V 92. letu starosti je v ponedeljek umrla slikarka in grafičarka Tinca Stegovec, poroča spletni portal MMC RTV Slovenija. Tinca Stegovec spada med najpomembnejše slovenske grafičarke, hkrati pa kot nekonformistična umetnica tudi med najbolj zapostavljene.
Šele pred osmimi leti se je prvič celoviteje predstavila na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC). Kot je ob razstavi poudarila kustosinja Breda Škrjanec, je grafični opus Tince Stegovec v slovenski likovni umetnosti edinstven. Odlikujejo ga intenzivnost podob, samodisciplina, tehnična odličnost, jasnost in čistost izraza, v katerem se disciplina in strogost prepletata s poetičnostjo. Splošni odmev njenih del pa je vedno globoko človeški.
Tinca Stegovec se je rodila leta 1927 na Planini pri Črnomlju. Slikarstvo je študirala na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je končala tudi specialko za grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu. V grafiki se je študijsko izpopolnjevala v Parizu in Italiji, pozneje je študijsko prepotovala velik del sveta. Poučevala je na raznih šolah. Sodelovala je na umetniških kolonijah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela več nagrad, nazadnje leta 2016 nagrado Riharda Jakopiča za življenjski opus.
Kot je pisalo v utemeljitvi nagrade, je Tinca Stegovec ena redkih predstavnic ljubljanske grafične šole, vendar se od njenih splošnih značilnosti razlikuje po barvi v grafiki. Njene barve niso temno zamolkle, rjave ali patinaste, pač pa sijoče in jasne z obilico modrih, rumenih in rdečih tonov.
Ukvarjala se je tudi s slikarstvom, ki ga je enako kot grafiko utemeljevala z natančno risbo in čistimi barvami v svetlih tonih. V njenem slikarstvu prevladujeta pokrajina in portret.
Umetnica je bila ves čas samohodka v več pogledih. In tudi, kot je sama večkrat povedala, nikoli ni spadala v noben klan. Kot je ob prejemu Jakopičeve nagrade povedala v pogovoru za STA, je sama menila, da je umetniško ustvarjanje poklic, ki potrebuje svobodo in tudi dovolj samote. “Slednjo sem kar pogrešala. Bila mi je dragocena, ker sem bila veliko med ljudmi; že kot prosvetna delavka – tu so bili učenci in kolegi raznih strok, pa tudi doma nas je bilo pet članov v družini,” je povedala.
Ko se je odločala za študij slikarstva, je verjela, da je umetnost najvišji produkt človeškega duha. “To je bilo sicer romantično gledanje, se je pa z njim na akademiji zelo strinjal Božidar Jakac, ki je celo življenje tako gledal na umetnost,” je povedala.
O grafiki pa: “Za grafiko mora biti človek tenkočuten, natančen in zelo potrpežljiv in ni naključje, da v svetovni zgodovini umetnosti veljajo za najboljše grafike Japonci in Kitajci.”
Najobsežnejšo zbirko njenih grafik hrani MGLC.
V 91. letu starosti pa je umrla tudi Zdenka Golob Borčič, likovna umetnica, slikarka, grafičarka, ilustratorka in pedagoginja, ki je leta 1979 prejela nagrado Prešernovega sklada, poroča spletni portal MMC RTV Slovenija. Najbliže so ji bile tehnike jedkanice, akvatinte in suhe igle, sicer pa njen umetniški opus velja za izrazito samosvojega.
Ustvarjanje Zdenke Golob Borčič po poročanju portala od začetkov zaznamujejo formalni dualizem, najbolj izražen v jukstapoziciji abstraktnih likovnih prvin in poenostavljenih realnih oblik, ljubezen do barve, ki jo uporablja premišljeno, v funkciji asociativnega in pripovednega učinka, in skop motivni svet.
Umetnica se je rodila leta 1928 v Sv. Trojici (Gradišče) v Slovenskih goricah. Po meščanski šoli v Lenartu in trgovski šoli na Ptuju ter po drugi svetovni vojni, ki je prekinila njeno šolanje, se je zaposlila kot delavka v mariborski tekstilni tovarni MTT. Vendar se je ob delu izobraževala na slikarskih tečajih, ki so jih prirejali mariborski likovniki.
Na akademiji je študirala v razredu prof. Gojmirja Antona Kosa, po diplomi leta 1954 pa se je družina sprva preselila v Novo mesto in nato znova v Ljubljano. To je bil čas, ko se je posvečala ilustraciji. Kot svobodna umetnica je začela delovati leta 1968, deset let pozneje je pripravila razstavo za galerijo Labirint v Ljubljani, za katero je v naslednjem letu prejela nagrado Prešernovega sklada.
Kot eni redkih svobodnih umetnic ji je uspelo utreti si pot na umetniško prizorišče še v času, ko so na njem dominirali moški. Skozi leta je sodelovala na več kolonijah ter razstavljala doma in v tujini. Prejela je več priznanj in nagrad za grafiko.
En motiv je pogosto obdelala v več različicah in tako “neprestano preizkušala in spreminjala, kot da je vsakič znova presenečena nad končnim izidom in kot da hoče vedno znova iz motiva izluščiti še nekaj več”. “Isto ploščo obdeluje toliko časa, da iz nje izlušči vse, kar ji lahko ponudi,” so o delu Zdenke Golob Borčič zapisali v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC).
Leta 2013 so v MGLC ob umetničini 85-letnici pripravili pregledno razstavo, naslovljeno Grafike, 105 razstavljenih del na papirju pa je umetnica nato v naslednjem letu podarila njihovi zbirki. Večinoma so bile grafike, male grafike in akvareli.
Dela Zdenke Golob Borčič so tudi v mednarodnih grafičnih zbirkah, med drugim v muzeju Albertina na Dunaju, še piše MMC RTV Slovenija.
