Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Spoštovanemu gospodu Janezu Janši, slovenskemu in evropskemu politiku, iz vsega svojega – veselega – srca čestitam ob njegovi četrti izvolitvi za predsednika vlade države Slovenije. Vladi, ki že nastaja, pa želim čimbolj uspešno delo do konca njenega mandata. Prav tako želim uspešno delo sedanji, pretežno levi, opoziciji. Obenem pa jo prosim, naj ji nikoli ne zamegli trezne presoje niti pretirana pripadnost kateri od levih ideologij niti pretirana podpora kateri od fanatično totalitarnih religij. Številni od predstavnikov – tako levih ideologij kot totalitarnih religij – trenutno v evropski in slovenski levi politiki zelo cenjenih (ker centri teh levičarskih ideologij in totalitarnih ver financirajo veliko skrajno levih nevladnih organizacij) namreč vsepovsod v EU zahtevajo javno razkazovanje svoje vsestranske moči, totaltarne verske in politične. Da, vsepovsod, celo v bolnišnicah, tudi v prostorih za najtežje operacije, že povsem odkrito pri šolski prehrani, tudi pri vsakodnevnem oblačenju žensk in deklic v javnosti (vsepovsod, razen doma, med štirimi stenami).
Verjetno je zaradi sedanjega, vse bolj revolucionarnega komunističnega vzdušja razmer v Sloveniji morala danes umreti tudi moja prijateljica Vranči. Ne vem, ali je bilo res golo naključje, da sem danes (v torek, 27. 5. 2026 popoldne), samo dan po objavi svojega članka Dan spomina v DZ, tik ob ozki poti, po kateri se vsako popoldne vračam iz trgovine proti domu, nenadoma zagledala ob robu te poti mrtvo ležati v travi svojo lepo Vranči, ležečo na trebuščku, kot da mi jo je nekdo nastavil, naj jo le še zadnjič pobožam. Še zjutraj me je pozdravila z drevesa, na katerem je imela gnezdo, s svojim – vedno spreminjajočim se – glasom, kot da bi znala govoriti. Nekako skupaj sva tudi pisali prispevke za objavo na spletu, saj me je resnično navdihovala. Pred približno petimi leti, sredi poletja, ko je bila v parku popolna tišina, sem sedla na klopco in si ogledovala zeleno okolico, Kamniške planine v daljavi, cvetje na travniku. Ko pa sem se ozrla v vejevje drevesa pod katerim sem sedela, sem zagledala čudovit prizor. Na eni od vej, tik nad mano, je sedela štiričlanska Vrančina družinica. Na eni strani je bila ona, v sredini dva vranja mladička, na drugi strani pa njen “mož” Lojze, kot sem ga pozneje imenovala. Vsi štirje so zrli vame v popolni tišini. Nepozabno. Neskončno mi je ugajalo, da sem imela “svojo”, neverjetno razumno in ljubeznivo živalco, ki pa ni bila kak moj suženj, kot so domače živali sužnji svojih gospodarjev, temveč je bila popolnoma svobodna, tako rekoč avtonomna osebnost. Tolaži me edino to, ker letos ni imela mladičkov. Potočila sem nekaj solz, prižgala sem ji svečko, zmolila Zdravo Marijo. Nekoliko sem tudi pomislila, da je bila Vranči prva žrtev vélikega boja slovenske ogrožene državljanske svobode in demokracije, boja, ki ga trenutno bijemo proti totalitarni miselnosti (in iz nje izhajajočim dejanjem) slovenski domoljubi in demokrati pod vodstvom gospoda predsednika vlade Janeza Janše in njegove – trenutno še nastajajoče vlade, ki jo hoče onemogočiti dvoje strašnih totalitarizmov – prvi je komunizem, z jugonostalgično in s Sorosevo ideologijo, drugi pa je islamizem, s totalitarno religijo.
Absolutno oblast in moč totalitarne religije, močno priljubljene v levi slovenski politiki, kažejo – in tudi prav ošabno razkazujejo – že marsikje tudi v Sloveniji, pravzaprav že vsepovsod v EU. Preveč totalitarne religije in ideologije vsem škoduje. To bi morala slovenska levica sama vedeti, še bolj pa desnica, zlasti tisti, ki so jih slovenski fanatični komunisti skoraj stoletje življenjsko ogrožali. Torej bi morali vsakršen totalitarizem, še prav posebno pa komunistični, predvsem zaradi tragičnih izkušenj in poznavanja novejše zgodovine, neusmiljeno zavračati kot kakršenkoli vzorec za prihodnost Slovenije. Zato, ker totalitarna ideologija ali totalitarna religija škodujeta razumu in srcu. Zahodna civilizacija – pretežno razumsko-etično in estetsko orientirana – podobno kot njena kultura, nista utemeljeni niti izključno v določeni veri (zlasti v njeni etiki) niti v čistem razumu, še najmanj pa v določeni estetiki, ki je tretja glavna prvina v zahodnem načinu življenja, zlasti v kulturi oziroma v umetnosti, kot njenem najžlahtnejšem delu.
Zahodni način življenja normalno delujeta le v medsebojnih povezavah vseh treh imenovanih prvin, etične (na primer verske), razumske in estetske. V zahodni civilizaciji in kulturi, tako kot tudi zahodnem načinu življenja, ne sme biti izločena nobena od treh prvin, ki tvorijo strukturno celoto, razum, etika in estetika. Kar pa zadeva končni smisel te, temeljne – zahodne življenjske in kulturne strukture, to pa je stvar različnih svetovnih nazorov oziroma religij.
Noben svetovni nazor in nobena religija pa ne smeta zamenjati opisane temeljne zahodne strukture, še najmanj pa sedanja ideologija marksističnega multikulturnega globalizma, ki jo na vse migoče načine, tudi s terorizmom in ilegalnimi migracijami, vsemu svet vsiljuje marksistični kolovodja George Soros s svojimi tako nevladnimi organizacijami, v resnici svetovno mafijo, verjetno v rokah neke nove velesile, najbolj nevarne od vseh, ki jih poznamo. Draga slovenska opozicija, zahodna civilizacija in kultura ne sprejemata prepovedi lastnega občutenja (srca) in razmišljanja (razuma), niti tedaj, ko to strogo ukaze določena totalitarna ideologija ali katero od totalitarnih verskih vodstev. Če bi se zahodna civilizacija in kultura takšnim totalitarnim ukazom podredili, preprosto ne bi več obstajali. Komu vse pa bi takšno stanje v Evropi prineslo zmago, ni potrebno dvakrat uganjevati. Zahodu gotovo ne. Prav zato se mira zahod do zadnje kaplje krvi boriti za svoj obstoj, da ne bo propadla njegova civilizacija. Pravzaprav v imenu česa pa naj bi propadla? V imenu katere od totalitarnih levih ideologij? V imenu katere od totalitarnih ver? Ne, nikoli.
Čestitam vam, spoštovani gospod Janez Janša, ob izvolitvi za predsednika vlade, čestitam vam v trdni veri, da boste zelo uspešni, čeprav ste tudi tokrat – četrtič – postali predsednik vlade Republike Slovenije v zelo zapletenih razmerah doma in v svetu. Sedanji zgodovinski čas je tudi zelo nevarnem, ne le za našo državo, za celotno človeštvo. Kot da bi neka višja sila, morda sam ljubi Bog, Sloveniji v tem hudem času pomagala na vodilno politično mesto postaviti resnično pravega moža.
Ne manjka veliko, da bi tudi vi, spoštovani gospod predsednik vlade Janez Janša, lahko rekli nekaj podobnega, kot je rekel največji politik 20. stoletja, Winston Churchill, tudi nobelovec za literaturo, v svojem znamenitem govoru, ki ga je imel v spodnjem domu parlamenta Združenega kraljestva 13. maja 1940, v katerem je rekel, da britanskim državljanom ne more obljubiti ničesar drugega kot “kri, trpljenje, solze in znoj” (“bood, toil, teras and sweat”). Te besede je Churchil izrekel povsem upravičeno, saj je bilo leto 1940 tisto, ki je stalo v sredini zaporedja letnic obstoja pakta Hitler-Stalin (1939-1941). V tem času sta namreč oba glavna “protagonista” druge svetovne vojne medsebojno prijateljsko tekmovala, kdo od njiju se bo bolje pripravil (oborožil) za napad na “imperialistične” države, zlasti na Veliko Britanijo. V Sloveniji je že skoraj povsem komunistična Osvobodilna fronta (OF, ustanovljena 26.4.1941 v povsem prazni sobi), nastala v času pakta med Hitlerjem in Stalinom, zato se je najprej imenovala Protiimperialistična fronta, torej fronta proti “imperialističnim” zahodnim državam, preprosto povedano, proti kapitalizmu. (V zelo pomanjšani obliki se zdaj v Sloveniji, revolucionarno oziroma protiustavno, borijo proti kapitalizmu in za nižje plače delavcev Kučanovi totalitarni generali slovenskih partijskih sindikatov.) Kakršnokoli delovanje proti nemškemu nacizmu pa je bilo v času imenovanega pakta v Sloveniji – seveda – prepovedano. Kdor bi ta ukaz prekršil, bi ga lahko ubili, kot so hoteli zaradi nadaljevanja nasprotovanja Hitlerju ubiti tudi takrat slovensko največjo feministke Angelo Vode. Na njeno “veliko” srečo so jo samo izključili iz partije in jo zaradi te njene neposlušnosti Hitlerju in slovenski partiji vse življenje preganjali, predvsem pa zapirali in poniževali. Da, tedaj najvidnejša slovenska feministka in kritična komunistka Angela Vode, ki je kljub pozivu OF, naj ne nasprotuje Hitlerju, delovala proti nacizmu, je bila 1939 izključena iz partije. Še huje, zaradi te njene nepokorščina, so jo komunisti preganjali vse do konca njenega – sicer dolgega – življenja, ki pa ga je končala s samomorom z lakoto, saj za življenja ni bila rehabilitirana niti še leta 1985, koje umrla. Tako strašno so komunisti kaznovali nasprotnike pakta Hitler-Stalin, ki so ga podpirali vsa triletna njegovega obstoja (1939-1941). Zdaj pa sedanji komunisti očitno podpirajo pakta Hamas-Soros (oboje pod skrbnim vodstvom neke vse močnejšega ambicioznega totalitarne države, skorajšnje velesile, ki si želi uničenje celotnega Zahoda, se zlasti pa EU, ki jo, v levem delu njegovega levega vrha, se zlasti tistega, ki se lažno predstavlja za zmerno desnico.
Spoštovani gospod predsednik vlade Janez Janša, vse to vam pišem ob prevzemu vašega vodstva nove slovenske vlade v leti 2026, v marsičem podobne letu 1940, ko so v svetu odjeknile Churchilove besede, podobne Črtomirovim v Prešernovem Krstu pri Savici, ko je zbiral svojo vojsko proti sovražnikom njegove vere in domovine, pogumno vojsko, skoraj “brez upa zmage”. Tudi sedanja Slovenija je izpostavljena nevarnostim svetovnih dogajanj. Bomo obstali? Nekateri slovenski internacionalisti in multikulturni globalisti se celo veselijo, da bomo v Sloveniji samo še podalpski multikultirni del velike nove evropske države. Menda zaradi tega bo v Evropi, seveda tudi v Sloveniji, izginil vsakršen nacionalizem, vsaka skupina priseljencev bo govorila svoj “materni” jezik, uradno pa bo glavni jezik angleščina, kot je v Bruslju že zdaj. Povsem drugače pa doživljamo nevarnost izginotja Slovenije domoljubi. Komunistične sile, zlasti pretežno komunistične politične nevladne organizacije, skoraj izključno komunistični sindikalni voditelji, ki jih je vsaj desetkrat toliko kot imamo v Sloveniji podjetij, medijski delavci, v javnih medijih brez izjeme samo komunisti, ne bodo mirovali. V Sloveniji sploh ni potreben nikakršen nacizem, da bi jo pokončal, v Sloveniji imamo AVTOHTONI ZLOČINSKI KOMUNIZEM, ki jo politično zlorablja in obvladuje že od konca 1. svetovne vojne. Do danes pa se je v Sloveniji le malo spremenilo, kljub njeni osamosvojitvi (1991) in demokratizaciji.
V Sloveniji, zlasti zadnja štiri leta, pod finančno skrajno potratno in neodgovorno vlado dr. Roberta Goloba, ni šlo dobro zelo številnim slovenskim državljanom – navadnim delavcem, obrtnikom, kmetom, kot tudi tistim v intelektualnih poklicih, lastnikom podjetij in drugim. Še najslabše pa se je pod Golobovo vlado godilo mladim, ki jih je njegova oblast skoraj naganjala v tujino, tako da je storila vse, kar jim je onemogočalo dobro plačilo za dobro delo in dobre možnosti za napredovanje in pridobitev družinskega stanovanja. Kjer je le mogla, je Golobova vlada škodovala tudi upokojencem in invalidom, saj se je nemalokrat kdo od njih počutil dobesedno življenjsko ogrožen, največkrat zato, ker ni imel urejene niti zdravstvene pomoči niti dolgotrajne oskrbe. Samo malo je manjkalo, da za ubijanje upokojencev ni bil sprejet zakon o evtanaziji (zavrnjen je bil na referendumu), kot edina možna učinkovita rešitev omenjenih dveh problemov, v zdravstvu in pri dolgotrajni oskrbi. Prav sarkastično pa je bilo, ko je povrhu vse te mizerije vlada upokojencem in invalidom predpisala še davek (ali kaj?) za dolgotrajno oskrbo, in se odkrito ponočevala iz siromakov, naj ne mislijo, da bo dolgotrajna oskrba za vse, da bo imela pravico do nje, kot rečemo na Primorskem, “že vsaka mona”.
Po tem velikanskem padcu življenjskega standarda in dramatičnega znižanja socialne varnosti v času Golobove vlade bo okrevanje slovenske družbe zelo zahtevno, najbrž tudi dolgotrajno. Ne bo mogoče kar čez noč rešiti vseh številnih problemov, na primer v gospodarstvu, zdravstvu, kulturi, kjer je največji problem še skoraj povsem jugoslovanska komunistična televizija, z ideološko še povsem komunističnimi kadri, čeprav so ti pogosto tudi premožnih podjetniki, ki delajo skoraj izključno za potrebe nacionalne televizije, ali pa za katero od komercialnih, od a do ž pod vodstvom katerega od jugoslovanskih udbovcev ali pa njihovih potomcev. Kar zadeva rešitev Slovenije iz globokega brezna samih nesrečnih komunističnih in degeneriranih liberalni razbojnikov, bo sedanja vlada morala slovenskim državljanom odkrito povedati, da morajo tudi sami pomagati vladi, da nam bo, vsem skupaj, uspela normalizacija razmer v državi. Ne bo lahko, saj bodo prav tisti, ki so potisnili Slovenijo v brezno komunističnega in degeneriranega liberalnega razbojništva Golobove vlade, zdaj najbolj razbojniško protestirali po vseh slovenskih mestih, verjetno tudi v družbi svojih terorističnih prijateljev z Bližnjega vzhoda.. Gotovo bodo komunisti klicali na pomoč levi del vrha EU, naj jim pomaga ponovno zavzeti oblast v Sloveniji. Kajti ti ljudje, iz vlade dr. Goloba, so navajeni živeti kot milijonarji. Med njimi ni podjetnikov, ki bi živeli skromno samo zato, da bi lahko več investirali v svoje podjetje, delavcem zvišali plače, si ustvarili podjetniško ime. Ne, visoki krogi iz Golobovega partijskega političnega okolja so navajeni prejemati predvsem visoke dohodke za svoje funkcije, za “kulturnopolitične aktivnosti”, za vzdrževanje stikov z mednarodnimi kulturno-komunističnimi organizacijami in za delovanje v njih. Denarja za njihovo zapravljanje je bilo pod Golobovo vlado vedno premalo, zahtevali so celo, da bi prejemali za takšno svoje “blefiranje” celo tako visoke “nagrade za zasluge” in izjemne pokojnine (s celo vrsto “izjemnih” dodatkov, povezanih s pomenom kakega “izjemnega” umetniškega motiva, na primer najbolj znanega pasjega dojenja). Velikanska izjemna pokojnina, skupaj z velikanskimi dodatki mora namreč kulturno-političnemu “umetniku” zagotavljati zanj primerno in zanj dostojno “dolgotrajno oskrbo”. Oskrbo, ki bo primerljiva s postrežbo v katerem od apartmajev v razkošnih hotelih, kakršen je na primer Ritz v Parizu. Potomci komunističnih revolucionarjev v Sloveniji so vse prej kot skromni. Če je bil vsaj povprečno inteligenten, je skoraj vsak od njih dobil svojo fakulteto, svoj oddelek na katerem od znanstvenih inštitutov, kadar pa se je kdo od njih boril za to, da je smel ostati na kateri od šol, čeprav je koga pretepel ali vsaj maltretiral, so zanj našli direktorsko mesto v kateri od večjih levičarskih nevladnih organizacij, obvezno s komunistično ideologijo in z denarjem iz slovenskega proračuna (iz davkov državljanov) kot tudi iz tujine (za boj proti rasizmu, fašizmu in nacionalizmu). O, takšni – razvajeni – potomci komunistov v Sloveniji ne bodo mirovali, ko bo sedanja desna in domoljubna vlada, vlada gospoda Janeza Janše, zmanjševala njihove nezaslužene vsote za “kulturno-politične zasluge”, vsote za njihovo dolgoletno, prav potratno zapravljanje. Hudo bo tudi zaradi konca komunističnega šolstva. Ker v šoli otrok v Sloveniji še vedno, več kot 30 let po osamosvojitvi in demokratizaciji ne poučijo, da je komunizem totalitaren kot vsi drugi totalitarizmi, kar je občutila tudi Slovenija, so slovenski šolarji še vedno izpostavljeni nevarnosti, da bodo verjeli kateremukoli politično spretnemu komunističnemu politiku, ki jim bo natvezil, da morajo podpreti komunistično politiko, ker samo ta prinaša pravično in za vse dobro življenje, kakršno je bilo v času Titove KOMUNISTIČNE Jugoslavije.
