Piše: Spletni časopis
Na voditelja POP TV Uroša Slaka je ta teden besnel Luka Mesec, ki je bil pred kamere povabljen, ker zahteva odstop poslanca Resni.ce Borisa Mijića. Razhudil se je, ko ga je Zoran Stevanović spomnil na afero Fotopub državno financirane kulturniške elite. Da Fotopub spravi voditelje Levice v posebno stanje, ni novost. Že prej je Asta Vrečko s sodnimi postopki grozila predsedniku državnega sveta Marku Lotriču. Mesec je na spisek dodal še predsednika državnega zbora in očital televizijskemu voditelju Slaku, da ne bi smel dopustiti Stevanoviću, da ga žali in govori neresnice. A Slak ni ravnal kot novinarji v službi levice. Opozoril ga je, da imamo v državi svobodo govora in da je “Stevanović polnoleten in se zaveda teže svojih besed.”
Živčnost ob Fotopubu v Levici ni naključna. Afero so po prevzemu oblasti pred štirimi leti in čistkah na policiji in v medijih reševali tako, da so izginili celo že objavljeni članki in komentarji, ki so opisovali dogajanje in nerodnosti, ki so se pripetile Mesecu in Asti Vrečko. Da članki iz medijev o vladajočih politikih izginejo, ni naključno in nepomembno. Cenzurirana je bila in je še vedno tudi moja uredniška kolumna na Siol.net, ki se je začela tako:
“Le neodvisen sodnik lahko odloči o krivdi Dušana Josipa Smodeja po objavi pričevanj, da naj bi spolno zlorabljal omamljene mladoletnice, fantazij o vezanju mladenk na radiator v kleti in finančnih prevar. Sodnika ne morejo nadomestiti objave na družabnih omrežjih, vaške opravljivke ali necenzurirani novinarji, ki jih za črnjenje nasprotnikov najemajo politiki ali so z njimi celo v posteljah. Težava primera Smodej pa je, da vemo, da sodbe sodnika najbrž ne bo. Ne le zaradi tega, ker posledice prijave spolne zlorabe, če si zlorabljene že drznejo prijaviti, praviloma udarijo po žrtvah samih. Imamo tudi vrh policije, ki je podoben necenzuriranim novinarjem v službi politikov. Nova vlada si je že nastavila svojega. Vrh policije je zamenjala hitreje in obsežneje kot prejšnja. Svoje so nastavili, tak vtis so ustvarili s politično čistko, da bi preganjali in diskreditirali opozicijske politike in varovali tiste na oblasti, če se znajdejo v težavah, kot so te z Dušanom Josipom Smodejem. Kako pravosodne oblasti in mediji pometajo zlorabe oblasti pod preprogo in poskušajo zaščiti pomembne politike, smo lahko opazovali že v aferi seks za redno zaposlitev župana Ljubljane Zorana Jankovića. In to celo nedavno, ko je častno razsodišče bolj levega društva novinarjev presodilo, da je kršitev njihovega kodeksa, če javnost natančno obveščamo o sporu na sodišču, ki ga je farmacevtka Katarina Ravnikar sprožila proti kriminalistoma, češ da sta v uradnem zaznamku zapisala preveč o motivih in posledicah njenih intimnosti z županom. Ne smete vedeti.”
O krivdi sodnik po štirih letih še ni presodil. Kot sem napovedal. Cenzurirali pa niso le te kolumne v celoti. Tudi v članke o sporu, ki ga je Katarina Ravnikar sprožila proti kriminalistoma zaradi njunega zapiska, kaj je počela pri Jankoviću, so posegli.
Tako brezsramnega poseganja politike v medije v zgodovine naše države še ni bilo. Za vplivanje in pritisk so najprej uporabili mehek pristop. Niko Kovač in 8. marec, da je sprožila spor pred častnim razsodiščem levici naklonjenega društva novinarjev, s trditvijo, da ljudje ne smejo vedeti imena in priimka farmacevtke, ki toži kriminalista. Častno razsodišče je pritrdilo interesom Zorana Jankovića in Levice. Za Katarino Ravnikar se ne sme vedeti, ker je bila žrtev Jankovića, so odločili. In to pri poročanju o sodnem postopku, v katerem je sama trdila točno obratno. Ker sem sam pisal kodeks, po katerem so presojali, in dolga leta tudi presojal ravnanja novinarjev, vem, da razsodišče nima moči, da bi lahko doseglo umik vsebin ali celo celotnih člankov. To lahko storita le novinar in urednik, če ju prepričajo z argumenti. In tu jih niso imeli. In sem to javno zavrnil. A komentarji in vsebine člankov so sčasoma izginili.
Nastavili so si svoje politično poslušne urednike, ki so za to poskrbeli. Z argumentom moči in ne močjo argumenta.
Katarina Ravnikar ni bila žrtev Zorana Jankovića. Bila je primer zlorabe oblasti in koruptivnega ravnanja, ko tisti, ki so blizu oblastnikom, dobijo ugodnosti. Ljubice redno zaposlitev v državnih lekarnah. In v diktaturah se o tem ne sme pisati. Če se, pa izgineta ime in priimek. In vse o Fotopubu. V hudih režimih izginejo tudi avtorji nedovoljenih vsebin. Tako daleč še nismo. Po preobratu na volitvah pa sploh ne.
Nov izum Levice: bankrotirani korumpiranec
Zdaj pa levica korupcije obtožuje nekega Borisa Mijića.
Za korumpiranca pa nam zdaj predstavlja podizvajalca gradbenih tajkunov, ki z očetom, od katerega je prevzel podjetje v težavah, še davkov ni zmogel plačati in delavcem obveznosti. To ni značilnost korumpiranih. Obratno. To je precej jasen kazalec, da gospod ni bil korumpiran in da tudi ni bil zelo sposoben podjetnik. Za ponazoritev, veliko težav s plačevanjem davkov in obveznosti do delavcev sta v času prejšnje vlade premier Robert Golob in finančni minister Klemen Boštjančič rešila podjetnika Sebastjana Vežnaverja, ko sta mu mimo zakona uredila 7,6 milijona evrov iz državnih rezerv za plačilo nepremičnine, ki jo je Vežnaver štiri leta prej kupil za vsega 1,7 milijona evrov. Zoran Janković pa se je praktično čez noč odpovedal predkupni pravici za ta biznis. Pa ni šlo za nekaj deset tisoč evrov. Za milijone je šlo. Mesec ni opazil sumov korupcije v vrhu svoje vlade. Sindikati so bili tiho. Tudi, ko so Jankovićevemu podjetju Electa, ki jo je prepustil sinovom, odpisali več deset milijonov evrov dolgov, je bil molk. Da o več kot sto milijonih, ki smo jih bankam v sanaciji davkoplačevalci z odločitvijo vlade Alenke Bratušek pokrili za posojila za Jankovićeve Stožice, niti ne govorimo. Vse to menda ni bila korupcija. Korupcija je podjetnik, ki je zašel v težave in še davkov in delavcev ne more plačati v celoti.
Dodatna dimenzija pa je, da je v tak položaj podjetnike zadnje leto tiščala prav politika, ki jih zdaj obtožuje korupcije.
V težavah so se lani znašli, ker jim je Luka Mesec z vlado Roberta Goloba naložil plačilo povsem nenačrtovanih obvez, da bi si zagotovili dodatne glasove na volitvah: izplačati so morali delavcem obvezen zimski dodatek, minimalna plača je bila povišana bolj od načrtov in napovedi, da omenimo le to. Teh izdatkov podjetniki niso mogli načrtovati, ker jih tudi vladajoči niso. Uzakonili so jih mimo lastnih proračunskih načrtov. Na vrat na nos v času predvolilne panike. Korumpirali so volivce. Z denarjem drugih.
Mijić ne samo, da ni primer korupcije, kvečjemu je primer, kako se godi tistim, ki niso del privilegirane politične in podjetniške elite in ki za levico in njene sindikate veljajo za luzerje. Pa nikakor s tem ne trdim, da je svetnik. A, če je storil kaj narobe, imamo organe pregona in sodišča. In ne stranke Levica in Luke Meseca, da bosta tožila in sodila in zahtevala odstope. Kar je vedno lahko, ko to počneš drugim. In je vzorec, ki ga uporablja tudi Robert Golob: povsod same prevare in veleizdaje. Celo Izraelcev. Le pri samem sebi ne vidi nič.
Politike z leve tožijo in sodijo, da bi odvrnili pozornost od poraza na volitvah po seriji hudih zlorab, da bi obdržali oblast. Izguba boli. In najlažje je pozornost odvrniti tako, da vpiješ čez Mijiće, ki so vmes mimo vseh napovedi postali poslanci. In groziš s sodiščem, če predsednik državnega sveta Lotrič ali predsednik državnega zbora Stevanović omenita afero Fotopub, o kateri so članki kar izginili iz medijev.
Ker pri nas so mediji, kot organi pregona in pogosto celo pravosodje, le podaljšana roka te politike.
