Bil je 7. marec 2018. Kmalu bomo lahko upihnili prvo svečko. Dovolj daleč, da so ljudje s slabim spominom na dogodek pozabili, sploh ob dejstvu, da je vse večje število proslav slavnih in še bolj slavnih bitk, o katerih ni nihče ničesar slišal več kot pol stoletja. 70 let po njihovem “zmagoslavju” pa vedo številni povedati veliko in ponovno se snemajo filmi z junaško vsebino. Upam, da bo Menina planina doživela usodo filma Veliki transport, ki je odpeljal bivšo državo na smetišče zgodovine. V državo se je pritihotapila nova vrednota. Vsako nasprotovanje “resnici”, vsako pričevanje je sovražni govor, ki ga je potrebno sankcionirati. Tako pričevalca kot avtorja oddaje. Tako novinarja kot medij in podjetje, ki v tem mediju oglašuje. Evviva il comunismo e la libertà! Kaj tukaj dela “liberta”, mi še do danes sicer ni jasno, vendar si dovolim upati, da bom tudi to nekoč ugotovila.
Torej, 7. marca so v Kopru slavnostno odprli, “na svitlo dali”, kot bi rekli nekoč, maketo 2. tira. Volitve so se neizbežno bližale, prvi referendum o zakonu o 2. tiru je žalostno pogorel, zato je bila to priložnost za samopromocijo in seveda tudi zaslužkarstvo, ki se ji enostavno ni dalo odreči. Mogoče se temu reče, v bolj izbranih družbah, čas za nabiranje prepotrebnih sredstev za volilno kampanjo. Pred maketo so se v spomin, tedaj niso slutili, da mogoče tudi v opomin, postavili: Jure Leben, vodja projekta in državni sekretar, Miro Cerar, predsednik Vlade RS, Peter Gašperšič, minister za infrastrukturo, in gospodarski minister Zdravko Počivalšek, župan Kopra Boris Popovič pa je imel ali instinkt ali pa srečo, da je šel na službeno potovanje in ga je nadomeščal podžupan Peter Bolčič.
Da gre za sodobno multimedijsko predstavitev, se je hvalil Leben ob pomoči Gašperšiča. Maketa naj bi bila na ogled v Kopru do 25. marca, nato pa prestavljena v Ljubljano na Kongresni trg. Foto termin bi bil brez dvoma tudi takrat številno obiskan s strani glavnih medijskih hiš, ki so se nadejale drobtinic od projekta “Maketa”.

Foto: STA
Miro Cerar je ob slovesnosti dejal, da se je gradnja drugega tira dejansko že pričela. Predsednik vlade je ob predstavitvi makete v Kopru namreč spomnil, da zaradi “prometa po izvlečnem tiru med postajo Koper-tovorna in območjem elektronapajalne postaje Dekani lahko rečemo, da smo danes že 1,2 kilometra bližje cilju”.
Prva informacija, da je bila dejansko maketa dvakrat preplačana in da bi za to ceno lahko kupili dve manjši stanovanji, je bila objavljena že v nedeljo, 11. marca, na Požareportu, ki se je skliceval na tvit osebe s psevdonimom Svoboda. V ponedeljek so Primorske novice objavile, da je pri pregledu razpisne dokumentacije ugotovljeno, da je direkcija za infrastrukturo pri točkovanju napačno ovrednotila ponudbeni ceni dveh prejetih ponudb. Da gre “za relativno enostaven izračun, ki pa na prvi pogled ni viden, če ne pogledamo ozadja”, je dejal Damir Topolko iz direkcije za infrastrukturo in dodal, da zaradi tega ne bo odstopil. In še kako prav je imel, ko je zatrdil, da je izračun enostaven, le ozadje je potrebno pogledati. Podjetje, ki je bilo “izbrano” in je bilo s ceno 133.000 evrov ugodnejše od neizbranega podjetja, ki bi maketo izdelalo za 73.000 evrov nižjo ceno, je za izdelavo najelo to isto podjetje, ki je ponudilo nižjo ceno. In kot nam je bilo povedano skoraj leto kasneje, se na ta način sled za denarjem z lahkoto izbriše. Razlika 73.000 evrov se nato deli, malo tebi, malo meni, vendar vse znotraj mafijske družine. Da je ta “mafijska družina” dejansko tudi resnično družina, pa po kapljicah prihaja na dan šele sedaj. No, 14. marca je nato vrhovno sodišče razveljavilo rezultate referenduma in 22. marca je direkcija za infrastrukturo končno pogledala v ozadje, odstopila od pogodbe in maketa je čudežno izhlapela.

Foto: STA
Kdor čaka, dočaka, pravi slovenski pregovor. Ali to v resnici drži, pa bomo šele videli. Takratna vlada je sicer po fiasku na vrhovnem sodišču odstopila oziroma bolje povedano, odstopala, maketa je poniknila, gradnja 2. tira oziroma 27 km železniškega tira pa še vedno buri slovensko javnost. Kam je sedaj poniknilo tistih 1.200 m oziroma 1,2 km tira, da se še vedno govori o 27 km, ne vem. Začeli pa so se postopki, v katerih se nekateri sprašujejo, zakaj bi moral minister – ja, gospod Leben je od časov blamaže z maketo napredoval v ministra – odstopiti, prav tako je vprašanje, ali bo odgovarjal Damir Topolko, ki ni pravočasno pogledal “v ozadje”, čeprav menda v kakšno ozadje rad pogleda, in bistveno vprašanje, koliko odgovornosti nosi Miro Cerar. Zasluge so si pripisovali vsi, fotografirali so se vsi, ko je potrebno razgaliti “ozadje”, pa se tudi vsi sprenevedajo. Še tega nihče ne ve, kdo je naročil odstranitev makete in kje se ta danes nahaja. Mimogrede, ko sem imela še majhnega otroka, smo v Gardalandu šli v 3D-kino. Vsa dvorana je z rokami segala po ptičku, ki je letal tik nad našimi glavami. Bil je kot živ, bil je na dosegu in ko si segel po njem, si ostal praznih rok. Maketa sicer ni bila v 3D-predstavitvi, davkoplačevalci pa smo navkljub temu ostali praznih rok.

Jure Leben (Foto: STA)
Nekaj podobnega se dogaja tudi Šarcu. Samo na vrsto še ni prišel. Ne mislim, da bi ostal praznih rok. Ne, mislim, da bi se pričela razprava o odgovornosti. Ker razprava bo. Ne, če bo, potem bo. Nedvomno bo! In takrat se bo pokazalo, da so vsi upokojenci in vsi silni uspehi, ki so zadovoljili sindikaliste, dejansko tridimenzionalna virtualna imaginacija. Ko sežeš po višji pokojnini, višji plači, višjem dodatku, ostaneš praznih rok.
Samo mi nismo Gardaland, mi smo La La Land. In tako bomo verjetno, pravijo, tudi volili. Mogoče v želji, da se znebimo čim večjega števila članov Šarčeve stranke? Tudi EU-parlament je dobro kritje, kjer si neviden, čeprav ti v Sloveniji ljudski glas slika pisano ptico pred nos. Pa še nekaj bomo vprašali, takrat že bivšega predsednika vlade Marjana Šarca:
- Od kod si jemlje pravico, da posega v kazenske postopke, tako v postopek mojega klienta Andreja Šiška kot tudi v postopek morebitne preiskave Jureta Lebna? Ker če ti predsednik vlade zagotovi, da omenjeni ni v predkazenskem postopku, je to več kot jasen signal, da ne sme biti. In če ti za prvega napiše, da je šlo za hudo kaznivo dejanje rušenja temeljev ustavne ureditve, gre za to kaznivo dejanje. Tako to razumejo državni tožilci in prepričana sem, da tudi policisti. Sploh, če vemo, kdo je minister za notranje zadeve. In od kod ima informacije, da ne teče noben postopek v zvezi z davčno zatajitvijo proti Petru Vilfanu? Vsaka odločba, celo za nadomestilo stavbnega zemljišča, nosi oznako zaupno. Vendar Marjan Šarec ve, da ni nikakršnega postopka. Mogoče ne ve, da je lahko postopek zaradi prekrška, lahko pa gre za kaznivo dejanje, z gotovostjo pa sporoča Fursu, da postopka ne sme biti.
- Od kod ima pravico, da podjetjem naroča, v katerih medijih lahko oglašujejo in v katerih ne?
- Od kod ima pravico, da kot predsednik vlade podpisuje dokument, s katerim na široko odpira vrata migrantom, navkljub drugačni volji prebivalstva države?
- Od kod ima pravico do ocenjevanja, kaj se lahko govori in misli v tej državi?
Čas za polaganje računov se bliža. Tako ali drugače.