Piše: Gašper Blažič
Septembra letos bo tudi tednik, ki ga pravkar berete, upihnil trideset svečk. Ime medija je sicer bistveno starejše in sega v čas po drugi svetovni vojni, ko je skupina demokratično usmerjenih primorskih Slovencev pod vodstvom Andreja Slavka Uršiča zagovarjala vrednote, ki jih je Titov režim zavračal – tudi po tistem, ko se je sprl s Stalinom in poskrbel za partijski umor ustanovitelja.
Časopis Demokracija je nato spet izhajal konec 80. let, najprej kot glasilo Slovenske demokratične zveze, nato celotnega Demosa. Dokler je pač trajal. Slabih pet let po ukinitvi Demosa, ko je ugasnil tudi dnevnik Slovenec, se je tednik Demokracija ponovno pojavil in kljub močnim nevihtam – beri: nagajanju s strani tranzicijskih povzpetnikov – zdržal vse do danes. In dejansko nas nikoli niso pustili pri miru – niti ob začetku leta 1996 niti dandanes, ko smo na piki vseh mogočih inšpekcij. To, da je zdaj na oblasti vlada, ki nam je morda bolj prijazna od prejšnje, pravzaprav ne igra velike vloge, kajti naše preživetje je najprej odvisno od trga. Primerjava s tistimi, ki zaradi samoprepričanja o tem, da medijsko delujejo v »nacionalnem interesu« in imajo »poseben pomen«, dobivajo podporo, je tu še kako na mestu, saj denimo naše plače nikoli niso bile subvencionirane z davkoplačevalskim denarjem. In tudi ne bodo.
Zakaj sem sploh načel to temo? Ne toliko iz golega ponosa, da smo se vsi, ki smo na Demokraciji, odločili za »vstop skozi ozka vrata« in izbrali manj udobno življenje, podkrepljeno z zmerjanjem, grožnjami in tudi kazenskimi ukrepi. Pač pa tudi zato, ker sem zadnje čase nekoliko podrobneje raziskoval, kakšne izkušnje je tednik Demokracija v preteklosti imel z Natašo Pirc Musar, aktualno predsednico Republike Slovenije, ki zelo rada predava o medijski svobodi. In sicer predvsem v vlogi informacijske pooblaščenke, prve po vrsti, pozneje pa odvetnice, ki je vlagala ovadbe in tožbe proti medijem. Njena nedavna prometna nesreča v predoru Kastelec pa tudi vse tisto, kar je sledilo kasneje, vključno s prikrivanjem ter igranjem na čustva – vse to je bil povod za to, da smo začeli kukati v arhive, da smo sploh obnovili znanje o tem, od kod ta neprijeten občutek ob branju jeremijad aktualne predsednice republike. Kdor ima kratek spomin, ji bo pač verjel na besedo ter iz sočutja udaril po menda pobesnelih medijih, ki naj ne bi imeli nobene integritete niti spoštovanja do tistih, ki so jih izvolili ljudje. Ja, tu smo hitro na tankem ledu – mentaliteta o funkcionarjih kot nekakšnih »svetih kravah« je še vedno močno prisotna. Če so seveda ti funkcionarji »naši«, torej prave politične barve in vezani na prave botre.
Ali je Pirc Musarjeva medijsko napadena? Če je odgovor pritrdilen, je treba vedeti, zakaj se je sprožil takšen val ugibanj: predvsem zaradi tajenja in molka, a k temu je veliko pripomogla tudi njena »predzgodovina«. Njen način delovanja je bil namreč pretežno usmerjen v omejevanje medijske svobode. Znana sta vsaj dva hujša primera, kako je urad informacijske pooblaščenke, takrat pod vodstvom Pirc Musarjeve, oglobil Demokracijo. Najprej leta 2006 zaradi objave bruto plač zaposlenih na Delu, pri čemer je imel precej vidno vlogo inšpektor Jože Bogataj, ki je že desetletje prej oglobil Demokracijo zaradi objavljanja imen nekdanjih agentov SDV. Nato pa še leta 2011, ko je bilo razkrito dopisovanje med sodiščem in novinarjem Mladine. V obeh primerih se je pokazalo, da objava »uradno« ni v javnem interesu, ne glede na to, da je Delo, ki je bilo tedaj v večinski lasti Pivovarne Laško, v tistem času besno napadalo prvo Janševo vlado (sicer pa tudi zdaj ni dosti drugače). Medijska svoboda? Da, ampak samo za »naše« – sicer pa jo je treba močno regulirati in omejiti. Na to je treba Pirc Musarjevo spomniti, ko se bo spet pojavila kot žrtev medijskega raziskovanja.
Sicer pa velja spomniti, da Golobova »fatva« o prepovedi oglaševanja velikih podjetij v Demokraciji še ni bila razveljavljena. A preživeli smo tudi to. Hvala Bogu!
