Piše: Gašper Blažič
Pogovarjali smo se s Francijem Feltrinom, ki je v prelomnih letih slovenskega osamosvajanja odigral vidno vlogo kot poslanec in pozneje kot aktiven član Svetovnega slovenskega kongresa (SSK). Spregovoril je o slovenski osamosvojitvi in SSK pa tudi o sedanjem političnem dogajanju.
DEMOKRACIJA: Letos, ko praznujemo 35 let slovenske državnosti, sočasno praznujemo tudi 35-letnico ene ključnih organizacij novejše slovenske zgodovine – Svetovnega slovenskega kongresa. V njem ste opravljali vidno vlogo kot soustanovitelj in predsednik Slovenske konference SSK. Kaj je, na kratko, poslanstvo Svetovnega slovenskega kongresa?
Franci Feltrin: Kot je bilo že večkrat zapisano, so pobudo za ustanovitev SSK podali trije udeleženci »Drage 1988«, ko so po kosilu sedeli za mizo ob kavi in debatirali o tem, kako bi lahko prekinili narodni razkol, ki ga je med Slovenci zanetil komunizem – tako med Slovenci doma kot v tujini. Še posebno v tistih čezmorskih deželah, v katere so pred komunistično revolucijo bežali številni Slovenci ter tako reševali svoja življenja in življenja svojih družin.
Kako se je vse skupaj začelo?
Pobudniki za ustanovitev SSK so bili novinar Viktor Blažič, dr. Vladimir Habjan iz Ljubljane in dr. France Habjan iz Kanade. Žal so vsi že pokojni. Med odmorom na »Dragi 1988« so sedeli ob kavi, ko je Viktor Blažič dejal nekako tako: »… med vojno smo se mi trije gledali preko pušk, danes pa sedimo ob kavi kot prijatelji – dva nekdanja partizana in en domobranec. Da to sramoto enkrat za vselej rešimo, je treba ustanoviti Svetovni slovenski kongres, ki bi združil in združeval Slovence po svetu z nami, Slovenci v domovini Sloveniji …« Predlog so podali ob nadaljevanju predavanj na »Dragi 1988«, kjer ga je javno predstavil Bojan Brezigar iz Trsta. Predlog je bil sprejet z aplavzom. Še istega dne so imenovali Ustanovni odbor za ustanovitev SSK. Pripravljalni odbor za ustanovitev Svetovnega slovenskega kongresa je prevzel Bojan Brezigar, ki je dejal: »To je živi del slovenske družbe.«
Torej je bil SSK ustanovljen tako rekoč v vojnih razmerah?
Ustanovni zbor SSK je potekal 27. in 28. junija 1991 – ravno v dneh, ko je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) z vojaško agresijo poskušala preprečiti slovensko samostojnost, ki jo je 25. junija razglasila Skupščina RS. To je bila vojaška agresija JLA na samostojno slovensko državo. In tako je Slovenija postala in ostala samostojna ter neodvisna država, kot jo je ljudstvo 23. decembra 1990 zahtevalo s plebiscitarno večino. Teritorialna obramba in milica pod vodstvom Janeza Janše in Igorja Bavčarja sta v desetih dneh premagali JLA in tako ubranili razglasitev, da je Slovenija postala nova in neodvisna država na zemljevidu sveta.
Bi lahko rekli, da SSK opravlja podobno vlogo kot Slovenska izseljenska matica in društvo Slovenija v svetu?
Ko sem bil 27. junija 1995 imenovan za generalnega sekretarja Slovenske konference SSK, se nisem zavedal, kaj sem prevzel. Dejavnosti Slovenske izseljenske matice sem bolje poznal. Poslanstvo SSK pa je bilo nekaj drugega. V statutu SSK je zapisano, da je ena od pomembnih nalog SSK sprava. Ta naloga pa mi žal kljub dvajsetim letom dela ni uspela. Ob prevzemu vodstva Slovenske konference SSK sem najprej v roke vzel statut in knjižico o ustanovnem zboru SSK, v kateri so pozdravi, govori, resolucije, komentarji ter pobude nastopajočih, zapisane v malem zborniku z ustanovnega zbora SSK.
Slovenska konferenca SSK je kot samostojna pravna enota poslovala v okviru slovenske zakonodaje. SSK pa je po statutu deloval zunaj Slovenije, v državi, v kateri je živel njen predsednik. To neskladje smo leta 1999 uredili s spremembo statuta SSK. Pred tem je imel SSK v Sloveniji samo pisarno s tajnico; v tej pisarni je ob prihodu v domovino uradoval predsednik SSK dr. Jože Bernik. Sedež SSK je bil v času, ko je bil predsednik dr. Jože Bernik, v ZDA, v Chicagu.
S čim vse ste se ukvarjali kot sekretar?
Kot generalni sekretar Slovenske konference SSK sem moral najprej poskrbeti za finančno poslovanje, ki ga je ob primopredaji predsedniku Danijelu Starmanu in meni kot generalnemu sekretarju predložila predhodna predsednica dr. Irena Mislej z besedami: »Tu so vse obveznosti, ki jih je treba izpolniti.« Finančno stanje je izkazovalo velik minus.
Prvi projekt, ki ga je izvedla SK SSK, je bil tabor mladih iz sveta in Slovenije, ki se ga je udeležilo 18 mladih. Drugi projekt, ki pa je zahteval veliko več logističnih sposobnosti, je bil leta 1998, ko je potekalo I. srečanje slovenskih zdravnikov iz sveta in Slovenije. Udeležilo se ga je skupaj 62 zdravnikov, in sicer največ iz sveta (48) ter 14 slovenskih zdravnikov. Nato smo organizirali več kot 40 različnih dogodkov – od znanstvenih razprav do gospodarskih konferenc in drugih dejavnosti, pri katerih so kot predavatelji ali poslušalci sodelovali Slovenci iz tujine. S temi projekti sta Slovenska konferenca in SSK uresničevala del poti, ki so bile zasnovane na ustanovnem zboru: da SSK povezuje Slovence iz sveta s Slovenci v domovini.
Ko smo leta 1998 združili obe organizaciji (Slovensko konferenco in SSK), smo združili tudi zaposlene, da smo lahko razširili dejavnosti SSK. Naj omenim, da smo sodelovali pri oblikovanju zakona o Slovencih po svetu in Slovencih brez slovenskega državljanstva ter pri drugih zakonodajnih postopkih v pomoč in korist Slovencev zunaj Slovenije. Številnim smo pomagali pri pridobitvi državljanstva. Za ta projekt sem bil osebno zadolžen. Naj ob tej priložnosti povem, da bi danes imeli veliko več izobražencev in delavcev slovenskega rodu, če se slovenska politika ne bi obnašala tako mačehovsko do Slovencev in njihovih potomcev po svetu, zlasti do prve in druge generacije.
Kot rečeno, je ustanovni zbor SSK potekal takoj po osamosvojitvi, natančneje 27. junija, ravno na dan, ko so tanki prodirali proti Ljubljani. Vse skupaj je potekalo v Cankarjevem domu, praktično skupaj s tiskovnim središčem. Menda je zborovanje na kratko pozdravil tudi Milan Kučan.
Govor Milana Kučana ob odprtju ustanovnega zbora Svetovnega slovenskega kongresa je bil kot dvorezen meč. Že večkrat sem citiral drugi odstavek njegovega govora, v katerem je ob ustanovitvi SSK spregovoril o »superlativih«, medtem ko v nadaljevanju »popljuva« lastne besede. Saj med vrsticami govori o grozotah fašizma in nacizma, zamolči pa resnico o grozotah komunizma, zaradi katerega so Slovenci, tako levi kot desni, bežali v tujino. In to je govoril udeležencem Slovencem, ki jim je šele Demosova vlada, in ne komunistična oblast, omogočila, da so po desetletjih kot delegati lahko brez težav prišli na kongres in stopili na svojo rodno grudo.
Mimogrede, v tistem času je bila v SSK močno vpeta tudi Spomenka Hribar. Kakšne so bile vaše izkušnje z njo?
S Spomenko Hribar sem imel v tistem času zelo dobre in lepe izkušnje. Sodelovala sva pri številnih projektih in bila je oseba, od katere sem se veliko naučil. Čeprav je pri osamosvajanju Slovenije odigrala zelo pozitivno vlogo, pa se je pozneje izkazalo, da je tiho gojila željo, da bi po osamosvojitvi ponovno zavladali komunisti. To sem spoznal, ko smo bili dr. Spomenka Hribar, dr. Franc Zagožen in jaz člani komisije, ki naj bi za sprejem zakona za izvedbo plebiscita pridobila tudi opozicijo, saj smo potrebovali njene glasove (161 od 240). Ko sva se s Spomenko vračala z enih od teh usklajevanj, sem razburjen dejal: »Veš, Spomenka, dosti imam teh komunistov. Pojdimo sami na plebiscit, saj bomo zmagali.« Spomenka pa mi je tolažilno odgovorila: »Franci, nikar se ne jezi na komuniste! Glavno je, da to Slovenijo osamosvojimo, potem pa je vseeno, če oni še naprej vladajo.«
Takrat ste bili tudi poslanec. Če se ne motim, ste bili ob demokratičnih spremembah vidni član Zelenih Slovenije in znotraj te stranke eden najbolj zagretih za sodelovanje v Demosu. Poleg vas je v stranki delovala še ena škofjeloška poslanka, in sicer Aleksandra Pretnar Hoivik.
Še danes sem ponosen na to, da sem bil član Zelenih Slovenije (ZS), kot tudi na to, da smo v Škofji Loki na pobudo pokojnega Ivana Omana štiri pomladne stranke (Slovenska kmečka zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Slovenski krščanski demokrati in Zeleni Slovenije) ustanovile in podpisale koalicijo Demos za Škofjo Loko, in sicer 4. novembra 1990. Seveda je bil nato bitka z vodstvom ZS, katerega član sem bil, saj so zahtevali, da svoj podpis umaknem. Ker tega nisem hotel, je predsednik ZS sklical zbor članov, na katerem smo na tajnem glasovanju zmagali za pičla dva ali tri glasove. Da, brez Zelenih Slovenije Demos ne bi slavil zmage. Zmagali bi komunisti s svojimi satelitskimi strankami. Takratni člani ZS smo lahko ponosni na to dejanje.
Aleksandra Pretnar Hoivik je bila moja najboljša politična kolegica in prijateljica, s katero sva stkala tesne politične in prijateljske vezi. Bila je oseba, ki je k osamosvojitvi Slovenije dala pomemben prispevek. Nikoli ne bom pozabil, da je že leta 1991, takoj po osamosvojitvi, prva opozarjala na problem migracij, ki so postale in bodo v prihodnje ostale ne le slovenski, temveč velik svetovni problem.
Zeleni Slovenije so imeli dokaj močne kadre: predsednik dr. Dušan Plut je bil član republiškega predsedstva, dr. Leo Šešerko podpredsednik Demosove vlade, v stranki pa so delovali tudi številni ministri, poslanca Vane Gošnik in Stanko Buser … Zanimivo je, da je bilo kasneje razkrito, da so Zelene pravzaprav ustanavljali komunisti.
Res je! Ko mi je leta 1988 Dušan Plut predlagal ustanovitev Zelenih Slovenije, me je kmalu zatem odpisal, zgolj po naključju pa me je pozneje ponovno vključil v samo vodstvo stranke. Zeleni Slovenije smo bili po številu poslancev manjša stranka, po številu izobražencev pa ena od močnejših strank koalicije Demos, brez katere ne bi bilo ne plebiscita ne samostojne Slovenije. To trdim kot njen član in podpredsednik poslanskega kluba Demos.
Sami pa ste se nato preselili v SLS. Je bila to posledica razpada Demosa? Znano je, da je precejšen del Zelenih nato prestopil v LDS, verjetno ravno zaradi razlogov, ki so bili omenjeni prej.
Tako kot ste že sami ugotovili, so bili Zeleni Slovenije stranka, ki so se ji po izstopu iz članstva v ZKS pridružili številni posamezniki. Seveda smo nekateri postali moteči zaradi svoje neomajne pripadnosti pomladni politiki pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika. Razpad Demosa je bil načrt komunistov v ilegali in na visokih političnih položajih, ne glede na to, da je bil na oblasti dejansko Demos. Kot podpredsednik poslanskega kluba Demos sem za razpustitev izvedel šele zvečer pri poročilih. Ta razpust je bil nezakonit, pa vendar se je zgodil.
Je res, da so se takratne tranzicijsko-leve vlade zelo bale izseljenskega kapitala?
Res je! Kot sem že povedal: če bi slovenska politika – pa ne samo politika – imela boljši odnos do Slovencev in njihovih potomcev, bi danes v Sloveniji manj primanjkovalo izobražencev in delavcev slovenskega rodu. Žal so bili takšni ne le slovenski politiki, ampak tudi izobraženci na številnih položajih na fakultetah, v državnih institucijah in v poslovodstvih državnih podjetij, ki so ta podjetja raje prodajali tujim investitorjem kot slovenskim interesentom iz sveta. To sam doživljal in osebno spoznal, ko sem kot predstavnik Slovenske konference SSK imel neposreden stik s številnimi Slovenci po svetu.
Kako gledate na sedanjo politično situacijo? Navsezadnje je čudež, da smo dobili četrto Janševo vlado.
Kot večni optimist sem prepričan, da je sedanja vlada na pravi poti. Če pa bi se ponovila vlada dr. Roberta Goloba, bi se kriza v gospodarstvu in zdravstvu še bolj poglobila, da o kmetijstvu sploh ne izgubljam besed. Kot človek, ki je odrasel s kmetijstvom in dolgo živel z njim, lahko rečem le to, da se narodu ali državi, ki uničuje kmeta in dovoljuje njegov propad, nič dobrega ne piše. Kmetijstvo namreč uničujejo v verigi od gospodarskih do trgovskih dobičkarjev; ti z delom za kmeta in njegovo dejavnost ustvarijo veliko večji dobiček kot kmet sam, ki živi in dela brez pogleda na uro in brez misli na dobiček.
Upam, da bo sedanja vlada to moje razmišljanje sprejela kot spodbudo in spoznala, da vsi živimo od kruha – sadu kmetovega dela. Kruh pa ne raste v pisarnah ali bankah in še manj ob razgrajanju na ulicah, temveč na zemlji, če je ta obdelana in če spoštujemo tistega, ki jo obdeluje.
V javnosti se sicer širi teza, da je vlada nastala s prevaro volivcev, ker naj bi stranki Resni.ca in Demokrati sprva obljubljali nekaj drugega.
Smešno! Ali je bila pretekla vladna stranka Svoboda, ki je na podlagi kupljene druge stranke nastala tik pred volitvami leta 2022, prav tako prevara? Vodstvo in članstvo vsake stranke se imata pravico odločati o svojih političnih poteh. To, kar danes počne opozicija, je opozicijska strahovlada iz obupa. Kaj vse sta obljubljala Svoboda oziroma njen predsednik, pa ni bilo nič od tega. So njegovi privrženci to pozabili? Pustimo sedanji vladni koaliciji, da zadiha, in ji bomo sodili ob koncu njenega mandata! Sram me je, ko gledam del slovenske izobražene sfere, ki vpije »Zgrabite tatu!«, medtem ko se že leta skriva za njegovim hrbtom.
Ste tudi dejavni član Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, v katerem delujete kot podpredsednik. Ali ste zadovoljni, ker se Muzej slovenske osamosvojitve vrača?
Ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve je bila nacionalna sramota pretekle vlade in vseh, ki so to podpirali. Osamosvojitev Slovenije je bila sen stotine generacij naših prednikov in uresničitev sanj slovenskega naroda. To je bila nacionalna moč slovenskega naroda, ki mu je komunizem povzročil največji razkol in poboj (šest odstotkov slovenskega prebivalstva) – rano, kakršne mu v tisočletni zgodovini ni zadal noben tuj škorenj, ki je gazil po slovenski zemlji.
Verjetno ste tudi spremljali neuspešen poskus Tanje Fajon, da bi postala visoka diplomatska predstavnica EU za Sahel. Številni mediji jo zdaj prikazujejo kot žrtev. Kako to komentirate?
Ob zvitosti levih politikov, ki mislijo, da je oblast njihov privilegij in da ni nobenih pravil, preprosto nimam besed.
Kako sicer gledate na javne medije, zlasti na RTV Slovenija? Ustavni sodniki so njeno »depolitizacijo« podprli.
»Pišemo za leve, ker imajo denar in oblast.« Po mojem osebnem prepričanju je to njihov moto še iz časov nekdanje politike pod vodstvom Milana Kučana. Če vrh slovenskega sodstva postane služabnik politike, nas to vodi v korupcijo belih ovratnikov, iz katere se je težko izviti. Kot optimist upam, da bo tej vladi uspelo vsaj obrniti smer, saj korupcije, ki je najbolj zažrta prav med belimi ovratniki, ni mogoče odpraviti čez noč.
Jeseni nas očitno čaka več referendumov, med njimi tudi tisti o »politični policiji«. Kaj sporočate predlagateljem?
Referendumi so ena izmed oblik ljudskega odločanja. Tega v času komunizma nismo poznali, zato ni nič hudega, če jih imamo zdaj vse več. Ljudje bomo spoznali, da smo tudi mi odločevalci, da to niso samo politiki – seveda če se odločimo v dobro vseh, saj je temu referendum tudi namenjen. Bil sem prepričan, da so takrat, ko so razpustili komunistično stranko, ki nam je vladala 50 in ne le 45 let, razpustili tudi svojo tajno policijo Udbo. Očitno ni tako.
Biografija
Leta 1943 rojeni Franci Feltrin, sicer doma s Tolminskega, je po poklicu ekonomski tehnik. Po končanem šolanju se je aktivno vključil v gospodarsko dejavnost, najprej v Ljubljani, zadnja leta pred vstopom v politiko pa na območju Škofje Loke. V slovensko zgodovino se je vpisal kot poslanec Zbora občin prve demokratične Skupščine RS (1990–1992), kjer je bil kot poslanec Zelenih Slovenije zelo aktiven v koaliciji Demos. Bil je tudi podpornik, soustanovitelj in aktiven član Svetovnega slovenskega kongresa (SSK). Leta 1994 je postal generalni sekretar SSK, leta 1996 je bil prvič izvoljen za podpredsednika Slovenske konference SSK, leta 1998 pa je slednjo kot predsednik začel tudi voditi. Bil je podpornik ustanovitve Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), v katerem zdaj že tretji mandat deluje kot podpredsednik. Z družino že 58 let živi v Škofji Loki.
Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji 13. avgusta.
