, da gre za še eno v vrsti zmotnih predstav, saj je režim že odgovoren za pokole alavitov, druzov in Kurdov ter za vse hujše preganjanje kristjanov.
»Jasno in nedvoumno moramo povedati, da mora naša zunanja politika končati to obsežno in sistemsko podporo skrajnim režimom, ki ne vodijo le k preganjanju kristjanov, temveč kasneje tudi k večjim begunskim valovom in večjemu ekstremizmu v sami Evropi,« je sklenil de Jong.
Direktor fundacije Sallux ECPP govori z racionalnega vidika in predvsem na podlagi izkušenj. Podpora ekstremizmu vodi le v hujše preganjanje kristjanov in navsezadnje v to, da se to preganjanje prenese tudi na naš prag. Evropa mora prisluhniti sirskim kristjanom in jih podpreti.
(Prispevek je bil prvotno objavljen v lavocedelpatriota.it)
–
