Piše: Gašper Blažič
Vsakoletni spominski dan na žrtve totalitarnih sistemov odpira vedno nova vprašanja, kako se spopasti s to neprijetno dediščino. O vsem tem smo se pogovarjali z dr. Andrejo Valič Zver, zgodovinarko in anglistko, ki je v preteklosti vodila tudi Študijski center za narodno spravo, zdaj pa je direktorica Inštituta dr. Jožeta Pučnika.
Dr. Andreja Valič Zver je zgodovinarka, anglistka, publicistka in direktorica Inštituta dr. Jožeta Pučnika. Bila je dolgoletna direktorica Študijskega centra za narodno spravo ter svetovalka v kabinetu predsednika vlade, na različnih stopnjah izobraževanja pa je poučevala zgodovino in angleški jezik. Je avtorica in urednica monografij, strokovnih in znanstvenih besedil, učbenikov in priročnikov. Njena doktorska disertacija je posvečena vlogi Demosa v času demokratizacije in slovenske osamosvojitve. Sodelovala je v številnih državnih in mednarodnih projektih, povezanih s poukom zgodovine, družboslovjem in preučevanjem totalitarizmov. Je avtorica znanstvenih in strokovnih člankov, monografij in izobraževalnih gradiv ter udeleženka in referentka na mednarodnih konferencah. Bila je med ustanovitelji Društva učiteljev zgodovine Slovenije in v letih od 2004 do 2008 njegova predsednica. Vodila je šolsko sekcijo Zveze zgodovinskih društev Slovenije, Arhivsko komisijo Republike Slovenije, svet Muzeja novejše zgodovine Slovenije, svet Gorenjskega muzeja v Kranju in svet Krščanskodemokratskega inštituta iz Budimpešte. Od leta 2011 do 2026 je bila v vodstvu Platforme evropskega spomina in vesti, od leta 2007 do 2012 pa v vodstvu Agencije EU za človekove pravice. Je članica Zbora za republiko in Slovenske demokratske stranke ter mestna svetnica v Mestni občini Kranj.
DEMOKRACIJA: Tudi letos bomo obeležili spominski dan na žrtve totalitarnih sistemov. Kot direktorica Študijskega centra za narodno spravo ste bili že od začetka vpeti v organizacijo dogodkov. Je spominski dan dosegel svoj namen?
Dr. Andreja Valič Zver: Spominski dan na žrtve totalitarizmov obeležujemo v širšem evropskem prostoru od leta 2009, ko je bila v Evropskem parlamentu sprejeta resolucija, ki so jo podprli tudi vsi evropski poslanci iz Slovenije. Članicam EU je naložila »resnico, pravico in spomin« pri ukvarjanju s posledicami vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki so pustošili po Evropi. Imate prav, Študijski center za narodno spravo, ki ga je ustanovila prva Janševa vlada leta 2008 in sem ga vodila dvanajst let, je s podporo lokalnih organizatorjev prizadevno organiziral spominske dneve že vse od začetka, na primer v Rajhenburgu, Štanjelu, Kobaridu, na Ptuju, Turjaku in drugje. Med dogodke smo vključili tudi spominske svete maše, poklon pred obeležji, dejavnosti za mlade idr. Morda bi se ob tej priložnosti veljalo spomniti, s kakšno neverjetno sovražnostjo je levi politični pol sprejemal aktivnosti študijskega centra v obdobju mojega vodenja, ko smo z neštetimi dejavnostmi odpirali mnoga nerešena vprašanja t. i. spravnega procesa na Slovenskem, na tem področju pa smo bili prodorni tudi v mednarodnem okolju. Ta vnema je kasneje usahnila, kar je slabo za spravni proces.
Je Evropa po vašem mnenju naredila temeljne civilizacijske korake? Zdi se, da je fraza »nikoli več« padla v precej čudno luč, vsaj od agresije na Ukrajino.
Na načelni ravni bi lahko rekli, da je Evropa resda postavila okvire, da se obsodi in zavzame enak odnos do vseh treh totalitarizmov. Evropski spomin pa je kljub številnim zavezam še vedno razdrobljen, zlasti totalitarne izkušnje komunizma le s težavo najdejo pot v spominsko krajino Evrope. V praksi je dostikrat tako, da se komunizem še vedno poskuša izvzeti iz te zgodbe, zlasti v nekaterih državah. Na žalost je Slovenija med njimi. Po eni strani se zdi, da so nekdanje države izza železne zavese bolje opravile z dediščino preteklosti in bolje razumejo nevarnosti komunizma. Danes se mnogim na Zahodu zdi, da je ukvarjanje s to temo preseženo in odvečno. Vendar moramo vedeti, da tisti, ki glorificira komunizem ali pa ga zgolj tolerira, ne more biti demokrat! Glede na dejstvo, da levi pol še vedno besno ščiti simbole komunizma, pa si lahko zamislite, koliko je pravih demokratov v Sloveniji …
Videti je, da vseh zgodovinskih lekcij vendarle nismo vzeli. Po eni strani se v Evropi spet razrašča antisemitizem, po drugi strani pa je mogoče opaziti restavriranje komunistične ideologije in celo stalinizma. Slovenija verjetno ni izjema?
Res je, naravnost grozen je ponovni pojav antisemitizma, ki ima v Evropi dolgo brado. Antisemitske zgodbe so dandanes povezane tudi z vdorom političnega islamizma, vzponom skrajnih desničarskih gibanj in kulturnega marksizma.
Bi lahko rekli, da ostanki totalitarnih vladavin predstavljajo grožnjo svetovnemu miru? Če pogledamo Iran, Severno Korejo …
Prav gotovo. Dejstvo je, da je demokracija kot oblika vladavine danes v zatonu. Še pred dvajsetimi leti je bila to prva izbira v mnogih predelih sveta. V zadnjih letih pa je totalitarni refleks spet močan in se kaže predvsem v dvigu moči t. i. hibridnih sistemov, ki so na nek način mešanica avtoritarnih in totalitarnih. Številni so celo prepričani, da hibridni sistemi bolje zadovoljujejo javne potrebe in bolje mobilizirajo razvojne potenciale. Sama menim, da dolgoročno ni tako. Iran in Severna Koreja, ki predstavljata os zla, res pomenita globalno grožnjo, nista pa ključna v svetovni konstelaciji sil.
Navsezadnje imajo totalitarizmi vedno odmev v sedanjosti, kar se je pokazalo tudi na letošnjih Pučnikovih dnevih. Venezuelski disident Alejandro Peña Esclusa, sicer avtor knjižnih uspešnic o kulturni vojni, je opozoril na dejstvo, da je svetovni red, ki se je vzpostavil po drugi svetovni vojni, odpovedal. OZN namreč popušča številnim diktatorjem …
Drži, OZN je odpovedala in vedno bolj spominja na propadlo Društvo narodov pred drugo svetovno vojno. Postaja brezzobi tiger. Ustvarja konflikte z najpomembnejšimi članicami OZN, kar je seveda zaskrbljujoče. Če hočemo urediti mednarodne odnose, bi morali urediti osrednjo institucijo. Ni dobro, da se izrabljajo države, ki so pod vplivom Pekinga in Moskve. To vodi v razpad OZN.
Prejšnja, torej Golobova vlada je ukinila poseben spominski dan na žrtve komunizma. Ne glede na to vsako leto komemoracija s pomenljivim naslovom »Ker smo ljudje« opozori na to, da imamo pri nas še vedno prikrita množična morišča, mrliški listi še niso izdani, pokop še ni izveden in ni splošnega konsenza, kam pokopati že izkopane posmrtne ostanke.
Žalostno in sramotno – ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je bila ena najbolj zavržnih odločitev Golobove vlade. Brisanje zgodovinskega spomina, nepriznavanje žrtev komunističnega nasilja, zanikanje vojnih in povojnih grozodejstev … slovenski družbi ne more prinesti nič dobrega. Kot že mnogokrat doslej bi rada opozorila na dejstvo, da je večina nekdanjih držav za železno zaveso uzakonila poseben dan spomina na žrtve komunizma in jim tudi na misel ne pride, da bi ga pobalinsko ukinjale. Ko primerjamo njihov odnos do žrtev, lahko samo sklonimo glavo in ugotavljamo, kako dolga bo še pot do narodne sprave. Zanjo pa potrebujemo mnogo več kot le ustrezen spomin. Ključni sta tudi resnica in pravica, torej ustrezna ureditev množičnih morišč, identifikacija žrtev, kjer je to mogoče, dostop do arhivov, pravni postopki in še mnogo drugega. Ne nazadnje je v omenjenih državah prepovedan tudi simbol rdeče zvezde. Ob tem naj omenim, da je tudi Platforma evropskega spomina in vesti, ki združuje več kot 70 institucij z vsega sveta, z aklamacijo sprejela resolucijo, ki jo je predlagal Inštitut dr. Jožeta Pučnika in v kateri je bila slovenska vlada pozvana k ponovni uvedbi dneva spomina na žrtve komunizma.
Vtis imam, da precejšen del javnosti za žrtve komunizma in njegovo zločinskost nasploh noče slišati. Ni čutiti nekega sočutja, kar me spominja na odziv srbske javnosti na dogajanje na Kosovu …
Filozofinja Hannah Arendt, ki je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja napisala temeljno delo o totalitarizmih, je ugotavljala, da končni cilj totalitarizmov ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave. O tem je pisal tudi dr. Jože Pučnik, ki je izpostavil problem poškodovanih mentalitet. In tukaj smo: gre za manko sočutja, ki ga ti ljudje niti niso zmožni.
Tu se bom seveda dotaknil dokaj aktualne domače teme – vložena je bila obtožnica proti človeku, ki je Titovemu megalomanskemu kipu odžagal glavo. In tega ne štejejo samo za vandalizem, ampak celo za napad na kulturno dediščino in vrednote slovenstva. Kaj pričakujete od tega sodnega procesa?
Da, to je najnovejša domislica iz cvetobera slovenskega pravosodja, ki nikakor ne zmore zlesti iz škornjev povojnih političnih procesov. Kot da leta 2011 ustavno sodišče ne bi razsodilo, da Tito v največji meri predstavlja nekdanji nedemokratični in komunistični sistem ter da primer Titove ceste in drugi podobni primeri pomenijo priznanje nekdanjemu režimu in prizadenejo dostojanstvo žrtev. Ustavno sodišče v današnji sestavi bi verjetno menilo prav nasprotno … Glejte, nemogoče si je zamišljati kipe Hitlerja, Mussolinija, Stalina in drugih na javnih prostorih demokratičnih držav. Za razliko od Putinove Rusije, kjer je sindrom »dobrega Stalina« močno prisoten in ga spodbuja tudi aktualna oblast. Konec koncev si po bizarni obtožnici in pravosodnem cirkusu, ki bo nedvomno sledil, želim, da zadeva Pačnik pride pred Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer so že bile sprejete nekatere pomenljive sodbe, a ne v prid komunističnim zločincem.
In navsezadnje: nekateri bi radi kot kulturno dediščino zaščitili tudi napise »Tito« na primorskih hribih, a očitno pod sedanjo vlado tega filma ne bomo videli, bi pa verjetno prejšnja ministrica Asta Vrečko, ki se je udeležila celo nekakšne manifestacije na Čebinah, zelo verjetno ugodila njihovi želji …
Hm, levica ostaja neomajno zvesta komunistični paradigmi in idolatriji svojih zločinskih prednikov. Skratka, še en dokaz poškodovanih mentalitet … Slovensko družbo bi moralo hudo vznemirjati, da podobno kot v Putinovi Rusiji spominska krajina in pravosodje še vedno bolj ali manj zvesto gledata le v eno smer. Končno se bo treba znebiti tega totalitarnega refleksa, sicer se nam ne piše nič dobrega!
Zanimivo, zdaj nekdanja ministrica Vrečko si je prizadevala za vrnitev kipov komunističnih funkcionarjev, vključno s Titom, na Brdo pri Kranju. Golobova vlada je bojda sprejela sklep o vrnitvi, kipi pa so trenutno v postopku restavriranja. Verjetno ne bodo vrnjeni nazaj?
No, še tega bi se manjkalo! Ob obtožnici za Pačnikovo dejanje sem se spomnila na tuhtanje iz časa tretje Janševe vlade, kako bi iz grajskega parka na Brdu umaknili Titov kip. Konec koncev je bil prepeljan na muzejsko obrobje v Pivki, kjer skupaj s sebi podobnimi ne povzroča več tolikšne sramote. Naj omenim še podoben primer iz začetka devetdesetih let, ko je Vidmarjeva mestna vlada v Ljubljani odstranila komunistične simbole s Poti spominov in tovarištva pod pretvezo nujne obnove.
Torej, namere levice in golobnjaka o postavitvi »tovariša Tita« nazaj na Brdo se zaenkrat niso uresničile in verjamem, da se v času četrte Janševe vlade to tudi ne bo zgodilo.
Kako komentirate zaplet, ki je nastal ob letošnji proslavi ob dnevu državnosti? Prapori s peterokrako zvezdo naj bi bili po prvotnem načrtu izključeni. Menite, da bi morala borčevska zveza za svoj simbol vzeti na primer Triglav?
Bom zelo jasna: peterokraka rdeča zvezda zaradi mene lahko kraljuje v zasebnih kotičkih, ne more pa biti prisotna na javnih prostorih in državnih proslavah samostojne, demokratične, neodvisne in suverene Slovenije!
Evropski parlament je lani na veliko jezo slovenske in evropske levice sprejel resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. S tem je verjetno sledil že prej sprejetim dokumentom?
Seveda, po sprejemu novih članic leta 2004 se je pred Evropsko unijo odprlo novo pomembno poglavje: obračun s komunističnim totalitarizmom. V začetnem obdobju je Slovenija igrala pionirsko vlogo, saj je v času prvega slovenskega predsedovanja Svetu EU leta 2008 v Bruslju organizirala prvo mednarodno konferenco o totalitarizmih in na njeni podlagi objavila publikacijo z udeležbo najuglednejših imen. Ponosna sem, da sem vse od začetkov aktivno sodelovala v tem procesu, in obenem hvaležna tedanjemu pravosodnemu ministru dr. Lovru Šturmu za neomajno zaupanje. Prav gotovo ne moremo prezreti vseh resolucij Evropskega parlamenta, izjav vlad ter uglednih mednarodnih institucij, ki za uspešno evropsko prihodnost poudarjajo nujnost ukvarjanja s to tematiko. Dodala bi, da smo o slovenskih poljih smrti vseskozi obveščali mednarodno javnost. V tem procesu ima velik delež evropski poslanec dr. Milan Zver, pa ne le pri organizaciji javnih dogodkov, pač pa tudi pri pobudi za postavitev spominskega obeležja žrtvam povojnih pobojev. Žal pobuda zaradi blokade Cerarjeve vlade ni uspela, je pa zato uspelo poimenovanje konferenčne dvorane v Evropskem parlamentu po dr. Jožetu Pučniku. Zadnja resolucija iz lanskega leta je tako dobrodošlo nadaljevanje procesa, ki pa ga moramo prvenstveno urediti na domačih tleh.
Iz resolucije o evropski zavesti in totalitarizmih iz leta 2009 je nastala tudi Platforma evropskega spomina in vesti. Lahko kaj več poveste o njej?
Res je. Platforma je bila ustanovljena leta 2011 v Pragi pod pokroviteljstvom češkega, poljskega in madžarskega premierja, organizacija pa je stekla že pred tem. Kot rečeno, od vsega začetka delujem v vodstvu tega osrednjega združenja, ki je v tem času organiziralo mnoge raznovrstne dogodke in izobraževanja, objavilo številne publikacije ter oralo ledino pri soočenju s komunističnim totalitarizmom. Kaže, da bo Platforma končno uspešna tudi pri postavitvi spomenika žrtvam na trgu pred Evropskim parlamentom v Bruslju.
Če sva začela z letošnjim dnevom spomina, naj tako tudi zaključiva. Sedanja vlada se želi nekoliko izogniti ideološkim temam, pa vendarle je že na samem začetku mandata sedanje sestave državnega zbora večina sprejela zakon o dostojnem pokopu. Menite, da bi morali slediti še kakšni koraki?
Kot sem že poudarila, so nadaljnji koraki v pravo smer nujno potrebni. Vsi akterji, ki sooblikujejo politično in siceršnjo stvarnost, bi morali delovati v isti smeri – v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva. Posebej bi izpostavila tudi pomen izobraževanja. Vsi mi imamo neprecenljivo vlogo pri prenosu resnice na mlade generacije, če že uradne politike in mediji te vloge ne opravljajo. Brez resnice pa ni prihodnosti. Spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov nas obvezuje in zavezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnocivilizacijskega okolja. To je še posebej pomembno v času, ko drastično upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije. Vedno znova opozarjam, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je zanjo treba nenehno prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo, sicer bomo ponovno padli v črno luknjo totalitarizmov.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
