Piše: Jože Biščak
Levičarji pač nikoli ne razočarajo. Tudi tokrat niso. Da je imelo slovensko gospodarstvo lani za 7,34 milijarde evrov neto čistega dobička, so imeli za dokaz, da je odhajajoča Golobova socialistična vlada delala dobro. Toda vsakemu, ki se vsaj malo spozna na ekonomijo, je jasno, da gre za šolski primer Simpsonovega paradoksa.
Avstrijski ekonomist Friedrich von Hayek je nekoč zapisal: »Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.« Tovariši vseh vrst to misel potrjujejo iz dneva v dan in se dokazujejo kot prvovrstni ekonomski analfabeti.
Res dober poslovni rezultat?
Na prvi, površen pogled so poslovni rezultati relativno dobri. Podatki o poslovanju slovenskega gospodarstva, ki jih je nedavno predstavila Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (Ajpes), kažejo, da so gospodarske družbe lani ustvarile 7,34 milijarde evrov neto čistega dobička, kar je nominalno za 13 odstotkov in realno za 10 odstotkov več kot leta 2024.
»Leto 2025 bi ocenil kot dobro leto. V splošnem lahko rečemo, da je bilo poslovanje gospodarstva v preteklem letu kar spodbudno in dosti uspešno. Verjamem, da bo večina poslovnih subjektov kar zadovoljna, če bo to letos lahko ponovila ali celo nadgradila,« je na novinarski konferenci dejal vodja Ajpesovega sektorja za statistiko in informiranje Miran Vičič. Kar je seveda spodbudilo tovarišijske komentatorje, da so družno ugotavljali, da visoki davki, povečanje minimalne plače in božičnica (ki je konec preteklega leta kot strela udarila po podjetjih) nikakor niso škodili gospodarstvu ter da bi mogoče morali še malo bolj priviti zlobne podjetnike. Domnevno zajeten dobiček naj bi bil posledica pohlepa kapitalistov, treba ga bi bilo še več vzeti in denar pravično prerazporediti.
Pri tem seveda pozabljajo, da so lani že veselo prerazporejali in začenjali s projekti, ki niso imeli realne osnove. Lani je levičarska vlada razdelila za 700 milijonov evrov subvencij in nepovratnih sredstev, ocenjena vrednost projektov, ki jih financira država, pa se je približala desetim milijardam evrov. Vsak študent ekonomije (ki študira na malo bolj resni ekonomski fakulteti) ve, da tisto, kar prerazporedi ali plača vlada, ni enako tistemu, kar ustvarita na trgu dva zasebnika. Vlada namreč plača tako, da nekomu vzame in plača drugemu, zasebnik da vse iz svojega žepa. Zato je treba biti previden tudi pri podatkih o bruto domačem proizvodu (BDP). V Sloveniji je že nekaj časa tako, da rast BDP poganja javna (državna) potrošnja, kar zadeva zasebno potrošnjo, jo je v višave zadnje mesece izstrelila rast plač v javnem sektorju.
Toda vrnimo se k lanskemu dobičku slovenskega gospodarstva in si poglejmo, zakaj gre v bistvu za Simpsonov paradoks.
Simpsonov paradoks
Simpsonov paradoks se v ekonomiji pojavi, ko celota ne odraža realnosti v podskupinah. V primeru dobička slovenskih gospodarskih družb gre za agregatne podatke na makroekonomski ravni, ki so relativno dobri, toda pravo sliko bodo pokazali šele rezultati na mikroravni. Na to je opozoril tudi glavni ekonomist in vodja analitske službe Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Bojan Ivanc: »Pozdravljamo vsako izboljšanje poslovnih rezultatov podjetij, vključno z rastjo neto dobička. Vendar je treba podatke interpretirati celovito in previdno. /…/ Dokler Ajpes ne objavi dodatnih razčlenjenih podatkov, ni mogoče oceniti dejanskih vzrokov za spremembo neto dobička.«
Podatek o »rekordnih« dobičkih ne kaže realne slike za vse dejavnosti in položaj gospodarstva v različnih regijah. Pri slednjem (regijah) sta tipičen primer regiji Gorenjska na eni in Koroška na drugi strani. Gospodarstvo v prvi je neto čisti dobiček povečalo skupaj za 57 odstotkov, na Koroškem se je dobiček znižal za skoraj 30 odstotkov. Skupaj sta regiji torej povečali dobiček; če ju ločimo, dobimo povsem drugačen rezultat. Tipičen Simpsonov paradoks.
Enako je z dejavnostmi. Ajpes navaja, da so k rasti neto dobička največ prispevale strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti, energetika ter predelovalne dejavnosti. »Pri tem velja poudariti, da prvi dve dejavnosti nista tipični nosilki rasti neto dobička in imata relativno majhen makroekonomski pomen z vidika zaposlenosti in ustvarjene dodane vrednosti,« poudarjajo na GZS. Poleg tega velik del dobička ustvarja majhno število velikih družb, medtem ko je veliko malih podjetij zaradi povečanja minimalne plače, stroškov dela in dodatne obdavčitve komaj nad vodo. Slovensko gospodarstvo je namreč majhno in zelo občutljivo, slika se lahko spremeni čez noč, saj lahko poslovanje le ene (velike) družbe vpliva na agregatne podatke, kot je denimo dobiček.
Kje so razlike?
Na velik del dobička torej vpliva predvsem peščica slovenskih »velikanov«, kot so denimo farmacevtska družba Krka (400 milijonov evrov dobička) ali energetska velika podjetja (HSE, Gen ali Petrol). Te korporacije, ki so tudi manj občutljive na nerazumne politične odločitve, prispevajo levji delež k skupnemu rezultatu.
Paradoks se izraža tudi pri sektorskih razlikah. Skupni dobiček sicer raste, a če bi podatke razdelili po panogah, bi lahko ugotovili, da dobički rastejo le v storitvah ali energetiki, medtem ko kritična predelovalna industrija morda beleži zmanjšanje dobička. Zanimiva bi bila tudi razčlenitev strukture Ajpesovih podatkov. Neto čisti dobiček je namreč razlika med dobički uspešnih in izgubami neuspešnih podjetij. Skupni rezultat se lahko izboljša tudi zgolj zato, ker so nekatere družbe zmanjšale izgube. Tipičen primer je Skupina Unior, ki je lani ustvarila 228 milijonov evrov prihodkov in hkrati zmanjšala izgubo za 90,5 odstotka, na 5,1 milijona evrov.
Če pogledamo EBIT-maržo (meri dobičkonosnost podjetja iz osnovne dejavnosti), ki je znašala 5,4 odstotka, lahko ugotovimo, da se je v primerjavi z letom prej zmanjšala za 0,1 odstotne točke, kar pomeni, da se dobičkonosnost iz samega poslovanja ni izboljšala. Tudi podatek o mikropodjetjih, ki so kot celota povečala dobiček za 52 odstotkov, ne odraža dejanskega stanja. Veliko mikropodjetij je v težavah, najboljše rezultate pa dosegajo tista, ki poslujejo z državo (denimo nek profesor, ki dela raziskave za fakulteto prek svojega podjetja).
Dober agregatni rezultat kljub toksičnemu poslovnemu okolju
Če odmislimo Simpsonov paradoks, je skupen rezultat slovenskega gospodarstva relativno dober, če vemo, da je levičarska Golobova vlada podjetnike razglasila malodane za državne sovražnike, poslovno okolje pa naredila za nestabilno in strupeno za podjetništvo. Ali kot je na družbenem omrežju X zapisal slovenski podjetnik, ustanovitelj skupine Lotrič Metrology in predsednik stranke Fokus Marko Lotrič: »Podatki Ajpesa o dobičku podjetij za leto 2025 potrjujejo, da slovensko gospodarstvo zna ustvarjati rezultate, vendar ne zaradi pomoči države, ampak kljub vedno težjemu poslovnemu okolju.«
Naslov: Poenostavljen primer Simpsonovega paradoksa
Simpsonov paradoks se imenuje po Edwardu Hughu Simpsonu (1922–2019), britanskem statistiku in dešifrantu. Gre za statistično protislovje, kjer rezultati za celoto kažejo povsem drugačno sliko kot rezultati, ki jih razčlenimo ali podrobneje pogledamo.
Za lažje razumevanje vzemimo zelo poenostavljen primer podjetij A, B, C, D in E. V letu 2024 je skupni dobiček znašal 230 evrov, v letu 2025 pa 250 evrov. Dobiček se je torej povečal za 8,7 odstotka, toda podroben pregled pokaže, da je dobiček povečalo samo podjetje A, podjetjem B, C in D se je dobiček zmanjšal, podjetje E pa je zmanjšalo izgubo.
Simpsonov paradoks v ekonomiji je torej pojav, ko agregatni podatki na makroenomomski ravni kažejo eno sliko, ki se povsem obrne, ko podatke razčlenimo po skupinah ali podskupinah. To je zelo nevarno v politiki, ko odločevalci na podlagi agregatnih podatkov gospodarstva sprejemajo napačne odločitve; na primer povečajo davke ali minimalno plačo, kar podjetja z visoko dodano vrednostno zmorejo, medtem ko mala podjetja lahko propadejo.
