Piše: Vančo K. Tegov
Slovenija je samostojna država že petintrideset let. Imamo svojo zastavo, grb, himno, parlament, vlado, volitve in vse tiste simbole državnosti, ki naj bi dokazovali, da smo dokončno zapustili nekdanji sistem. Toda nekaj je ostalo. Mentalna prtljaga. In ta je očitno precej težja od kovčkov, ki smo jih leta 1991 odnesli iz Jugoslavije.
Socializem se je kot politični sistem končal. Njegove navade pa očitno niso. Še vedno je preveč ljudi, ki od države pričakujejo, da bo uredila njihovo življenje, rešila njihove težave, zaposlila njihove znance, pokrila njihove izgube in po možnosti še kaznovala tistega, ki mu je uspelo brez državne pomoči.
Pri nas je država še vedno za marsikoga predvsem velika mati. Daj, uredi, plačaj, zaščiti, zaposli, subvencioniraj. In če ne gre – naj bo kriv nekdo drug. Odgovornost posameznika? Malo manj priljubljena tema.
Še vedno se težko sprijaznimo s preprostim dejstvom, da država ni banka, starš, socialni skrbnik, delodajalec in reševalna služba za vse naše življenjske odločitve.
Še bolj zanimivo pa je, da smo iz socializma uspešno prenesli tudi nekaj, česar nobena ustava ne more izbrisati – miselnost omrežij.
To ni več klasični socializem. To je njegova posodobljena različica. Socializem z računalniki, evropskimi sredstvi in elektronskimi obrazci. In prav zato je vprašanje, ali smo socializem res zapustili, nekoliko neprijetno.
Formalno zagotovo. Mentalno? Veliko manj.
Še vedno imamo težave z razumevanjem – ali pa se nekateri delajo, da ne razumejo –, da svoboda ni samo pravica, ampak tudi odgovornost. Da zasebna lastnina ni nekaj sumljivega. Da podjetnik ni avtomatično izkoriščevalec. Da dobiček ni umazana beseda. Da država ne more razdeliti več, kot je bilo prej ustvarjeno. In predvsem, da nihče nima pravice do tujega denarja samo zato, ker meni, da mu pripada.
Seveda potrebujemo socialno državo. Civilizirana družba mora pomagati šibkim, bolnim, starejšim in tistim, ki se sami ne morejo postaviti na noge. Socialna država mora biti korektiv, ne imperativ.
Toda socialna država ni isto kot država, ki človeka od rojstva do smrti uči, da je za njegovo življenje odgovoren nekdo drug. To je razlika med socialno odgovornostjo in socialno odvisnostjo.
In ravno zdaj, z nastopom nove vlade, ki želi stvari postaviti na pravo mesto, se postavlja tudi vprašanje, kaj socialna država sploh pomeni. Sociala ne more biti namenjena vsakomur, ki goji afiniteto do državnih podpor in odpor do dela, ki mu ne diši. Ustvarjati je treba, ne pa ves čas razmišljati, kako dobiti tisto, kar so ustvarili drugi.
Naloga, ki je pred nami, je skupna
Slovenija ne potrebuje nove revolucije. Potrebuje nekaj precej bolj dolgočasnega, a veliko težjega: spremembo miselnosti.
Potrebujemo državljana, ki ne vpraša najprej: »Kaj mi bo dala država?«, ampak: »Kaj lahko naredim sam?« Potrebujemo državo, ki ne sprašuje: »Kdo je naš?«, ampak: »Kdo je sposoben?«
Meritokracija. To je ena od ključnih rešitev za našo družbo.
Potrebujemo gospodarstvo, kjer uspeh ni razlog za zavist, ampak dokaz, da je mogoče uspeti. Potrebujemo institucije, kjer poznanstvo ne odpira vrat in politična pripadnost ne nadomešča sposobnosti.
Žal pa je velik del miselnosti, ki še vedno poudarja prav to prtljago socializma, globoko ukoreninjen pri dedičih revolucionarjev in njihovih posodobljenih različicah.
In potrebujemo politiko, ki bo končno razumela, da državljani niso podaniki države. Država je servis državljanov.
Če imamo državo, ki je na poti, da to v pretežni meri tudi postane, ji ne smemo metati polen pod noge ali palic v kolesje. Petintrideset let po osamosvojitvi bi bil že skrajni čas, da to razumemo.
Slovenija lahko še naprej nosi staro mentalno prtljago. Lahko pa jo končno odloži.
Lahko si ukroji novo, primerno času, miselnosti in svoji zemljepisni legi. Takšno, ki ji bo omogočila, da bo resnično šla naprej. Tudi zato, ker prihodnosti ne moremo zgraditi z miselnostjo preteklosti.
Narediti moramo vse, da socializem in njegovi otroci, njegove navade in miselni vzorci nehajo sedeti v prvih vrstah. Nehati se morajo hraniti iz državnih jasli. Šele takrat bo Slovenija začela teči hitreje.
»Kovček« je odprt. Čas je, da pogledamo, kaj je v njem. In nekaj stvari bi bilo res že skrajni čas pustiti tam, kjer jim je mesto – v zgodovini.
Novo mentalno oblačilo in novo prtljago pa moramo zložiti tako, kot veleva čas, ki je zdaj in ki je tukaj. To lahko naredi tudi vsak posameznik.
Ne boli, ne peče, ne zvija.
Podvizajmo se!
