Piše: dr. Stane Granda
Golobovo vzpostavljanje druge vlade je šolski primer prevlade nadutosti. Politične pijanosti parlamentarne večine, oblastniškega delirija, se ne samo nikoli ni znebil, ampak jo je spremenil v občutek nadnaravne determiniranosti, kakršen obstaja samo v politiki totalitarnih vladarjev, ki so nekdanjo božjo voljo zamenjali z oblastjo lastne klike. Dokler te »tovariši« ne vržejo z oblasti in izločijo iz bivanja. Kardeljevega obračuna z Rankovićem in Kavčičem ne gre pozabiti. Še zlasti ne, ker je pri zadnjem poln oblastiželjne sle sodeloval tudi Kučan. Golobov antitalent za družbeno problematiko je prišel do polnega razcveta. Biološko dojeti antijanšizem, ki ga je prevzel po duhovnem očetovstvu Jankovića in Kučana, mu je dobesedno omračil um. Do blodnosti. Da ne omenjamo izgube razsodnosti, če je ta sploh kdaj obstajala.
Stranka Svoboda je po oblastiželjnosti tipično boljševiška. Živi in deluje samo iz sovraštva. Programa ne zmore. Zato je odprtih rok sprejela ideološko vodstvo Levice in se je drži kot pijanec plota. Ni pa z njo pripravljena deliti oblasti. Prepušča ji zgolj tisto, kar najgloblje prezira in sovraži: kulturo in vse oblike vsebine socialnega vprašanja. Pri slednjem jo z Levico povezuje navdušenje do evtanazije starih in onemoglih. Odvečnih, ki so samo strošek. Neskončni družbeni cinizem, okrašen s tipično socialnoboljševiško puhlostjo, razkriva in potrjuje toliko obljubljana gradnja 30.000 stanovanj, ki je prinesla edini dobiček »županu 10 odstotkov« in belgrajskim pralcem denarja.
Nekaj izjemnega v slovenski zgodovini je ženski udarni bataljon Svobode – »golobice« –, sestavljen iz pravnic(!), ki jim je bila vzor in moralna vodnica predsednica parlamenta Klakočar Zupančičeva. Moških parlamentarcev Svobode praktično ne poznamo. Gotovo to ni naključje, ampak zavestna kadrovska politika, ki naj v očeh državljanov izniči pomen in vlogo parlamenta in demokracije. Po imenu in obnašanju so si zagotovile trajno mesto v slovenski zgodovini. Pred svojim voditeljem Golobom! Očitek o pocestnem obnašanju je dejansko neprimeren. Je nekajkrat slabše. Zavržno, človeka nevredno. Golobice zavračajo minimalno integriteto.
Posebno poglavje je tretja nekdanja koalicijska stranka Združena lista. Oblastni »tovarišici« sta jo, da bi se hitro osmradila, rezali kot mortadelo. Kučanov obračun s Pahorjem jo je spravil ob ves intelektualni potencial in voljo po političnem življenju. Ždi in blodi po labirintih gospodarskega kriminala in korupcije. Po eni strani je, če govorimo z jezikom Simonitijevega naslednika na ljubljanski FF, ujeta v stoletno slovensko državljansko vojno, po drugi v moralno iztirjenost povojnih umorov, zaradi česar je nasilna in steklinasto popadljiva. Ne more se otresti zgodovinskih, političnih in oblastiželjnih fikcij, političnih in oblastnih misli in besed ter dejstev izgubljenega, izkrivljenega in vselej vprašljivega nenehnega iskanja preživetja. Moralno in politično stanje stranke, pred katero se je pol stoletja tresla vsa Slovenija in ki je odločala o življenju in smrti tisočev, je v predpaliativnem stanju.
Ob neuspešnem oblikovanju opozicije sedanji vladi – pri čemer predsednico države, ki ne skriva sovraštva in prezira do Janševe vlade, tokrat puščamo ob strani – vlogo nadopozicije prevzema RTVS. Namesto stvarne kritike zlorablja svoj medijski položaj za ideološke obračune, ki jim namenja posebne televizijske in radijske oddaje. Golobova vlada jo je zalila z denarjem. Kljub nujnosti sprememb, konca žalitev in poniževanj, ki jih moramo plačevati, potrebuje poglobljeno obravnavo. Ne gre enačiti vseh zaposlenih. Pripadnost »nacionalki« je mnogim vrednota. Spoštujejo pluralnost in objektivnost. Večina ne podpira njenega talibanskega jedra na informativnem in kulturno-zabavnem programu, dediščine misli Staneta Dolanca o vladanju komunistov v Splitu leta 1972, ki jo vzdržuje pri življenju akademik Milosavljević. Delujejo na specifičen način boljševiške manjšine. Po nestrpnosti in brezobzirnosti presegajo »golobice«. Za odpravo nenormalnih razmer je potreben diferenciran, kompleksen, vendar brezkompromisen pristop. Edini jezik, ki ga razumejo, je denar. Ni problem levičarstvo, ampak zloraba ene od osrednjih državnih institucij za ozke strankarske, totalitarne, protidemokratične in protinarodne interese.
