Piše: Franci Kindlhofer
Ko je padla Titova glava v Velenju, se je razvnela razprava o tem, kako naj bi postopali z našo neslavno dediščino, ki nas stalno spominja na težke čase okupacije, vojnega nasilja in komunistične revolucije.
Najljubša krilatica komunistov je: »Bili smo na pravi strani zgodovine«. Ker je zmagovalni koaliciji pripadala tudi Sovjetska zveza, so se naši »zmagovalci« počutili ne samo na pravi, ampak celo na boljši strani zgodovine, saj so glavno pridobitev tako imenovane svobode pravzaprav videli v uspešni komunistični revoluciji. Tito je s svojim junaštvom v boju proti izdajalcem komunizma dokazal, da se ni zastonj skrival štiri leta v udobnih postojankah z ljubico in ob maršalski hrani in pijači. Poleg tega je paradiral v fantazijskih uniformah, ki so bile sešite po meri v Moskvi. Tako je bil vzor razcapanim in lačnim borcem, da so videli, kako lepo bodo živeli po zmagi čudovitega komunizma.
Tisto, česar niso dosegli med okupacijo, namreč zmage nad nacizmom, so nadomestili z lažno propagando. Začele so se pisati njihove zgodovinske knjige in, da bo njihova slava tudi vidna in večno prisotna, so si omislili fantastične spomenike. Vse od megalomanskih objektov do najmanjše spominske plošče pa je neizogibno krasil komunistični znak kakovosti, namreč peterokraka zvezda. Noben sestanek, nobena prireditev, noben dogodek se ni smel začeti in končati, ne da bi bila vidna zvezda in omenjena komunistična revolucija.
Vsa Titova država je spominjala na stroj z mnogimi kolesi, zobčeniki in jermeni, ki se stalno vrtijo in demonstrirajo izredno aktivnost, a nič koristnega ne proizvedejo. Leta 1990 se je ta stroj ustavil. Takrat smo se Slovenci odločili, da si bomo omislili lasten stroj, z demokratičnim mehanizmom.
Zdaj ugotavljamo, da nam to ni popolnoma uspelo. Peterokrake zvezde so se s svojimi ostrimi kraki zažrle pregloboko v telo naroda. Tam, kjer nam je zvezdo uspelo izruvati, je ostala rana, ki se le počasi celi. Tam, kjer pa nam to ni uspelo, je kot trn v peti, ki nam pri vsakem koraku povzroča bolečine. Tega se nekdanji častilci zvezde zavedajo in nam z njeno prisotnostjo poskušajo zagreniti našo zmago nad komunizmom, še bolj pa s tem želijo poudariti pomen tako imenovane NOB, ki se je odvijala pod tem simbolom, a je bila v resnici le komunistična revolucija. Ker nas je ta zvezda spremljala od začetkov revolucije do osvoboditve leta 1991, ko smo se borili proti vojakom JLA, ki so še vedno nosili rdečo zvezdo, je razumljivo, da vedno več Slovenk in Slovencev vidi v pojavu tega simbola provokacijo. Zato so vedno glasnejše zahteve, da se nošenje in prikazovanje tega simbola v javnosti zakonsko prepove, kot se je na primer v Avstriji in Nemčiji kazanje kljukastega križa.
Drugačen problem pa predstavljajo razna obeležja in spomeniki iz časov Titove diktature, ki so brez izjeme opremljeni s tem simbolom. V smislu sprave in prenehanja delitve naroda bi bilo nujno, da se iz javnosti umakne vse, kar spominja na komunistično revolucijo. V prvi vrsti bi morali odstraniti vse spomenike voditeljev in funkcionarjev, saj so v porog vsem žrtvam komunizma in njihovim svojcem. Z njimi vred pa vse druge spomenike, ne glede na njihovo morebitno umetniško vrednost. Tisti spomeniki, ki so za dokumentiranje komunistične diktature relevantni, naj se zberejo na enem mestu, preostala navlaka pa naj se uniči, da ne bo nazadnje še postala predmet zbirateljev in častilcev.
Izjemo predstavljajo spomeniki padlih partizanov z njihovimi imeni. Te je treba obravnavati s potrebnim spoštovanjem in pieteto, drugače, kot je to bil običaj pri komunistih. Ampak s teh spomenikov ne bi bilo smotrno odstranjevati zvezd, saj so zvezde dokaz, da so se padli v prvi vrsti borili za komunizem. Ali so to počeli zavestno ali ne, je na koncu nepomembno. Vsak borec v partizanih je služil predvsem zmagi komunizma, tudi če ga je osebno odklanjal. Treba pa bi bilo takšne spomenike opremiti s primernimi pojasnili, kaj pomeni upodobljena zvezda.
Namreč velika razlika je, ali je zvezda na grobu mrtvega, za katerega ne vemo, kaj je v resnici zagovarjal, ali pa na prsih živega častilca Čebin Milana Kučana.
