Piše: Prof. dr. Tine Valentinčič
Očetje Združenih držav Amerike so se ob ustanavljanju države leta 1776 zavedali, da največje mesto v državi ne sme postati tudi njeno glavno mesto.
Če bi na začetku naredili napako in bi New York postal glavno mesto Združenih držav Amerike, bi župan New Yorka postal najpomembnejši človek v Ameriki, saj bi razpolagal z največ pobranega davka na prebivalca v ZDA. Tako se dogaja v Franciji, kjer je župan Pariza pomembnejši od predsednika države, ali v Sloveniji, kjer je župan Janković pomembnejši od vseh izvoljenih funkcionarjev v državi.
Vplivni ljubljanski župan
V Ljubljani župan županuje že skoraj 20 let, in to kljub temu, da je pri svoji prvi veliki gradnji zaradi neplačevanja obveznosti do izvajalcev povzročil bankrote številnih ter samomore nekaterih obrtnikov, ki so gradili areno v Stožicah. Kje je bilo sodišče, ki bi moralo župana zaradi neodgovornosti pri porabi davkoplačevalskega denarja obsoditi na zaporno kazen? Nekoliko kasneje so slovenska sodišča njegovim podjetjem oprostila dolgove in mu tako podarila 29 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Torej so sodniki milijone ukradli za župana, kar je kaznivo dejane prilastitve, za takšno dejanje pa je predvidena zaporna kazen. Sodniki bi morali biti kaznovani še posebej strogo; izgubiti bi morali trajni mandat in sodniški naziv. Kaj pa trgovski center v Stožicah? Ogromna gradnja, od katere sta ostala le beton in železo. Pa ne samo to, Jankovića imamo za največjega izdajalca Slovenije in Slovencev, saj poskuša z gradnjo kanala C0 uničiti edine vire čiste pitne vode za osrednjo Slovenijo. Koliko prebivalcev bo v primeru poplave na Ljubljanskem polju prizadetih z izgubo čiste pitne vode? Njihovo število se, kljub nekaterim manjšim ocenam, giblje med 500 in 800 tisoč. Večina – s častno izjemo borca za čisto pitno vodo Aleša Primca –, sam župan Janković in njegovi projektanti pa se sploh ne zavedajo, da bi na polju ob Savi, kjer naj bi potekal kanal C0, že prva večja poplava povzročila izplavanje cevi, ki bi imele v poplavni vodi kar 10.000 kilopondov (po domače 10 ton) vzgona na 10 metrov dolžine. Plastične cevi v tleh niso zabetonirane, temveč so le spete z gumijastimi obroči, vse skupaj pa leži v kineti, ki ne zadrži vode.
Delovna mesta večinoma v Ljubljani
Vsi prebivalci Slovenije, ki službujejo v Ljubljani, a prebivajo v drugih krajih države, se v glavno mesto redno vozijo z avtomobili. S tem povzročajo zastoje na avtocestah in vsakodnevno krizo s parkirišči v Ljubljani. Za tolikšno centralizacijo države sicer ni kriv župan Janković, vendar on v dvajsetih letih županovanja ni storil ničesar, da bi se prometna situacija izboljšala. Za centralizacijo so krivi ustanovitelji države Slovenije, ki očitno niso predvideli posledic postavitve večine državnih služb v glavno mesto. Še slabše postane, če predaš oblast v tem mestu eni sami egoistični osebi. To je ljubljanski župan Janković, ki mu Slovenija nikoli ni bila najljubša opcija. Nasprotno, s krajo parkirnih mest v blokovskih in drugih naseljih v Ljubljani, z opremljanjem teh ukradenih prostorov s parkirnimi avtomati ter s siljenjem prebivalcev v plačevanje parkirnin na njihovi lastni zemlji si je Janković prilastil parkirišča za drugega, torej za mesto Ljubljana. Po obstoječi slovenski ali kateri koli mednarodni zakonodaji je župan lahko obsojen na zaporno kazen zaradi prilastitve zemljišč (parkirišč) v korist nekoga drugega, kar v tem primeru izvajajo mestne oblasti. Odgovorna za to je lahko le ena oseba – župan Ljubljane, gospod Janković.
Kako je nastalo mesto Washington
Ker so se očetje Združenih držav Amerike ob ustanavljanju države zavedali morebitne prevelike moči župana New Yorka, ki je bil leta 1776 največje mesto v državi, so za začasno glavno mesto izbrali Philadelphio. Da bi se izognili težavi prevelikega glavnega mesta in premočnega župana, so ustanovili novo glavno mesto, ki so ga postavili v depresijo – na močvirnato območje vzhodne Amerike. Tako je mesto Washington postalo novo glavno mesto Združenih držav Amerike. Ustanovitelji miniaturne slovenske države z nekaj več kot dvema milijonoma prebivalcev o fenomenu Janković niso nikoli niti razmišljali. Zato si zdaj ena oseba, ki očitno kotira tudi v srbski politiki, prilašča glavno mesto Slovenije, Ljubljano. Miloševića smo izgnali iz Slovenije zato, da bi izvolili Jankovića?
Kaj lahko storimo, da bi popravili sedanje stanje? V socialistični Jugoslaviji je bila Slovenija v dobršni meri decentralizirana. Tovarne so bile zgrajene v mestih, ki so bila sedeži večjih občin. Že po registrskih tablicah avtomobilov vidimo, da so takrat že obstajale organizacijske enote, ki so bile večje od občin in manjše od države – okraji. Registrske tablice nekdanjih okrajev so vidne tudi danes, le organizacijsko jim nočemo priznati statusa, ki mu pravimo administrativno središče pokrajine, po domače okraj. Da bi se oblast bolj enakomerno razporedila po Sloveniji, je treba nemudoma ponovno ustanoviti okraje. S tem ne pozivam k prepirom o tem, kje naj bodo meje in sedeži okrajev, temveč k njihovi ponovni vzpostavitvi ter dodelitvi finančnih sredstev in administrativnih nalog. Konec koncev so sedeži okrajev nekoč že bili tam, kjer so bila mesta dovolj velika, s številnimi tovarnami in zadostnim številom davkoplačevalcev. Torej, ne poskušajmo iznajti nečesa, kar je v Sloveniji že obstajalo. Pojdimo se učit iz lastne preteklosti – iz tistega dela, ki nikoli ni bil političen, temveč je bil odvisen izključno od finančne moči posameznega okraja.
Česa nas lahko naučijo Hrvati?
Med razmišljanjem se lahko veliko naučimo od sosednje Hrvaške. Otoki, ki so v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni imeli občine so se uspešno razvijali, otoki brez občin pa so imeli največje izseljevanje prebivalcev Hrvaške po letu 1945. Ker so bili ti otoki brez lastnega razvoja, beri brez podjetij in delavnih mest, so mladi s teh otokov bežali v tujino. Med hrvaškimi izseljenci v ZDA je imela veliko moč Hrvaška demokratična skupnost (Hrvatska demokratična zajednica). Ko se je začela vojna za Slovenijo, sem v Belo hišo poslal verižno pismo. Želel sem vplivati na tedanjega predsednika ZDA Georgea Busha starejšega, da bi dopustil razpad Jugoslavije. Zaradi grožnje, da bi morala Amerika vojaško posredovati na Balkanu, predsednik ZDA sprva o razpadu Jugoslavije ni hotel ničesar slišati. Tudi Hrvaška demokratična skupnost takrat ni odobravala mojega pisma Beli hiši. Koliko kopij tega verižnega pisma so potomci slovenskih izseljencev poslali predsedniku Georgeu Bushu starejšemu, nisem nikoli izvedel. Ocenjeno število potomcev slovenskih izseljencev v ZDA, torej bazen ljudi, na katerega sem računal, je bilo 600.000. Na dan pred brionskim sestankom je predsednik George Bush starejši v televizijskem nastopu dopustil razpad Jugoslavije. Vendar pa je še isti dan tiskovni predstavnik Bele hiše vzel polovico predsednikove izjave nazaj, češ da Jugoslavija lahko razpade, vendar se mora to zgoditi brez vojne.
Imeli smo sposobne ministre
Slovenija je v treh mesecih, po kratki desetdnevni vojni izšla iz Jugoslavije, Hrvaška se je v štirih letih osamosvojila sama, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu pa je morala posredovati ameriška vojska. Ko kritizirate Ameriko, pomislite na to, da so na Balkanu ameriški vojaki pomagali končati vojne. Slovenci smo imeli srečo, da sta obrambni minister Janez Janša in policijski minister Igor Bavčar ukazala odklopiti vodo in elektriko v vojašnicah JLA ter prekiniti njihove telefonske povezave, s čimer sta agresorja prisilila k predaji. Izpraznitev skladišča orožja v Borovnici še pred koncem vojne za Slovenijo pa je omogočila, da se je Slovenska vojska do zob oborožila. Sreča je bila, da je tiskovni predstavnik slovenske vlade Jelko Kacin natančno vedel, kaj in kako posredovati svetu ter novinarjem, da se je podpora svobodni Sloveniji oblikovala tako doma kot v tujini. Brez zmage doma namreč ne bi bilo podpore iz tujine. Ko sem septembra 1991 odhajal domov v Ljubljano, me je v Baton Rougeu poiskal predstavnik Hrvaške demokratične skupnosti, kemik iz sosednje stavbe, in mi povedal, da sem storil prav, ko sem elektronsko pismo o vojni v Sloveniji poslal v Belo hišo.
Vse po tistem je zgodovina. V kratki vojni za Slovenijo je bilo ubitih 44 vojakov in častnikov Jugoslovanske ljudske armade ter 18 pripadnikov slovenske Teritorialne obrambe. V štiriletni vojni na Hrvaškem pa je bilo 10.668 mrtvih, kar pomeni, da je bil delež žrtev med prebivalci Hrvaške skoraj dvestokrat večji kot v Sloveniji. Od kod izkušnje Slovencev z Jugoslovansko ljudsko armado? Slovenski naborniški podčastnik je s samo tremi džipi, opremljenimi z raketami, med vojaškimi vajami zadržal kolono dvajsetih (ruskih) tankov, ki so iz Beograda prodirali proti Ljubljani. Narobe, ni je zadržal – večina slabo vzdrževanih jugoslovanskih tankov je zaradi odpovedi motorjev obtičala že pred Slavonskim Brodom (tako kot so takoj po začetku napada na Ukrajino obtičali ruski tanki v Ukrajini).
Če ne bi bilo države Slovenije, danes nihče od levih poslancev, ki tako grdo ščuvajo proti predsedniku vlade Janezu Janši, ne bi imel dobro plačane službe. Oba, tako Janez Janša kot Igor Bavčar, sta bila v svobodni Sloveniji za stvari, ki jih nista storila, že obsojena in zaprta na Dobu. Kakšna nehvaležnost sodne oblasti do osvoboditeljev, ki so jim v svobodni Sloveniji omogočili dobro plačane službe in, na žalost, tudi krajo premoženja nekdanjih samoupravljavcev. Tu ni beli človek kradel drugim rasam, tu je beli človek kradel belemu človeku, tako kot že večkrat v svetovni zgodovini. Edino, česar ne razumem, pa je, zakaj nekateri ogoljufani slovenski ljudje še vedno glasujejo levo. Tistih, ki so s krajami pridobili izjemno korist, je namreč komaj nekaj tisoč.
Opomba: Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji 13. avgusta 2026.
