Piše: Gašper Blažič
Leta 1885 se je v Repnjah pri Vodicah rodila Ivana Jerovšek. Ime in priimek verjetno ne povesta kaj dosti, precej več pa vzdevek, po katerem je postala znana. Gre za Vodiško Johanco, ki se je v zgodovino našega naroda zapisala s precej predrzno potegavščino na račun izrednih, nadnaravnih pojavov. Ker je dokaj zgodaj osirotela, ji je domači župnik omogočil selitev na Reko, kjer je želela vstopiti k benediktinkam. A brez uspeha, saj so jo zavrnile. Zato je razglasila, da je imela videnje Božje Matere. Sledila so tudi prva simuliranja mističnih krvavitev – od cirkuškega artista se je namreč naučila trika s svinjskim mehurjem, napolnjenim s krvjo.
Vendar pa redovnic ni uspela prepričati, hitro so razkrile njeno prevaro ter jo izgnale iz samostana. Kar pa je ni odvrnilo od nadaljnjih »gledaliških predstav« mističnega trpljenja. Leta 1913 se je vrnila v Vodice in tam poskrbela za novo »senzacijo«. Najprej s krvavimi solzami, ki naj bi prihajale iz Marijinega kipa, nato pa naj bi krvavela še sama. Dokler ni salezijanec Josip Valjavec z nje potegnil rjuho in našel cevke s telečjo krvjo. Ob obsodbi na desetmesečno zaporno kazen je priznala, da je želela kakor posnemati resnično mistikinjo Magdaleno Gornik. Šest let po svoji prevari je Johanca umrla nesrečne smrti – zaradi majhne nesreče, zbodla se je z zarjavelimi vilami na kmetiji, je prišlo do zastrupitve krvi.
Ker sem sam sicer doma v bližini Vodic, sem velikokrat slišal mnenja, da če zadeva z Johanco ne bi bila potegavščina, bi ta kraj blizu Ljubljane prerasel v pravo romarsko središče, celo bolj obiskano od Medžugorja. Toda božja pota so bila drugačna: naziv Vodiška Johanca je danes v slovenski ljudski govorici sinonim za prevaranta. In takšnih Johanc bi lahko v slovenski politiki našli kar precej.
Poglejmo na primer dogajanje od konstitutivne seje sedanjega sklica državnega zbora dalje. Predvsem v zvezi s sprejemanjem interventnega zakona, ki je v državo vrnil vsaj nekaj normalnosti s tem, ko je odpravil socialistične norosti dosedanje koalicije. Pri tem je zanimivo opazovati obnašanje predstavnikov treh strank, ki so sestavljale dosedanjo koalicijo. Delujejo kot nekakšne moralne avtoritete, borci za malega človeka in proti krivicam. Če ne bi videl na lastne oči, ne bi verjel, da je takšen blef v resnici možen. Ob tem seveda upam, da slovenska javnost vseeno nima tako kratkega spomina, da jim bo verjela na besedo. Denimo, Zoran Janković se bo pri svojih 73 letih po dvajsetih letih županovanja potegoval za nov županski mandat. Med vrsticami je dal vedeti, da zato, da bo »zaščitil« Ljubljano. Najbrž pred novo vlado? No, tudi Kučan se je leta 1997 odločil za ponovno predsedniško kandidaturo, da demokracija v Sloveniji kakor ne bi bila ogrožena. S strani »nezdravih sil«. Če ste spremljali, kaj vse so govorili predstavniki Svobode, Levice ter SD ob sprejemanju interventnega zakona, lahko hitro ugotovite, da imamo v parlamentu precej sodobnih Vodiških Johanc, sindikati pa jim sledijo kot cucki, ki čakajo na zasluženi piškotek. Enako mainstream mediji.
Največja težava pa je, da je s sodobnimi Vodiškimi Johancami nemogoče graditi normalen dialog. Ker pri njih ne šteje moč argumentov, pač pa argument moči. Enostavno te preglasijo in poteptajo, obenem pa demagoško zastrupljajo ljudi s svojim navideznim mučeništvom. Edina rešitev je torej, da jih povsem razgalimo. Potegnemo rjuho z njih in pokažemo na njihove goljufije ter blefiranje. Da bo javnost na lastne oči videla, od kod vir njihovega »krvavenja za državo«. V resnici jim gre zgolj za privilegije. Besno protestirajo, ker vedo, da se končuje njihova vloga pijavk, ki neusmiljeno izsesavajo davkoplačevalce. In jih prepričujejo, da to počnejo z »najboljšimi nameni«.
Toda če bo že v tem mandatu tekla kri, je še vedno bolje, da je ta kri zgolj telečja …
