Piše: prof. dr. Janez Juhant
Ljudje svojo človeškost gradimo na izmenjavi, sožitju ter delitvi duhovnih in materialnih dobrin s soljudmi. Ustvarjamo svet govorice, pravil, navad in vrednot, ki daje okvir našemu življenju. Če je ta svet povezan z Bogom, kot pravi papež Leon v okrožnici Veličastno človeštvo, nastaja človeško ustvarjalno mesto; sicer gradimo prisilni, nasilni in nenaravni Babilonski stolp, ki je obsojen na propad.
Več kot 45 let smo Slovenci živeli v takem stolpu zatiranja in laži. Njegove posledice ostajajo. Tudi novi demokratični okviri – osamosvojitev Slovenije, pravna država in človekove pravice – so še vedno obremenjeni z vzorci prisile iz polpreteklega obdobja.
Pomlad leta 1990 je navdihnila spremembe in ustvarila pogoje za graditev mesta, »v katerem sobivata Bog in človeštvo«. Toda takšno mesto lahko nastaja le v sodelovanju človeka z Bogom.
Slovenija v prisilnem Babilonskem stolpu
Zaznamovani smo z bremeni polpretekle zgodovine in jih le počasi odlagamo.
Praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi je bil leta 1945 v četrtek, 31. maja. Procesije so potekale v ozračju vse hujših pritiskov na Cerkev, hkrati pa so se širile grozljive novice o pobijanju ljudi. Begunci so se za praznik zatekli v vetrinjsko cerkev.
Tri dni prej so Angleži začeli vračati domobrance, revolucionarji pa so začeli rušiti Božje temelje in graditi babilonski stolp nasilja. Začel se je mrtvaški ples.
Pomenljiva je zgodba Vide, tedaj devetletne deklice. Mimo njihove hiše na Dolenjskem so vozili tovornjaki z ljudmi na poti v smrt. Domačini na enem izmed njih so jo prepoznali in zaklicali njeno ime. Ona pa je okamenela ob pogledu na stražarja, ki je vanjo meril z brzostrelko.
Leta 1977 se je sedemnajstletno dekle z jamarskimi prijatelji spustilo v brezno. Po skoraj stotih metrih spusta je pristalo med človeškimi lobanjami. Pretreseno je zakričalo, naj jo potegnejo na površje. To doživetje jo je zaznamovalo za vse življenje. Režim jo je nadzoroval, še danes živi v strahu in se boji maščevanja. Kljub temu je zapisala: »Povejte mojo zgodbo mladim.«
Obe dekleti sta z vero premagovali zapostavljanje in nosili križ odrinjenosti ter zatiranja, kakor pomorjeni mučenci, njihovi svojci in številni drugi.
Težka je pot v človeško mesto, celo z Bogom, kaj šele brez njega
Žalosti nas, da se tudi po 81 letih od povojnih pomorov še vedno razpravlja o političnih zadržkih in potrebi po soglasju za pokop mrtvih na Žalah.
Težko je razumeti, da kdo meni, da žrtve Auschwitza ali Srebrenice niso žrtve ko one Macesnove gorice in drugih medvojnih ter povojnih morišč po Sloveniji. Zakaj se kamnita srca ne morejo dotakniti ran svojcev pomorjenih in vseh, ki so bili skoraj stoletje izrinjeni iz slovenskega občestva?
Z zavajanjem, predsodki in lažmi je treba končati.
Prepričani smo, da nova oblast, ki je nastopila prav na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi, opravlja svojo državotvorno dolžnost. Sprejeti zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je znamenje novega začetka in zagotovilo, da bomo Slovenci lahko zaživeli v skupnosti, ki bo temeljila na resnici, pravičnosti in spravi.
Vsi, živi in mrtvi, smo ljudje. Varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek poudarja:
»Gre za pravico do resnice, do vedeti za usodo bližnjega, do groba, do žalovanja in do dostojnega ravnanja s posmrtnimi ostanki.«
Etično in pravno vprašanje zato zadeva tako žive kot mrtve. Razumljivo je, da predsednik vlade Janez Janša poudarja pomen novele zakona o spominu in pokopu žrtev. Svojci žrtev, številne organizacije in velik del demokratične javnosti so na to odločitev čakali predolgo. Čakamo, da bo molk zasutih ust ganil slehernega človeka, mu odprl razum in srce ter ga prepričal, da vsakemu pripadata dostojanstvo in pravica do groba.
Ob žrtvah nemške, italijanske, sovjetske in drugih vojsk na ljubljanskih Žalah pokopljimo tudi svoje rojake, ki so se borili za svoj dom in narod. Kot kažejo medijska poročila, je bil tudi pokop hrvaških žrtev opravljen pieteten, v krstah.
Končajmo molk zasutih ust, izdamo mrliške liste in dajmo svojcem zadoščenje, kakor opozarja varuhinja človekovih pravic. Na blagoslovljenem kraju v srcu Slovenije bomo v spravi ohranjali spomin na žrtve in žalovali za svojimi. Naj to državotvorno dejanje utrdi našo mlado Slovenijo ob njeni 35-letnici.
Klic k sodelovanju in spravi
Ali ni že skrajni čas, spoštovani sodržavljani in sodržavljanke, ki uživate sadove revolucijskih pridobitev, da priznamo pravice vsem in država opravi svojo dolžnost?
Bodite hvaležni za svoje dobrine, mrtvim pa pustite počivati v miru, živim pa omogočite dostojno življenje! Storite to zaradi svojih otrok, da jim ne bo treba nositi bremen družbe, obremenjene s sovraštvom!
Demokracija pomeni vključevanje, sodelovanje in delitev odgovornosti. Tudi če ne čutite bolečine, ki jo je revolucija povzročila našim prednikom in njihovim potomcem, naj vas človeško dostojanstvo, narodni ponos in sočutje spodbudijo k sodelovanju in spravi. Dotaknimo se ran, ki so nas zaznamovale, omehčajmo srca ter narodu vrnimo mir, ponos in spravo!
Zato vas pozivam k človečnosti, sočutju in spravi. Ko bomo skupaj pokopali mrtve in opravili spravno sedmino, bo Slovenija vstala v novo življenje.
Tudi otroci, ki so jim revolucionarji pomorili starše ali sorodnike, bodo lahko dostojno preživeli svoja leta in v miru odšli k svojim.
Država se bo utrdila v resnici in spravi za vse. Dokazali bomo, da smo demokrati, Ljubljana pa bo postala simbol resnice, pravičnosti in sprave. Povrnili ji bomo dostojanstvo, ki ga je izgubila zaradi medvojnih in povojnih pomorov ter teptanja človekovih pravic Slovencev in vseh drugih žrtev revolucionarnega nasilja.
S tem bomo mladim zagotovili svobodo, ustvarjalnost in prihodnost v spravljeni Sloveniji, kjer bodo lahko pošteno živeli in delali.
Zato društvo javnosti in odgovornim pošilja izjavo, ki sledi.
Upam, da se tako verni kot vsi drugi zavedamo, da je pot samostojne Slovenije tlakovana s trpljenjem naših prednikov in oprana s krvjo mučencev, ki se jih danes spominjamo.
Naj nam izprosijo mir, spravo in Božji blagoslov za Slovenijo!
