Pred natanko 27 leti je takratna slovenska skupščina sprejela in razglasila slovensko ustavo, s katero se je Slovenija od Jugoslavije odcepila tudi v pravnem smislu. Na ta dan od leta 1997 zato praznujemo dan ustavnosti, ki ga je ustavno sodišče obeležilo s četrtkovo slavnostno sejo. Ustava je bila tako sprejeta na prvo obletnico slovenskega plebiscita.
Na četrtkovi slavnostni seji ustavnega sodišča je zbrane nagovoril novi predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez, ki se mu zdi pomembno, da ustavno sodišča, ki presoja, ali so posamezne odločitve sodišč in zakoni v skladu z ustavo, vedno znova kaže svojo neodvisno držo, pri tem pa tudi ustrezno argumentira svoje odločitve. Prav z dobro argumentacijo namreč gradi, ohranja in utrjuje svoj ugled, s tem pa tudi samo prispeva k spoštovanju svojih odločb, je dejal.
Slavnostni govor je imel zaslužni profesor pravne fakultete v Ljubljani Janez Kranjc, ki je med drugim izpostavil pomen avtonomnosti pravosodne sfere tudi, ko gre za pregon sovražnega govora. Pri pregonu slednjega mora ta ohraniti svojo avtonomnost in ga preganjati ob upoštevanju vseh razsežnosti vloge in poslanstva kazenskega prava, je dejal. Zavzema se za pravno in neaktivistično obravnavanje sovražnega govora.
Osnutek slovenske ustave, ki je bil pozneje v državnem zboru sicer nekoliko preoblikovan, je v podvinskem gradu leta 1990 pripravila skupina strokovnjakov, ki jo je vodil pravnik Peter Jambrek.
Od sprejetja do danes je ustava že doživela nekaj sprememb, nazadnje, ko so poslanci v njo vnesli pravico do pitne vode, še pred tem pa fiskalno pravilo in novo referendumsko ureditev.
Nova slovenska ustava je tako zamenjala staro kardeljansko Ustavo SRS, ki je bila sprejeta hkrati z zadnjo jugoslovansko ustavo in je doživela precej sprememb. Septembra 1989 ji je skupščina SRS dodala amandmaje, ki so utrdili republiško suverenost, nato je bil odpravljen enostrankarski sistem ter naziv “socialistična republika”, septembra 1990 pa je tedaj že demokratični parlament dodal še nekaj novih amandmajev, ki so bili nujni za izvajanje poti v samostojnost. Vendar je že leta 1987 začel nastajati osnutek nove demokratične ustave, ki je bil v začetku leta 1988 predstavljen v Časopisu za kritiko znanosti pod nazivom Gradivo za slovensko ustavo. Šlo je za pisateljsko, bolje rečeno za pisateljsko-sociološko ustavo, saj sta osnutek v glavnem izdelala Društvo slovenskih pisateljev ter Slovensko sociološko društvo, pri čemer so sodelovali tudi nekateri eminentni slovenski pravniki. Leta 1989 je nastal tudi Zbor za ustavo, ki je združil celotno slovensko civilno družbo. Po zmagi Demosa na volitvah leta 1990 se je priprave nove ustave lotila tudi tedanja uradna politika. Demos je računal, da bo s sprejemom nove ustave ter referendumom o njeni potrditvi lahko razglasil samostojno državo. Zaradi zamujanja pri pripravi ustave pa je Demos novembra 1990 sprejel plan B – odločitev o plebiscitu. Zadnji pomembni amandmaji so bili sprejeti junija 1991 tik pred osamosvojitvijo, denimo glede novih državnih simbolov. 25. junija 1991 je skupščina RS sprejela Temeljno ustavno listino, ustavno listino za njeno izvedbo ter deklaracijo o neodvisnosti. Novo ustavo pa je Slovenija tako dobila šele po osamosvojitvi, na prvo obletnico plebiscita.
