Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9,36-10,8)
Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.
Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.«
Evangelist Matej svojo vsebino podaja precej sistematično. Ne ravno kronološko. Osrednji poučevalni del njegove pripovedi je t. i. govor na gori. Jezus v njem dejansko na novo razloži izpolnjevanje postave. A ne samo to: iz govora na gori lahko razumemo, kaj dejansko pomeni izpolnitev postave za ne-juda. Jezus ni samo nek preprosti učitelj, ki bi se s svojim poučevanjem uvrstil med svetovno znane mislece. Njegov nauk je dobil potrditev v tem, kar je storil kasneje, ko se je prostovoljno izročil v smrt. Sam je plačal kazen, ki je sami po božji pravičnosti ne bi mogli.
V tem odlomku vidimo, kako Jezus izraža sočutje tako do človeka kot osebe kot do množic. Množica zanj ni masa. Oznaka »ovce brez pastirja« je lahko v današnjem pomenu besede precej zavajajoča. Pastir je tisti, ki svojo čredo usmerja, jo varuje in ji priskrbi pašo. Torej hrano za vsakdanje življenje. Ko je oznanjeval evangelij, se je srečeval z vso mogočo revščino, vse tisto, kar je našteval v svojih blagrih. Srečeval je lačne, žejne, preganjane, žrtve krivic in trdote srca, itd. Mnogi so prišli, da bi mu prisluhnili. Jezus tu kaže pozornost do naših povsem vsakdanjih potreb. Na tem svetu niso nebesa. Podvrženi smo lakoti, žeji, ranjenosti vseh vrst, boleznim, pomanjkanju, preganjanju. Jezus vidi pred seboj ljudi, ki so izmučeni od samega življenja. Ne vedo več, kaj bi storili. So tudi v duhovni stiski, izgubljajo smisel življenja, mnoge se je polaščal obup.
Več:
