Piše: Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
V prispevku dokažemo, da so nespametne politike slovenske levice po državnosocialističnem vzoru že docela pripeljale do »amerikanizacije« slovenskega zdravstva. Na primeru skandinavskih držav pojasnjujemo, zakaj socialistične oz. planske politike na zdravstvenem področju povsod povzročijo podobne težave, kot jih imamo v Sloveniji.
Naj na začetku poudarimo, da v Sloveniji pravzaprav nimamo javnega zdravstva, pač pa imamo državno zdravstvo po vzoru planskega državnosocialističnega sistema, saj je zdravstvo v svojem bistvu pri nas ostalo takšno, kot smo ga imeli v času totalitarizma pred letom 1990. Kdor še pomni jugoslovansko socialistično zdravstvo, dobro ve, da je bilo zdravstvo v času Jugoslavije za povprečnega državljana bistveno slabše, kot je bilo tedaj zdravstvo na Zahodu, da o obupnem položaju zobozdravstva v jugoslovanskem državnem socializmu niti ne izgubljamo besed. Danes imamo situacijo, ko je monopolna državna zavarovalnica ZZZS neučinkovita do te mere, da je postala jama brez dna za davkoplačevalski denar, za katerega pacient iz leta v leto dobi vse manj in vse kasneje (beri: prepozno).
Tegobe skandinavskega socialističnega zdravstva
Manjše ali večje omejevanje trga na področju zdravstva vedno povzroči velike probleme, ki jih na svoji koži čutijo pacienti. Skandinavski primeri so dovolj zgovorni. Čeprav naj bi bila kakovost življenja zaradi skandinavskega koncepta države blaginje – ki je le prefinjena oblika socialistične uravnilovke, ki vse bolj kaže svoje gnile temelje –, na severu Evrope med najboljšimi na svetu, zdravstvo skandinavskih držav doživlja vse večje probleme, ki se s časom le še poglabljajo, kar je sicer tipično za zavožene socialistične sisteme. Tako imajo na Švedskem eno najdaljših čakalnih dob za elektivne posege (npr. za operacijo kolka ali sive mrene). Na Norveškem, kjer za zdravstvo namenjajo ogromno denarja, pacienti na nenujne posege čakajo več mesecev, zato so delodajalci prisiljeni plačevati zasebna zavarovanja, da ne bi bile bolniške zaposlenih predolge. Na Finskem imajo velike težave z dostopom do osebnega zdravnika v mestih, torej podobno, kot je to v Sloveniji. V vseh skandinavskih državah zaradi optimizacije stroškov zapirajo manjše lokalne bolnišnice, kar je huda težava prebivalstva na odročnem severu. V vseh omenjenih državah zdravniki in medicinske sestre množično bežijo iz javnega sektorja, ki je tog pri delovnih pogojih in plačah, v zasebni sektor, kjer je manj izgorelosti in so plače višje. Islandija pa v zdravstvenem sektorju doživlja beg možganov, saj se veliko zdravnikov šola v tujini in se ne vrne v Islandijo, ker so doma zaradi socialističnega zdravstva pogoji zanje preslabi. Vse to povzroča, da morajo skandinavske države za drag denar najemati isti zdravstveni kader, ki se je preselil v zasebni sektor, in to povratno dodatno obremenjuje zdravstveni proračun. Očitno so težave Skandinavcev z zdravstvom na nek način zelo podobne slovenskim. Razlog je v tem, da se država – pri nas in v Skandinaviji – po socialistično vmešava v zdravstvo, namesto da bi sistem utemeljila na socialnem zavarovanju in postavljala pravila, izvajanje pa prepustila mešanici državnih in zasebnih subjektov ter močni konkurenci med zavarovalnicami, kot to odlično izvajajo Švica, Avstrija, Nemčija in Nizozemska, kjer podobnih težav, kot jih imamo pri nas in v Skandinaviji, nimajo.
Amerikanizacija slovenskega zdravstva
Pomanjkanje družinskih zdravnikov na državni ravni. Ogromno pacientov brez družinskega zdravnika. Pritisk pacientov, ki kompenzirajo odsotnost urgentnega zdravnika z obiski urgenc (urgentnih blokov medicine). Pet ur, deset ur, petnajst ur čakanja na urgenci. Pacienti ležijo na urgencah v sobah in na hodnikih več ur ali celo več dni, ker ni postelj na drugih bolnišničnih oddelkih. Kronično pomanjkanje medicinskih sester in drugega podpornega osebja, ker zaradi izgorelosti in drugih razlogov bežijo v druge poklice oz. zaposlitve. Nezadovoljstvo zdravnikov zaradi nemogočih delovnih in finančnih razmer. Pacienti zaradi težave z zavarovalnico ne dobijo ustrezne oskrbe, kar dodatno frustrira zdravnike. Zdravniki se utapljajo v administraciji in jih jezi, ker so tako manj časa na voljo pacientom. Se vam zdi to, kar opisujemo znano? Avtor stavi na to, da je večina bralcev pomislila, da avtor opisuje sedanje tegobe slovenskega zdravstvenega sistema. Toda večina bralcev se hudo moti. Avtor opisuje tegobe zdravstvenega sistema v ZDA, sistema, v katerega najbogatejša država na svetu vlaga 18 odstotkov BDP! Kako je mogoče, da imajo v ZDA na las enake težave, kot jih ima Slovenija, čeprav nas slovenska politična levica zavaja, da so njeni ukrepi nujno potrebni, da ne bo prišlo do amerikanizacije slovenskega zdravstva? V Sloveniji imamo preveč državne (beri: državnosocialistične) regulacije zdravstva pod pretvezo zaščite pacienta oz. davkoplačevalca, v ZDA pa imajo državne regulacije zdravstva v smeri interesa pacienta absolutno premalo. V ZDA je študij za zdravnika v zadnjih desetletjih postal pošastno drag. Ob koncu študija je povprečen zdravnik, da lahko sploh doštudira, dolžan približno 250.000 ameriških dolarjev. Ker so specialisti plačani nekajkrat več kot zdravniki družinske medicine, se zelo malo zdravnikov odloča za družinsko medicino, zato je tam – prav tako kot v Sloveniji – pomanjkanje družinskih zdravnikov: do leta 2036 naj bi v ZDA primanjkovalo med 20.000 in 40.000 družinskih zdravnikov. Zdravniki bi se po dolgotrajnem študiju radi čim prej znebili dolga, saj niso navdušeni nad tem, da bodo kot družinski zdravniki morali delati do 50. leta ali še dlje, da bodo odplačali študijski dolg. In zato so urgence v ZDA preplavljene s pacienti točno tako kot v Sloveniji oz. še bolj. Prav tako kot v Sloveniji so medicinske sestre preobremenjene z delom in izgorele, zato v ZDA bežijo iz poklica. V Sloveniji imamo čakalne vrste, ker državni zavarovalniški monopolist ZZZS ne deluje optimalno in za storitve zmanjkuje proračunskega denarja, v ZDA pa imajo zavarovalnice v zadnjih desetletjih izjemno moč. Pred tremi desetletji je bilo v ZDA to, kar reče zdravnik, zakon, kar pomeni, da je v primeru, če je zdravnik odredil drago preiskavo ali drago zdravljenje pacienta, zavarovalnica to morala sprejeti. Še več. Nekatere storitve za paciente s slabim zavarovanjem ali brez zavarovanja so bolnišnice v ZDA pred časom uspele skriti v sistemu in stroške preknjižiti na dobro zavarovane paciente. Danes pa takšno ustvarjalno preknjiževanje ni več mogoče, ampak se morajo ameriški zdravniki z zavarovalnicami pogajati o tem, katere preiskave oziroma posege smejo opraviti in kakšno zdravljenje smejo izvesti. Odveč je poudariti, da zavarovalnice v skoraj izključno zasebnem zdravstvu v ZDA zasledujejo dobiček, pogosto na škodo pacientov, sploh tistih s slabšim (cenejšim) zavarovanjem. Zdravniki v ZDA in zdravniki v Sloveniji se morajo ogromno ukvarjati z administracijo, ker so takšne zahteve zavarovalnice: v ZDA je razlog v tem, ker zavarovalnice pazijo na vsak dolar, v Sloveniji pa je razlog v tem, ker je monopolna državna zavarovalnica neučinkovita in preveč birokratizirana. Zakaj diametralno nasprotna sistema zdravstva v Sloveniji in v ZDA dosegata skoraj identične rezultate? Predstavljajte si, da imate dve njivi. Prvo njivo prav nič ne gnojite in na njej skoraj nič ne zraste. Drugo njivo pa ekstremno preveč gnojite in tam prav tako nič ne zraste, ker ste zemljo z gnojilom zastrupili. Prva njiva so ZDA, kjer državne regulacije v smeri zaščite pacienta v zdravstvu skoraj ni. Druga njiva je Slovenija, kjer je državna regulacija zdravstva zaradi dozdevne zaščite interesa pacienta ekstremno pretirana. Prava pot je zlata sredina, ki se je držijo nekatere zahodnoevropske države, kot so Avstrija, Švica, Nizozemska in Nemčija. Slovenska levica s svojim državnosocialističnim obsesivnim nadzorom nad zdravstvom in pritiskom na zdravnike torej dejansko izvaja brutalno amerikanizacijo slovenskega javnega (beri: državnega) zdravstva in ga s tem uničuje.
