Luka Svetina za Demokracijo: V ZNP želimo med svoje člane pritegniti več mladih in jim približati naše delo

Piše: Petra Janša

Luka Svetina, eden prepoznavnejših obrazov slovenske televizije, je junija prevzel vodenje Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). V pogovoru za Demokracijo je spregovoril o razlogih za ta korak, izzivih v novinarstvu, medijskem monopolu in svojem pogledu na poklic.

DEMOKRACIJA: Gospod Svetina, junija ste bili izvoljeni za novega predsednika Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Kaj vas je vodilo k prevzemu te funkcije in kakšne so vaše prednostne naloge?

Luka Svetina: Pravzaprav me je ob izteku drugega mandata poklical prejšnji predsednik združenja, dr. Matevž Tomšič, mi povedal, da ne bo več kandidiral, da so veliko razmišljali o tem, da je nastopil čas, da se vodstvo ZNP pomladi in da v meni vidi primernega kandidata, ki bi lahko nadaljeval njegovo delo. Skratka, da imam njegovo podporo. Ker je tudi pri drugih članih odbora prevladalo podobno mnenje, sem izziv rade volje sprejel, saj verjamem, da lahko funkcijo dobro opravljam. Dnevno sem vpet v informativni program in redno spremljam najpomembnejše družbeno-politične teme, prebiram medijske zapise in komentarje ter imam v grobem v glavi neko oceno o tem, v kakšnem stanju se danes nahaja slovensko novinarstvo. Poznam njegove največje izzive in grožnje, ki žal pogosto izvirajo iz novinarstva samega oziroma delavcev v tem poklicu, ki svojega dela ne razumejo kot poslanstvo, ampak kot politični aktivizem. Opažam, da se mladi redkeje odločajo za ta poklic. Razlogov, zakaj ni več tako privlačen kot nekoč, je poleg zgoraj omenjenih mnogo – od spreminjanja same medijske krajine do načina, na katerega danes mladi sprejemajo in obdelujejo informacije –, predvsem pa ta poklic nima več tolikšnega zaupanja kot nekoč. V ZNP smo si zastavili izziv: med svoje člane pritegniti več mladih, jim približati naše delo ter jim odgovoriti na vprašanje, zakaj je biti del stanovske organizacije v luči izpolnjevanja svojega poslanstva (in zaščite le-tega) pomembno.

»Žal se vse prepogosto v osrednjih medijih pojavlja samo narativ enega od novinarskih društev.«

Verjetno se zavedate, da je ZNP nujen tudi za razbijanje medijskega monopola v državi …

Živimo v demokratični družbi, ki je pluralna. Takšna so tudi mnenja novinarjev, ki delajo v našem poklicu. Žal se vse prepogosto v osrednjih medijih pojavlja samo narativ enega od društev, če sem konkreten, DNS. Sam pozdravljam vsako novo združenje, ki se oblikuje v novinarskih krogih, saj več glav več ve, organizirani pa smo lahko glasnejši. Tudi v ZNP je naša moč v medijih odvisna od tega, ali bomo znali v prihodnje v naše vrste privabiti še več članov, ki so prepoznani kot kakovostni novinarji. Tako nas bodo osrednji mediji teže ignorirali, pa tudi mit o samo enem društvu, ki narekuje tempo oglašanja in pravila igre, kdaj in zakaj se oglasiti, bo zvodenel.

Znano je, da so podpisniki t. i. Peticije 571 skozi čas dobro unovčili svoje podpise. Ali prav v tem omrežju medijskih delavcev tiči razlog, da mednarodne organizacije, kot so Novinarji brez meja, tako zlahka nasedajo enostranskim informacijam?

To je samo eden od razlogov. Slovenski novinarji imajo v tujini prijatelje ter takšne in drugačne povezave. Pogosto te povezave izkoriščajo za potrebe notranjepolitičnega obračunavanja. Slovenci veliko več kot na lastno mnenje damo na mnenje iz tujine. Smo pač obremenjeni s tem, kaj si drugi mislijo o nas, kaj drugi o nas govorijo in pišejo, zato je novinarskim aktivistom v preteklosti uspelo toliko afer izvoziti svojim prijateljem v tujino, nato pa jih od tam kot »novinarske bombe« uvoziti nazaj domov. To je zagotovo problem, ki ni čez noč rešljiv. Ne slepimo se, da imamo enake poglede na novinarstvo kot kolegi v DNS ali Novinarjih brez meja, ampak novinarskega aktivizma ne moremo tolerirati. Zato smo se oglasili.

»Morda sem najbolj ponosen na to, da že sedem let vztrajno spremljam dogajanje okrog projekta C0 kanal.«

Gledalci vas poznajo po številnih odmevnih prispevkih in pogovorih. Na katero svojo novinarsko zgodbo ali razkritje v dosedanji karieri ste najbolj ponosni in zakaj?

Odmevnih zgodb je bilo kar nekaj, ampak na razkritja ne gledam kot na trofeje, s katerimi bi se hvalil. Zavedam se tudi zakonitosti poklica – zakaj nek novinar dobi določene informacije in jih objavi: ker to nekomu koristi. Tega je veliko. Bistveno manj je v Sloveniji tistega raziskovalnega novinarstva, ko novinar dneve in noči vrta in brska po informacijah, da pride do nekih zaključkov in odkritij. Morda sem najbolj ponosen na to, da že sedem let vztrajno spremljam dogajanje okrog projekta kanal C0, ene največjih zgodb o okoljskem kriminalu v Sloveniji. Preučil sem na tone papirjev, od sodnih odločb do gradbenih dovoljenj, in res je težko verjeti, da je zgodba kljub dolgoletni blokadi osrednjih medijev postala tako odmevna, da je vendarle našla pot na naslovnice in ta Jankovićev projekt tudi postavila pod velik vprašaj.

Za konec še nekaj bolj osebnega. Na Planet TV ste pred kratkim razkrili svojo nenavadno zdravstveno rutino in tedenski 36-urni post. Vam ta stroga disciplina pomaga pri delu? Bi jo svetovali tudi drugim?

Ravno ko pišem odgovore na vaša vprašanja, sem v prvem dnevu od šestih dni posta, ki sem si jih zastavil. Takšne pet- do šestdnevne poste delam trikrat na leto; pijem samo vodo in črno kavo ter verjamem, da mi to pomaga pri psihofizičnem počutju. Je pa to tudi neke vrste disciplina, ki človeka disciplinira in ga utrdi tudi na drugih področjih življenja. Zdravim osebam bi takšne prečiščevalne poste nekajkrat na leto vsekakor svetoval, razen ljudem s kroničnimi in drugimi boleznimi. Naj se najprej posvetujejo z zdravnikom, če je to res zanje. Sicer pa ima post številne zdravilne učinke – od popolnega avtoimunskega resetiranja telesa in prečiščenja do zdrave telesne teže, jasnejših misli, manj anksioznosti in boljše kakovosti spanca.