Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Človek, ki velja za najbolj inteligentno bitje na planetu, je ustvaril umetno inteligenco, tehnologijo, ki poskuša posnemati sposobnosti človeškega razmišljanja.
Leta 1942 je Isaac Asimov zaradi pomislekov, da bi lahko napredni roboti nekoč škodovali ljudem, oblikoval tri zakone robotike. Z njimi je želel določiti osnovna etična pravila, ki bi jih morali upoštevati roboti in bi bila vgrajena v njihove “možgane” oziroma nadzorne sisteme.
Asimov je menil, da bodo takšna pravila nujna za varen razvoj prihodnje robotske tehnologije in za preprečevanje nevarnih posledic nenadzorovanega razvoja umetnih bitij.
Trije zakoni robotike so:
1. zakon:
Robot ne sme poškodovati človeka ali s svojo neaktivnostjo dopustiti, da bi človek utrpel škodo.
2. zakon:
Robot mora ubogati ukaze ljudi, razen kadar bi bili ti ukazi v nasprotju s prvim zakonom.
3. zakon:
Robot mora varovati svoj obstoj, dokler to ni v nasprotju s prvim ali drugim zakonom.
Asimovi zakoni niso bili mišljeni kot tehnična navodila za današnje robote, temveč kot filozofski in literarni okvir za razmišljanje o odnosu med človekom, robotsko tehnologijo in odgovornostjo.
In kako je to danes?
Prvi zakon pravi, da robot ne sme poškodovati človeka. Lepo. Plemenito. Civilizirano. Potem pa se človek obrne okoli sebe in ugotovi, da za poškodovanje človeka robota sploh ne potrebujemo. Za to imamo vojne, pohlep, korupcijo, onesnaževanje, uničevanje gozdov i.t.d.
Nadalje: Robot ne sme škodovati človeštvu.
Zanimivo.
Ko bo umetna inteligenca nekoč dobila nalogo varovati življenje na Zemlji bo delovala brez predsodkov, brez politike, bo naredila nekaj, česar ljudje skoraj nikoli ne naredimo, pogledala bo podatke. Hladno. Matematično. Brez televizijskih debat.
Podatki bi ji povedali, kdo seka gozdove hitreje, kot rastejo. Kdo spreminja podnebje. Kdo izumlja plastiko za enkratno uporabo in jo potem meče v ocean. Kdo iztreblja vrste. Kdo zastruplja reke. Kdo razglaša naravo za sveto, nato pa jo uničuje.
In potem bo sebi zastavila zgodovinsko vprašanje:
“Če je moja naloga zaščititi življenje, zakaj bi moral dati prednost tistemu, ki ga najbolj ogroža?”
Mi bi temu rekli katastrofa. UI bi temu rekla optimizacija.
To še ne pomeni, da bi se odločila uničiti človeka. Morda bi izračunala, da je bolje zmanjšati onesnaževanje, izboljšati tehnologijo ali ljudi preprosto naučiti odgovornosti. Toda ironija ostane, najbolj nas je strah, da bo umetna inteligenca postala brezčutna, medtem ko zgodovina kaže, da največ škode povzročamo bitja z zelo razvitimi čustvi.
Največji paradoks ni, da bi UI nekega dne lahko presodila, da je človek škodljivec.
Največji paradoks je, da jo skušamo na vsak način naučiti etike, medtem ko se sami še vedno prepiramo, ali je etično sekati gozdove in ustvarjati plastiko za enkratno uporabo.
Morda je zato največja bojazen in nevarnost pred UI prav to, da nam bo nekoč nastavila ogledalo.
In kot vedno, ne bo problem ogledalo.
Problem bo obraz, ki ga bomo zagledali v njem.
Kajti ogledalo nikoli ne laže.
Le človek ima izjemen talent, da se z njim prepira.
