Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Časi so prav apokaliptični, iz več razlogov, a ni nujno, da se bližamo koncu sveta, prepričan pa sem, da se bližamo koncu naše (moderne) dobe. In ravno dosežki te dobe (znanost, tehnika) so napravili naše čase apokaliptične (kriza okolja, atomska bomba).
V tem prispevku nameravam nekoliko analizirati vzroke (dejavnike), ki so svet pripeljali v to stanje. In vzroki so v znanju, ki je ustvarilo moderno (in ta znanja danes uporablja ves svet!), a ne samo v tem, so tudi v institutih, znotraj katerih se le-ta uporabljajo.
Znanje, ki je ustvarilo moderno dobo
Vsaka civilizacija mora graditi na neki filozofiji, religiji, znanju, in vsaka doživi svoj vzpon, kulminacijo in zaton, kar glede na to velja tudi za našo, in mnogo znamenj kaže, da je ona v fazi zatona. Tu se pojavi vprašanje o dejavnikih (vzrokih) vzpona in zatona. Ali je možno, da dejavniki, ki so omogočili vzpon, povzročijo tudi zaton?
Zibelka svetovne kulture, v kateri sta alfa in omega postali moderni znanost in tehnika, je nedvomno Evropa, ali morda še natančneje: sredozemski bazen, kjer je prostorsko-časovno posrečeno sovpadlo več dejavnikov, ki so omogočili začetek zadnje in morda največje revolucije v razvoju orodij. Tu se je namreč zgodilo 500 let razvoja grške filozofije, tu je vzcvetel rimski imperij, največji v zgodovini, ki je dal gradbeništvo in rimsko pravo, in tu se je pojavilo krščanstvo – vera ki je ustvarila srednjeveško paradigmo z vso kulturo, ki so jo gojili samostani, kultura s svojo krščansko etiko in katedralami. Torej, na tej podlagi (grško-rimski in judovsko-krščanski) se je lahko začela dogajati ta revolucija, sam začetek je v 16. stol., in ta revolucionarnost je v nekem novem pristopu k svetu – s poskusom, objektivnim opazovanjem in merjenjem – posledica prodora razuma v renesansi, ki se zgleduje pri antiki, zato tudi pri grškem logosu. To gibanje v 17. stol. močno zavreta protireformacija in barok, a novoveške trende v 18. stol. nadaljuje razsvetljenstvo. Ta epoha je bila za nadaljnji razvoj civilizacije morda najpomembnejša, tudi zato, ker je postavila demokracijo kot inkluzivni politični sistem, ki je odprt za tehnični napredek.
Razsvetljenstvo: nujno je treba nekaj napisati o tej epohi in njeni filozofiji, ker smo v veliki meri še vedno ujetniki te paradigme. Po tej filozofiji luč Razuma lahko razsvetli temo sveta – z resnico o njem, in Razum naj bi bil to resnico tudi sposoben spoznati., sicer ne bi bil »božanski«. Razsvetljenstvo poveličuje Razum, s tem seveda tudi njegove dosežke, kamor sodijo predvsem moderne empirične znanosti. Ta Znanost je postala (miselno) orožje racionalizma – razsvetljenske filozofije. Z razsvetljenstvom se je zato s to Znanostjo po svetu začela širiti kuga racionalizma, predvsem tudi zato, ker je razsvetljenstvo postavilo tudi šolski sistem, kakršen po svoji temeljni zasnovi deluje še danes in skozi katerega gremo vsi. Gre torej res za masovno okužbo, kar je lastnost kuge, a kuga je tudi smrtonosna bolezen, pomeni, da je racionalizem smrtonosen, in sicer prinaša smrt duši. Zakaj? O tem sem tu že nekaj napisal.
»Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«. Proti nauku evangelija, sploh Svetega pisma. Navedel sem stavek iz knjige RŽVB, ki ga nameravam nekoliko analizirati, tu jih bom navedel še nekaj – tistih, ki se nanašajo na našo dobo – na poslednje čase moderne dobe.
Zakaj se znanje moderne bojuje proti Kristusovemu nauku? Na kakšen način? Z neko spoznavno metodo in neko podobo sveta in človeka, z načinom mišljenja, ki ga to oboje zahteva in razvija. Spoznavna metoda te znanosti: eksperiment, opazovanje, merjenje. Verjame se samo v tisto, kar je »dokazano« na ta način. IN tisto je potem še »eksaktno« opisano: z enačbami, s formulami. Pri veri (v krščanstvu) pa ni niti takšnega dokazovanja niti takšnega opisovanja. Nadalje: s to metodo je bila v nekaj stoletjih zgrajena neka (»znanstvena«) podoba sveta in človeka, v kateri je prostor samo za svet materije kot edino »dokazano« realnost. Se pravi, tu ni prostora za karkoli metafizičnega (Bog, Duh, duša, onostranstvo…). Jasno, da takšna znanost povzroča širjenje ateizma, to potrdi naslednji stavek iz RŽVB: »Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem«. In še: »Lažna modrost (moderna znanost) je moje stvarstvo pripeljala v satanove mreže in moja jagnjeta spremenila v brezbožneže, razvratneže«. Jezus tukaj to znanost imenuje »lažna modrost«, kar je v nasprotju s prepričanjem večine pripadnikov te civilizacije glede nje: imamo jo za »pravilno« – ker je »dokazana«, ker stvari eksaktno opisuje in ker je ustvarila tehniko, ki »deluje« – zato ona še vedno močno pogojuje naš način mišljenja. Vendar, Bog sam, ki pozna vso resnico, jo imenuje »lažna«, iz česar sledi, da njene teorije ne vsebujejo resnice o svetu materije.
Se pravi, moderna znanost, ki je pomagala ustvariti tehniko (in ki je sicer marsikaj pojasnila!), je prinesla tudi slabe stvari: kugo racionalizma in s tem širjenje ateizma.
Tehnika kot hčerka znanosti
Nekateri jo imenujejo tudi »praksa znanosti«. Pri modreni tehniki gre za visoko razvita orodja, moderna je izpeljala to revolucijo v razvoju orodij, predvsem s pomočjo te (tehno)znanosti (fizika, kemija). Tehnika kot ta Orodja služi predvsem zadovoljevanju človekovih telesnih potreb, in res nam je prinesla številne udobnosti in ugodnosti, močno nam je olajšala in olepšala življenja. Človek Zahoda se je razvadil. Zahod, ki je izumil ta Orodja, je bil kakšnih sto let v veliki prednosti pred ostalim svetom. Ker je bil »prvi«: neomejeno je plenil surovinske in energetske vire po svetu in po vsem svetu prodajal svoje izdelke. A to ni moglo trajati večno: tehniko so sčasoma dobile tudi druge države sveta, drugi narodi, in začeli konkurirati, in začel se je boj za trge in vedno bolj omejene vire. Kaj pa napredek znanosti, je ta omejen ali pa se ne bo nikoli ustavil? Po mojem se ta že lep čas zaustavlja, očiten znak tega je dejstvo, da ni več velikih izumov v tehniki, mislim, da je izum UI zadnji od njih.
In zaradi tehnike so se pojavili tudi neštevilni problemi, sredi prejšnjega stoletja so mnogi mislili, da bo ona rešila vse naše probleme, zdaj se je pokazalo, da tehnika številne probleme tudi generira: imamo probleme s krizo okolja.
Tehnika in tržno gospodarstvo
Človek je tudi sistemsko pogojeno bitje. Ne moremo živeti brez struktur, one so potrebne, vendar pa imajo tudi svoje slabosti in za seboj puščajo tudi negativne učinke.
Moderna civilizacija funkcionira na dveh temeljnih institutih: ne demokraciji kot političnem sistemu in tržnem gospodarstvu kot ekonomskem sistemu. Najvišji dosežek moderne dobe pa je vsekakor moderna tehnika, in na tem naša civilizacija deluje še danes. In bo še dolgo. In seveda tehniko uporabljamo znotraj teh institutov: v okviru demokracije in tržnega gospodarstva. Tržno gospodarstvo: tu lahko ugotovimo, da tehnika odločilno vpliva nanj, a tudi obratno, ta sistem na tehniko: on je vzpodbujal njen razvoj, napredek (zaradi boja s konkurenco).
Tukaj nameravam napisati nekaj besed predvsem o tem, o uporabi tehnike znotraj tega sistema. In tu je treba imeti najprej pred očmi naslednje: da je tehnika omogočila proizvodnjo mnogo več stvari kot nekoč, in njihovo masovno proizvodnjo. Tu se postavlja neko vprašanje: ali človek vse te stvari nujno potrebuje? Ne, večine od teh nikakor ne nujno, kajti še sto let nazaj večine od njih ljudje niso imeli, a so kljub temu živeli. Res pa je, da so tehnični izumi naše življenje naredili lepše, udobnejše, lažje, vprašanje pa je, če tudi srečnejše. A kakorkoli, tehnika in tržni sistem sta tukaj, in ljudje so se morali, radi ali neradi, vključiti v ta sistem, če naj bi preživeli. Vendar, uporaba tehnike v tržnem sistemu ne omogoča le masovno proizvodnjo, zahteva tudi masovno potrošnjo (le-to pa vzpodbuja ekonomska propaganda, preko medijev – spet delo tehnike!), oboje pa povzroča prekomerno izčrpavanje in onesnaževanje narave. In potrošništvo usmerja množice v materialističen način življenja. Materializem in življenje po veri pa ne gresta skupaj, tako imamo dva močna dejavnika – proizvoda moderne dobe (ker sta rezultat znanosti in tehnike), ki vodita v ateizem: »V ateizem vas je zapeljal duh racionalizma in materializma«. In še nekaj besed o učinku tega na demokracijo.
Znanje moderne in sistem demokracije
Ugotovili smo, da tako znanost te dobe kot njen največji dosežek – tehnika, vodita v ateizem, znanost še posebej zato, ker je moderna postavila tudi šolski sistem, skozi katerega gredo vsi. A s tem je moderna zašla v neko notranje protislovje, ki se ga večina ljudi ne zaveda: človek je v tej dobi postavil tudi politični sistem demokracije, ki za svoje čim boljše delovanje potrebuje čim višjo etično zavest ljudi, jasno pa je, da ateizem povzroča degradacijo moralno-etičnih vrednot. Brez njih pa ne more biti uspešne demokracije, iz več razlogov.
Najprej: v tem sistemu se boj za oblast odvija na volitvah, in »kvaliteta« izvoljenih predstavnikov ljudstva zavisi predvsem od njihove poštenosti in etične pokončnosti. Za kar pa je nujno dvoje: da imajo volivci takšne na razpolago in da takšne tudi hočejo izvoliti. Predpogoj obojega je moralnost. A ta je nujno potrebna tudi pri delovanju državljanov znotraj sistema: poštenost v poslovanju – tista, ki je ne morejo zagotoviti nobeni zakoni, policija, sodstvo…, in brez katere se prične »divji zahod«, zacveti korupcija, zakone je mogoče izigravati na sto načinov, zato se prične tudi gospodarsko propadanje.
Mislim, da je glede na to lažje razumeti, zakaj je naš totalitarizem tako težko (preko t.i. tranzicije) preobražati v demokracijo, in zakaj danes demokracija, tako v ZDA kot v EU drsi v neke vrste avtokracijo oz. totalitarizem.
Še par besed o uporabi moderne (informacijske) tehnike v tem sistemu, se pravi medijev. Tudi ta je nekaj zelo dvoreznega. Po eni strani omogoča boljšo obveščenost (volivcev), po drugi pa omogoča tudi velikanske zlorabe, kar se tiče ustvarjanja javnega mnenja in kreiranja volilne volje. Največji problem vidim v tem, da je brez medijev težko, če ne sploh nemogoče zmagati na volitvah, za medije pa je potreben denar, zato postane oblast monopol tistih z dovolj (največ) denarja. Problem vidim tudi v tem, da se preko njih množice hrani z ničevostmi, primitivizmom, prazno slamo, pornografijo…., kajti tako »preparirane« volivce je potem lažje zmanipulirati.
Pozna moderna
Živimo v tej dobi oz. v poslednjih časih moderne dobe. Skušal sem nakazati, kakšne negativne učinke puščajo za sabo znanja in instituti, na čemer deluje naša sodobna civilizacija. Jasno, da se le-ti v družbi nalagajo in kopičijo, podobno kot se v naravi kopičijo negativni učinki tehnike, npr. CO2 v atmosferi in plastika v oceanih. Moderna nas je zaradi njih v svojem razvoju pripeljala v stanje, ki ga označujejo mnoge slabe stvari, v knjigi RŽVB navedene takole: »Vašo dobo označuje racionalizem, materializem, sebičnost, nečimrnost,, pomanjkanje vere, ljubezni, neurejena spolnost, brezboštvo, nemoralnost in ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha«.
Vse negativnosti, tu navedene, so v največji meri posledica racionalizma in materializma, to dvoje pa je posledica največjih dosežkov naše dobe, ki sta to dobo ustvarila in jo ohranjata, jo še vedno poganjata – modernih znanosti in tehnike. To dvoje je bilo dobro predvsem za zadovoljevanje telesnih potreb, obenem pa zelo škodljivo, da ne rečem nevarno za človeško dušo.
In zaradi teh negativnosti, masovno prisotnih v tej naši (zahodni) civilizaciji, le-ta danes zapada v vedno nove krize in vedno teže deluje (če pomislimo npr. na krizo družine, šole…). Njena znanost se je v glavnem izčrpala, in če bo ta civilizacija na ta način (s temi znanji, instituti, načinom mišljenja in življenja) nadaljevala po tej poti, jo čakajo še hujše krize in morda dokončni zlom. V tej luči je treba razumeti naslednji stavek iz RŽVB: »Vaša doba je mrtva«.
Vendar, človeštvo je moralo skozi to (razsvetljensko) izkušnjo, iz nje smo se mnogo naučili, marsikaj pridobili, a tudi veliko izgubili. Zdaj, ob koncu moderne, je zato čas, da potegnemo črto in ocenimo, česa je bilo več, pridobitev ali izgub.
Kako naprej?
Nujno bo treba najti nek izhod iz splošne kriznosti moderne dobe, jasno pa je, da to ne moremo z znanji, instituti, načinom mišljenja in življenja – z vsem tistim, kar nas je v to krizo pripeljalo. Iz vsega je tudi razvidno, da tega ne moremo po politični poti, z vrha družbenih struktur, potreben bo nek prehod – »nova renesansa«, kot neko vedno močnejše družbeno gibanje. Seveda se postavlja vprašanje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih naj bi le-to utemeljili.
Vsekakor je naša doba, zaradi prej opisanega, zašla v hude notranje težave, civilizacija v številne brezizhodnosti. Če ne bi bilo tako, ne bi bil potreben ta poseg »od zgoraj« – 12 knjig RŽVB, ki so dane za rešitev naše dobe. In tam je rečeno še, da je v njih tudi znanje za novo dobo.
Na kaj predvsem se le-to nanaša?
Zaradi znanja, ki je ustvarilo moderno, je naša kultura postala kultura duhovne smrti. In to je največji problem sodobnega človeka: izguba duhovnih vrednot, duhovnega življenja. To potrjuje naslov teh knjig (»Resnično življenje v Bogu«), ki kaže nato, kaj je glavni namen tega vzvišenega Sporočila in najveličastnejšega besedila v našem času: človeku to povrniti. Te knjige zato vsebujejo znanje, s pomočjo katerega duša dosega »resnično Življenje v Bogu«.
Za doseganje tega višjega Življenja pa je nujno treba izpeljati neko revolucijo – na področju človekove notranjosti, v poti do resnice, v načinu odločanja. Sodobni razsvetljeni človek (racionalist) se tu opira na svoj Razum, a tu bo treba v naša življenja uvesti nekaj mnogo močnejšega od razuma: Luč Besede. Čaka nas torej neko novo razsvetljenstvo, naprednejše, zrelejše. Staro razsvetljenstvo 18. stoletja moramo nujno preseči, a razmere, kakršne je to prvo razsvetljenstvo ustvarilo, bodo k temu pripomogle: zaradi kaosa v svetu, moralne krize, pokvarjenosti, vohunjenja, nadzorovanja s tehniko itd. je skrajno težko priti do resnice o konkretnih osebah in dogodkih sveta, to bo mogoče samo s pomočjo tega, kar prihaja od Duha, se pravi s pomočjo Besede, delujoče v Duhu. In (nočna) videnja bodo začela igrati pomembno vlogo!
Iz vsega je seveda razvidno, da bo za »novo dobo« potrebna radikalna preobrazba načina mišljenja in življenja, a krize, ki bodo še prihajale, bodo »katalizator« za to: izkušnje namreč kažejo, da je človek pripravljen na temeljite premike šele, ko ga nekaj dovolj močno pritisne.
